Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru, ko je imela tožnica v souporabi kopalnico, ne gre za stanovanje v smislu kot je določen v SZ-1, torej ne gre za funkcionalno celoto, kar pa glede priznanja subvencije najemnine ni odločilno. Za presojo sporne zadeve je potrebno uporabiti 28. člen ZUPJS, ki v prvem odstavku določa, da je do subvencioniranja najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti in tržnem najemnem ter hišniškem stanovanju. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre v tem primeru za souporabo stanovanja. Gre zgolj za souporabo enega prostora, in sicer kopalnice. Stanje je primerljivo z bivalnimi enotami, kajti tudi v teh primerih gre za souporabo določenih prostorov (drugi odstavek 6. člena SZ-1). Zato v takem primeru ni mogoče odreči priznanja pravice do subvencije najemnine, če so za to izpolnjeni tudi ostali z zakonom določeni pogoji. Ker tožena stranka teh pogojev ni ugotavljala, je sodišče prve stopnje izpodbijane upravne odločbe utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 10. 2013 v zvezi z odločbo CSD ... št. ... z dne 22. 3. 2013, ter odločbo tožene stranke ... z dne 23. 10. 2013 v zvezi z odločbo CSD ... št. ... z dne 27. 11. 2012. Toženi stranki je naložilo, da ponovno odloči o zahtevi tožnice za subvencijo najemnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, da je mogoče subvencijo najemnine priznati tudi za souporabo stanovanja. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnica prebivala v sobi, kjer je bila tudi kuhinja, kopalnica pa je bila v souporabi. Tožena stranka poudarja, da 28. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami) govori le o najemniku stanovanja. Kaj je stanovanje, je določeno v drugem odstavku 4. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), natančno pa je opredeljeno v 10. členu Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 1/11). Glede na navedeni pravilnik je stanovanje zaključena celota, ki je sestavljena iz prostora ali dela prostora. Gre za skupek prostorov (sob), ki imajo vsak svoj namen. Tako je jasno, da je soba del stanovanja in za del stanovanja ni mogoče dodeliti subvencije najemnine, saj je do subvencije najemnine upravičen le najemnik stanovanja. Stranke lahko same dogovorijo predmet pogodbe in lahko tudi spremenijo pomen stanovanja v pogodbi (npr. v primeru najema sobe s souporabo lahko napišeta najem stanovanja), vendar pa to ne vpliva na odločitev, da je definicija v prej navedenih predpisih natančno podana. Sodišče prve stopnje odločitev obrazlaga s tem, da je subvencijo najemnine mogoče dodeliti tudi za bivalno enoto, torej za stanovanjsko enoto v stanovanjski stavbi za posebne namene. V četrtem odstavku 2. člena SZ-1 so opredeljene stanovanjske stavbe za posebne namene. Gre za stavbe, ki so namenjene začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb, stavbe za bivanje starejših, študentov in otrok, kot so dijaški in študentski domovi, delavski domovi, domovi za starejše, domovi za terapevtske skupine, zavetišča za brezdomce, vzgojni domovi, domovi za skupnosti ter druge stavbe, namenjene za izvajanje socialnih programov, ki vključujejo bivanje. Na podlagi 3. alineje prvega odstavka 11. člena Uredbe o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih ter merilih in postopku za uveljavljanje subvencioniranih najemnin (Ur. l. RS, št. 131/03 s spremembami) so do subvencije najemnine upravičeni le najemniki bivalnih enot, namenjenih začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb. Ostale „bivalne enote“ niso subvencionirane. Tožena stranka izpostavlja, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica prebivala v stanovanjski stavbi za posebne namene. Ker v najemu ni imela celega stanovanja, temveč le del stanovanja oziroma je imela le sobo s kuhinjo in souporabo kopalnice, tako ne more biti upravičena do subvencije najemnine le za del stanovanja. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da upa, da še obstaja pravna in socialna država, kjer se spoštujejo človekove pravice. Ne strinja se s pritožbo tožene stranke. Obrazlaga težke socialne razmere v katerih živi ter postopanje organov v zvezi s priznavanjem pravic iz javnih sredstev. Smiselno predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 10. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD št. ... z dne 27. 11. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil vlogo tožnice za dodelitev subvencije najemnine za tržno stanovanje. Tožnica je nadalje izpodbijala tudi drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 10. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD št. ... z dne 22. 3. 2013. Tudi z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil vlogo tožnice za dodelitev subvencije najemnine za tržno stanovanje.

7. Iz dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožnica na podlagi odločbe Javnega stanovanjskega sklada MOL št. ... z dne 26. 5. 2011 upravičena do subvencije k plačilu tržne najemnine za tržno stanovanje na naslovu ..., ki je bilo oddano v najem z najemno pogodbo, sklenjeno dne 16. 12. 2009 v višini 89,20 EUR mesečno in sicer za obdobje od 1. 6. 2011 do 8. 5. 2012. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je dejanska velikost stanovanja 22,30 m². Pred iztekom obdobja določenega v navedeni odločbi je tožnica pri CSD 22. 5. 2012 vložila vlogo za subvencijo najemnine ter nato še vlogo dne 21. 9. 2012. V predsodnem postopku je bila njena zahteva zavrnjena iz razloga, ker tožnica kljub pozivu ni predložila ustrezne najemne pogodbe, ki bi vsebovala obvezne sestavine, kot so določene v prvem odstavku 91. člena SZ-1. Razen tega, naj bi šlo zgolj za souporabo stanovanja, torej zgolj za del stanovanja, sama subvencija najemnine pa se lahko dodeli le za celotno stanovanje.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je odločilno, da je bila sklenjena najemna pogodba in da se je tudi izvrševala. Nenazadnje taka pogodba ni bila sporna za Javni stanovanjski sklad MOL, ki je tožnici z že omenjeno odločbo priznal pravico do subvencije najemnine. Tožnica je živela na naslovu ... in najemodajalcu tudi plačevala najemnino. Glede na pritožbene navedbe očitno omenjeno ni sporno, saj tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Sporno je, ali je možno priznati subvencijo najemnine glede na dejstvo, da je tožnica imela v souporabi kopalnico.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da v tem primeru ne gre za stanovanje v smislu kot je določen v SZ-1, torej ne gre za funkcionalno celoto, kar pa glede priznanja subvencije najemnine nikakor ni odločilno. Za presojo sporne zadeve je namreč potrebno uporabiti 28. člen ZUPJS, kjer je v prvem odstavku določeno, da je do subvencioniranja najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti in tržnem najemnem ter hišniškem stanovanju.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre v tem primeru za souporabo stanovanja. Gre zgolj za souporabo enega prostora in sicer kopalnice. Iz navedb tožnice na naroku za glavno obravnavo izhaja, da je šlo za dve sobi, in sicer ena soba je bila za bivanje, v drugi pa je bila kuhinja z vodo, kopalnica pa je bila v souporabi v istem hodniku. Enota je bila zaprta in tožnica je imela svoj ključ od stanovanja (da gre za stanovanje z ločenim vhodom izhaja tudi iz uradnega zaznamka CSD z dne 20. 11. 2012). Stanje je tako primerljivo z bivalnimi enotami, kajti tudi v teh primerih gre za souporabo določenih prostorov (drugi odstavek 6. člena SZ-1), kot to tudi sama ugotavlja tožena stranka v pritožbi. Pri tem pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da so lahko do subvencije upravičeni le najemniki bivalnih enot, namenjenih začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb za zagotavljanje katerih so pristojne občine. Navedeno namreč iz prvega odstavka 28. člena ZUPJS ne izhaja. V takem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče odreči priznanja pravice do subvencije najemnine, seveda če so za to izpolnjeni tudi ostali z zakonom določeni pogoji. Ker pa teh pogojev tožena stranka oziroma CSD ni ugotavljal, je sodišče prve stopnje skladno s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) izpodbijane odločbe utemeljeno odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.