Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se poslej glasi: "1. Toženčevi pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: Toženec mora plačati tožniku 1,750.000 SIT in mu povrniti 163.168 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2001 do plačila v roku 15-ih dni, da ne bo izvršbe.

Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 12.250.000 SIT, se zavrne.

2. V ostalem se toženčeva pritožba in v celoti tožnikova pritožba zavrneta in se v še izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožnik mora povrniti tožencu 26.128 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2002 dalje do plačila v roku 15-ih dni, da ne bo izvršbe." V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v delovni nesreči 2.9.1998 pri čiščenju cisterne v toženčevem skladišču naftnih derivatov utrpel lažjo akutno zastrupitev s posledičnimi lažjimi anksiozno depresivnimi motnjami. Sodišče prve stopnje mu je od zahtevanih 2.000.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 600.000 SIT odškodnine, od zahtevanih 2.000.000 SIT za strah 200.000 SIT in od zahtevanih 10.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1.300.000 SIT, skupaj torej 2.100.000 SIT odškodnine.

Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in odškodnino za prvo obliko škode znižalo na 350.000 SIT, za drugo na 100.000 SIT in za tretjo na 550.000 SIT, skupaj torej na 1.000.000 SIT odškodnine, na novo odločilo o pravdnih stroških, v ostalem delu pa toženčevo pritožbo in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja "vse revizijske razloge, kot jih navaja Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v prvem odstavku 370. člena, predvsem pa zmotno uporabo materialnega prava". Predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kljub nesporno ugotovljeni podlagi odškodninskega zahtevka je sodišče prve stopnje ugodilo le 1/7 zahtevka, sodišče druge stopnje pa je to znižalo na 1/14. Gre za odločno prenizko prisojo. Revizija na kratko povzema konkretne ugotovitve pri posameznih oblikah nepremoženjske škode in še meni, da so nejasni razlogi sodišča druge stopnje za znižanje odškodnine. Pri strahu očita sodišču druge stopnje nepravilnost ugotovitve, da tožnik ni utrpel primarnega strahu. Okoliščine, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, podrobneje pojasnjuje. Znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni oprto na nič in je nepravično. Ker sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev nekaterih delov tožbenega zahtevka, je podana bistvena kršitev procesnih določb. Povsem nepravična in materialnopravno zmotna je zavrnitev tožbenega zahtevka kar za 93%.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je le delno utemeljena.

Tožnik je bil v času delovne nesreče 31 let star nekvalificiran delavec. Ob akutni zastrupitvi so ga odpeljali v bolnico, kjer je bil 10 dni. Prvi dan je moral strogo ležati, prve tri dni je bil priklopljen na kisikovo masko, en dan je imel hud glavobol, en teden srednji, nato pa blažji. Tožnik je bil za izid zdravljenja in s tem povezano za svoje bodoče življenjske aktivnosti zaskrbljen 10 dni. Šlo je za srednje intenziven strah, ki je v tožnikovi duševnosti pustil določene posledice. Čeprav tožnik lahko opravlja še vse aktivnosti, so te vseeno zmanjšane, kar se kaže v glavobolih, vrtoglavicah in utrudljivosti, na duševnem področju pa v anksiozno depresivnih motnjah. Zaradi glavobolov mora v službi v svoje delo vlagati več naporov in več časa kot prej, doma pa v primeru glavobola vzame analgetik in počiva. Zato se manj ukvarja z aktivnostmi, kot sta košarka in smučanje.

Tožnikove revizijske trditve o nejasnih ali celo manjkajočih razlogih sodišča druge stopnje ob znižanju odškodnine nakazujejo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar so te trditve neutemeljene. Kadar sodišče odmeri odškodnino za nepremoženjsko škodo z razlogi, da znaša primerna ali pravična odškodnina glede na kriterije iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) določen znesek, ti razlogi vsebujejo tudi ugotovitev, da je presežno zahtevana odškodnina pretirana oziroma neutemeljena. Zato ne gre za nejasne ali manjkajoče razloge, pač pa gre lahko za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Drugih procesnih kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP tožnik ni obrazložil, zato jih revizijsko sodišče ni moglo obravnavati.

Krivda odgovorne osebe praviloma ne vpliva na dejanski obseg škode. Tudi v konkretnem primeru polna odgovornost toženčevega delodajalca samo po sebi ni povzročila večje škode, kot bi jo le delna odgovornost. Ali povedano malo drugače: neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi morala biti tožniku "glede na nesporne ugotovitve o toženčevi odgovornosti" prisojena višja odškodnina. Odmera odškodnine je odvisna od dejanskega obsega škode.

Neupoštevne so revizijske trditve in navedbe o obstoju primarnega strahu oziroma strahu ob samem škodnem dogodku. Tožnik je v tožbi izrecno navedel, da zahteva odškodnino (le) za sekundarni strah.

Delno so utemeljene le trditve o zmotni uporabi materialnega prava pri znižanju odškodnine na pritožbeni stopnji, in sicer le pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti.

Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je v 200. in 203. členu ZOR, ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih primerljivih odškodninskih zadevah. Ta merila je sodišče druge stopnje ob znižanju odškodnine za telesne bolečine in za strah tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabilo. Dejanske ugotovitve o obsegu teh dveh oblik tožnikove nepremoženjske škode ne utemeljujejo odškodnine, ki bi bila višja od prisoje sodišča druge stopnje.

Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa je sodišče druge stopnje glede na dejanske ugotovitve o tožnikovih objektivnih prizadetostih in glede na izvedenkino mnenje o njegovem subjektivnem doživljenju teh omejitev po mnenju revizijskega sodišča premalo upoštevalo tožnikove individualne značilnosti in tudi njegovo starost, saj je bil ob nesreči star le 31 let in bo torej še dolgo trpel. Ob primernem upoštevanju teh dveh okoliščin je za to obliko tožnikove nepremoženjske škode materialnopravno pravilna odmera odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, torej v znesku 1.300.000 SIT.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena in prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe. Na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP je presojalo tudi stroškovno odločitev obeh sodišč. Pri tem je ugotovilo, da so pravilni razlogi sodišča druge stopnje o drugačni odmeri pravdnih stroškov na prvi stopnji. Delna revizijska sprememba prisojene glavnice na odločitev o teh stroških ni vplivala zaradi sorazmerno majhnega uspeha tožnika v primarjavi z višino celotne zahtevane odškodnine (14.000.000 SIT). Nekoliko drugačna je situacija pri odmeri pritožbenih stroškov. Tožnik s pritožbo ni uspel, pritožbeni uspeh toženca pa je zaradi spremembe na revizijski stopnji sedaj za približno polovico manjši. Odmera njegovih stroškov v skupni višini 104.514.50 SIT je pravilna, njegov pritožbeni uspeh pa ne znaša več približno polovico, pač pa 1/4 pritožbeno izpodbijanega zneska. Zato je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožnik povrniti tožencu 26.128 SIT stroškov pritožbenega postopka z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločiti, ker jih tožnik ni priglasil.