Jedro

Zahtevek na ugotovitev priposestvovane služnostne pravice je stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara.

Pritožbeno sodišče je v zvezi s ponovno odločitvijo izpostavilo tudi možnost materialnoprocesnega vodstva sodišča v zvezi z morebitnimi manjkajočimi navedbami in dokazi, potrebnimi za ponovno odločitev. Tožnica je v pripravljalni vlogi že pred prvim narokom za glavno obravnavo v ponovnem sojenju dopolnila svoje navedbe. Za takšne navedbe pa je predlagala tudi dokaze.

Opustitev dolžnega materialnoprocesnega vodstva je lahko razlog za razveljavitev sodbe zato, da se stranki še celo v ponovljenem postopku lahko omogoči, da dopolni svoje procesno gradivo. Ker sodišče prve stopnje materialnoprocesnega vodstva v prvem sojenju ni opravilo, bi ga tako bilo dolžno opraviti v ponovljenem sojenju. V obravnavanem primeru pa je tožnica že sama v pripravljalni vlogi že pred prvim narokom novega sojenja in brez dodatne vzpodbude sodnika ustrezno dopolnila svoje procesno gradivo. Zato pa so zaključki sodišča o neutemeljenosti toženkinega ugovora prekluzije pravilni.

Stvarna služnost vožnje, pridobljena s priposestvovanjem na podlagi 20 letnega dejanskega izvrševanja, se pridobi v obsegu, kot se je v zahtevanem zakonskem času dejansko izvrševala. Slednje pomeni, da se stvarna služnost priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju v zahtevanem zakonskem obdobju.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v točkah I in II izreka sodbe opredeljen obseg služnostne pravice voženj kot ″vse vožnje z vsemi vrstami motornih in drugih vozil″ nadomesti z zapisom služnostne pravice voženj ″s traktorji in s traktorji s traktorskimi priključki″, tožbeni zahtevek tožeče stranke v zvezi z zahtevano služnostno pravico vožnje v delu, kjer je zahtevala več ali drugače, pa zavrne.

II. Nadaljnja pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 33,33 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z (v ponovnem sojenju) dne 19. 12. 2019 izdano sodbo razsodilo: - pod točko I izreka ugotovilo obstoj služnostne pravice vseh voženj z vsemi vrstami motornih in drugih vozil in peš hoje po obstoječi asfaltirani cesti, ki poteka po parc. št. 244/3 k.o. ... in ki poteka od javne ceste parc. št. 1432/1, 1406/9 in 1425/3, vse k.o. ..., preko parc. št. 244/3 k.o. ... in sicer severno od stanovanjske hiše stoječe na parceli 244/3 k.o. ..., do parc. št. 243/11 in 243/2, v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 242/3 in 241/3, obe k.o. ...; - pod točko II izreka, da se bo na podlagi te pravnomočne sodbe pri nepremičnini parc. št. 244/3 k.o. ... vpisala služnostna pravica vseh vrst voženj z vsemi vrstami motornih in drugih vozil in peš hoje preko te parcelne številke, ki poteka severno od stanovanjske hiše na tej parceli in sicer od javne ceste parc. št. 1432/1, 1406/9 in 1425/3, vse k.o. ..., do parcel št. 243/11 in 243/2, obe k.o. ..., v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 242/3 in 241/3, obe k.o. ...; - pod točko III izreka toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 2.367,04 EUR pravdnih stroškov, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju toženka). V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v povrnitev tudi vse pravdne stroške toženke. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje s sprejeto sodbo prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je brez izdanega sklepa o dovolitvi spremembe tožbe ugodilo tožničini razširjeni tožbi. Ob nesporno ugotovljenih dejstvih, da se parc. št. 244/3, po kateri poteka sporna cesta in gospodujoči zemljišči oziroma parcela tožnice 243/13, ne dotikata, ker sta vmes parceli 243/2 in 243/11, je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno razlogovalo, da ni nobene ovire za priposestvovanje služnosti, če se te parcele ne dotikajo. Parc. št. 243/11 in 243/2 k.o. ... sta v lasti A. T. in B. K., iz vpogleda v zemljiško knjigo pa je razvidno, da je vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo tožnica izposlovala zgolj za parcelo 243/2 od B. K. Ker tako tožnica nima urejene služnostne pravice čez vmesni parceli, ne more zahtevati ugotovitve služnostne pravice po toženkini parceli. Toženka še vedno vztraja pri materialnopravnem ugovoru zastaranja tožničinega tožbenega zahtevka. Tožnica je že v tožbi sama zatrjevala, da je služnost hoje in vožnje čez parcelo 244/3 k.o. ... priposestvovala že do leta 1993, od toženke pa do leta 2016 oziroma do vložitve tožbe ni zahtevala ugotovitve priposestvovanja služnosti in vpisa v zemljiško knjigo. Za obligacijski zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, ki je neločljivo povezan z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka, pa velja 10 letni zastaralni rok. Ker obe gospodujoči parceli v naravi predstavljata travnik s sadovnjakom, v korist katerih pa se niti tožnica niti njeni pravni predniki nikoli niso vozili z motornimi vozili ali peš hodili, bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek tožnice zavrniti. Tožnica je tak razširjen zahtevek podala sicer zaradi pričakovanja, da bo ti parceli lahko prodala tretjim za gradnjo. Tožbeni zahtevek je glede na to, da ni specificirano navedena lega služnostne ceste preko služeče parcele, nedorečen in bi ga moralo sodišče zavreči oziroma zavrniti. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo toženkin ugovor prekluzije glede tožničinih v ponovnem sojenju podanih navedb in trditev, s katerimi je opisovala vrste služnosti in za kakšen namen naj bi se opravljale v korist gospodujočih parcel ter dokazne predloge za zaslišanje dodatnih prič oziroma dodatno zaslišanje prič, ki so bile že zaslišane v prvem sojenju. Tožnica namreč ni nikoli pojasnila, zakaj teh ni mogla podati in predlagati brez svoje krivde že v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje.

3. Tožnica je na pritožbene trditve odgovorila, da so neutemeljene. Služnostno pravico v korist iztoževanih parcel preko parcele 243/11 last sedaj že pokojnega A. T., je bila vpisana v zemljiško knjigo 30. 9. 2019, torej pred odločanjem sodišča prve stopnje v ponovljeni zadevi. Kot je bilo pravilno odločeno že v prvem sojenju, pa je tudi neutemeljen toženkin ugovor zastaranja. Zaradi toženkine spustitve v obravnavanje spremenjene tožbe pa sodišču prve stopnje ni bilo potrebno odločati o spremembi tožbe. Gospodujoči parceli sta funkcionalno povezani s stavbo na parceli prej št. 242/2, zato ju tožnica ne bo prodala. Tožbeni zahtevek je sklepčen, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da tožnica ni bila prekludirana. Tožnica je zato predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila pritožbene stroške ter zahtevala njihovo povrnitev od toženke.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene trditve toženke, da je z izpodbijano sodbo sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ker sodišče prve stopnje o dopustnosti spremembe tožbe ni odločilo. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 7. 12. 2018 (listna št. 61 spisa) je razvidno, da je sodišče na tem naroku sprejelo sklep o dopustitvi spremembe tožbe. Zato pa so protispisne drugačne trditve pritožnice in z njimi utemeljevani očitki o prekoračitvi tožbenega zahtevka.

6. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve (pritožbeno sodišče pa je to podrobneje obrazložilo v 11. točki sodbe in sklepa Cp 148/2019 z dne 24. 7. 2019, s katero je delno razveljavilo prvo sodbo in odločitev sodišča prve stopnje), predstavljajo pravno podlago za presojo tožničinega tožbenega zahtevka določila ODZ (paragrafi 1460-1465) oziroma 54. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Ta določila pa za pridobitev stvarne služnost s priposestvovanjem določajo zgolj 20 letno dejansko izvrševanje služnosti lastnika gospodujoče nepremičnine, kateremu lastnik služečega zemljišča ni nasprotoval. Ob izpolnjenosti takšnih pogojev se stvarna služnost s priposestvovanjem (to je na originalen način, na podlagi zakona) tudi pridobi. Torej za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem ni pomembno, ali služeče in gospodujoče zemljišče ležita neposredno eden ob drugemu. Pritožbene trditve o materialnopravni zmotnosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, ker bi naj bilo že pojmovno nemogoče pridobiti služnostno pravico med zemljiščema, ki ne ležita eden ob drugem, so tako pravno zmotne.1

7. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v sodbi in sklepu Cp 148/2019 (točka 9 obrazložitve), je zahtevek na ugotovitev priposestvovane služnostne pravice stvarnopravni zahtevek, ki (glede na izrecno določilo drugega odstavka 37. člena ZTLR v zvezi z drugim odstavkom 56. člena ZTLR oziroma določilo tretjega odstavka 92. člena SPZ v zvezi z drugim odstavkom 218. člena SPZ) ne zastara. Že iz same vsebine tožničinega tožbenega zahtevka, o katerem je odločeno pod točko II izreka sodbe, pa je tudi razvidno, da tožnica z njim ne zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine, kot to (ponovno) zmotno navaja pritožnica. Zato pa ne gre za zahtevek oziroma obligacijsko terjatev, za katero bi veljal zastaralni rok iz 350. člena OZ. Ker pa že (pravnomočna) sodba o ugotovitvi služnostne pravice predstavlja listino (3. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1), ki predstavlja podlago za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo, takšen zahtevek niti ni potreben.

8. Pritožbeno sodišče se je v zvezi s sedaj ponovno zatrjevanimi pritožbenimi trditvami toženke o nedoločnosti opredeljene lege služnostne trase preko služeče parcele izreklo že v točki 7 obrazložitve sodbe in sklepa Cp 148/2019 z dne 24. 7. 2019. Zato tega ne ponavlja več, ampak se nanjo v celoti sklicuje. Dodaja le, da je z opredelitvijo poteka služnostne trase preko služeče parcele 244/3 k.o. ..., to pa z opisom, da ta poteka po obstoječi asfaltirani cesti, ki poteka preko parcele 244/3 in sicer severno od stanovanjske hiše stoječe na tej parceli, potek služnostne pravice dovolj določno opredeljen, da omogoča njeno identifikacijo v naravi, po pravilih Zakona o zemljiški knjigi pa tudi njen vpis v zemljiško knjigo.

9. Tožnica je ob razširitvi tožbe v pripravljalni vlogi z dne 12. 4. 2018, ko je zahtevala ugotovitev obstoja služnostne pravice vožnje in hoje preko parcele 244/3 k.o. ... tudi v korist sedaj (še) iztoževanih parcel št. 242/3 in 241/3 k.o. ..., svoj takšen razširjen zahtevek za dodatni parceli utemeljevala zgolj z navedbami, da se tudi za potrebe teh parcel izvršuje vožnja preko parcele št. 244/3 (listna št. 28 spisa). Kljub toženkinemu nasprotovanju v pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2018 (listna št. 35), da v korist teh dodatnih parcel, ki sta v naravi travnik s sadovnjakom, niti tožnica niti njeni sorodniki niso preko služeče parcele 244/3 nikoli vozili z motornimi vozili ali hodili peš, tožnica v postopku prvega sojenja svojih navedb ni dopolnila. Sodišče prve stopnje je k temu ni posebej pozvalo, s prvo sodbeno odločitvijo glede zahtevane ugotovitve služnostne pravice v korist teh novih parcel, pa kakšnih dejstev ni ugotavljalo. Tožbenemu zahtevku tožnice glede teh parcel je ugodilo, ker bi naj bilo očitno, da se iztoževana služnost nanaša v korist celotnih zaokroženih nepremičnin tožnice. Pritožbeno sodišče je ob toženkinem poudarjanju takšnih trditev obeh pravdnih strank in neugotovitve odločilnih dejstev, pritožbi toženke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi glede služnostne pravice v korist navedenih dodatnih parcel razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob tem je v zvezi s ponovno odločitvijo izpostavilo tudi možnost materialnoprocesnega vodstva sodišča v zvezi z morebitnimi manjkajočimi navedbami in dokazi, potrebnimi za ponovno odločitev. Tožnica je v pripravljalni vlogi že pred prvim narokom za glavno obravnavo v ponovnem sojenju dopolnila svoje navedbe o tem, kakšne narave sta bili navedeni gospodujoči parceli, kaj se je na njima gojilo in za kakšne potrebe teh parcel ter s kakšnimi vozili so se izvrševale preko zatrjevane sporne trase služečega zemljišča vožnje. Za takšne navedbe pa je predlagala tudi dokaze. Kljub toženkinem nasprotovanju tem navedbam in dokazom zaradi njihove prekludiranosti (286. člen ZPP) je sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze obeh pravdnih strank in ugotovilo sporna dejstva, na ugotovljene dejanske ugotovitve pa je naslonilo tudi izpodbijano sodbeno odločitev. Ob tem pa je zavrnilo kot neutemeljen toženkin ugovor o prekludiranosti takšnih navedb in dokazov.

10. Sodna praksa se je že izrekla (primerjaj sodbo VS RS II Ips 33/2014), da materialnoprocesno vodstvo rahlja razpravno načelo (7. člen ZPP) ter prebija pravila o prekluziji (286. člen ZPP). Če je pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga posledica prav te opustitve, torej če sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva stranke ni poskušalo vzpodbuditi, da bi manjkajoče trditve dopolnila oziroma predlagala dokaze za svoje trditve, stranki ni mogoče pripisati krivde za to, da ni navedla pravnorelevantnih dejstev in ponudila dokaznih sredstev (286. člen ZPP). Opustitev dolžnega materialnoprocesnega vodstva je lahko razlog za razveljavitev sodbe zato, da se stranki še celo v ponovljenem postopku lahko omogoči, da dopolni svoje procesno gradivo. Ker sodišče prve stopnje materialnoprocesnega vodstva v prvem sojenju ni opravilo, bi ga tako bilo dolžno opraviti v ponovljenem sojenju. V obravnavanem primeru pa je tožnica že sama v pripravljalni vlogi že pred prvim narokom novega sojenja in brez dodatne vzpodbude sodnika ustrezno dopolnila svoje procesno gradivo. Zato pa so zaključki sodišča o neutemeljenosti toženkinega ugovora prekluzije pravilni, nasprotne pritožbene trditve pa neutemeljene.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in takšne ugotovitve pritožbeno niso izpodbijane), da sta bili zatrjevani gospodujoči zemljišči (parc. št. 242/3 in 241/3, obe k.o. ...) vsaj od konca 60-ih let preteklega stoletja dalje kmetijski zemljišči, ki sta bili intenzivno strojno obdelovani in na katerih so se pridelovali različni kmetijski pridelki, za namene obdelovanja teh zemljišč in odvoz kmetijskih pridelkov s traktorji s traktorskimi priključki pa se je uporabljala sporna, sedaj asfaltirana cesta, preko parcele 244/3 k.o. ... . Takšnim vožnjam lastniki služečega zemljišča niso nasprotovali. Na podlagi takšnih ugotovitev je, ob uporabi pravil ODZ in ZTLR v zvezi s priposestvovanjem stvarnih služnosti, sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica dokazala svoje trditve o priposestvovani stvarni služnostni pravici vseh voženj z vsemi vrstami motornih in drugih vozil ter peš hoje in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Delno utemeljene so pritožbene trditve o materialnopravni zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje glede obsega priposestvovane služnosti.

12. Stvarna služnost vožnje, pridobljena s priposestvovanjem na podlagi 20 letnega dejanskega izvrševanja, se pridobi v obsegu, kot se je v zahtevanem zakonskem času dejansko izvrševala.2 Slednje pomeni, da se stvarna služnost priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju v zahtevanem zakonskem obdobju. Zaradi kmetijske rabe in kmetijskih potreb gospodujočih zemljišč je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se vožnje v njuno korist po služeči trasi preko služečega zemljišča izvrševale zgolj s traktorji in s traktorji s traktorskimi priključki, ne pa tudi z drugimi oziroma vsemi vrstami motornih in drugih vozil. Zato pa so pravno zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da je s priposestvovanjem v korist takšnih gospodujočih nepremičnin bila pridobljena služnostna pravica voženj z vsemi vrstami motornih in drugih vozil. Ker služnostna pravica voženj vsebuje tudi služnostno pravico hoje, pa je sicer pravilna odločitev sodišča tudi o pridobljeni služnostni pravici hoje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). Nadaljnjo pritožbo toženke je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo. Glede na to, da tudi ob delno spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari tožnica ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP), pritožbeno sodišče kljub delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje v njeno stroškovno odločitev ni poseglo.

13. Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Toženka je s pritožbo uspela do 1/3, zato je do takšne višine upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, do 2/3 pa je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški toženke znašajo 459,99 EUR in jih predstavlja nagrada pooblaščencu za vložitev pritožbe po tar. št. 21/1 OT 375 točk, materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT 7,5 točk, skupaj tako 382,5 točk (1 točka = 0,60 EUR) oziroma 229,50 EUR, 22 % DDV v znesku 50,49 EUR in sodna taksa za pritožbo v znesku 180,00 EUR. Ne predstavljajo pa potrebnih pritožbenih stroškov priglašeni stroški posveta s stranko po prvem odstavku 39. tar. št. OT, saj so ti vsebovani že v nagradi za sestavo pritožbe. Potrebni pritožbeni stroški tožnice znašajo 279,99 EUR in jih predstavlja nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 375 točk, materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT 7,5 točk, skupaj tako 382,5 točk (1 točka = 0,60 EUR) oziroma 229,50 EUR in 22 % DDV v višini 50,49 EUR. 1/3 pritožbenih stroškov toženke, do povračila katerih je ta upravičena, tako znaša 153,33 EUR, 2/3 pritožbenih stroškov, do katerih povrnitve je upravičena tožeča stranka, pa znaša 186,66 EUR. Po medsebojnem delnem pobotanju je tako toženka dolžna tožeči stranki povrniti 33,33 EUR pritožbenih stroškov.

1 Sicer pa vpogled v zemljiško knjigo potrjuje, da je z učinkovanjem od 30. 9. 2019 tudi preko parc. št. 243/11 k.o. ... vknjižena v korist parc. št. 242/3 in 241/3 k.o. .... služnostna pravica voženj in hoje. 2 Stvarna služnost je pravica lastnika gospodujoče nepremičnine izvrševati za potrebe gospodujočega zemljišča določena dejanja na tuji služeči nepremičnini.