Jedro

Ker je darilna pogodba realen kontrakt, bi morala biti podarjena nepremičnina drugi toženki tudi izročena. Vendar to ni bila niti v pravnem pogledu z vpisom v zemljiško knjigo, niti v dejanskem pogledu. Prvi toženec predmet darilne pogodbe poseduje enako kot pred zapisom pogodbe. Zanj je torej dejanski položaj enak, kot da darilne pogodbe ne bi bilo, ves čas je tudi zemljiškoknjižni lastnik. Zato dogovor obeh tožencev o razveljavitvi darilne pogodbe pomeni le formalno potrditev obstoječega stanja, ne pa pravnega dejanja dolžnika v pomenu 255. člena OZ.

Izrek

Reviziji se ugodi, drugostopenjska sodba se spremeni tako, da se v celoti ugodi pritožbi prvega toženca, zavrne pa tožnikova pritožba in se prvostopenjska sodba v izreku pod točko 3 glede pravne neučinkovitosti dogovora z dne 14.4.2003 spremeni tako, da se ta del tožbenega zahtevka zavrne, potrdi pa v izreku pod točko 4 glede zavrnitve presežnega dela tega tožbenega zahtevka.

Tožnik mora v 15 dneh povrniti prvemu tožencu 2.126,46 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji in 937,69 EUR pritožbenih stroškov.

Tožnik sam krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Na podlagi napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča je tožnik s tožbo z dne 22.11.2002 od obeh tožencev najprej zahteval, da uskladita zemljiškoknjižno stanje z darilno pogodbo z dne 1.6.1999 in zato tožniku izstavita listino, na podlagi katere se bo pri sporni nepremičnini vpisala lastninska pravica na ime druge toženke. Zaradi dejanj tožencev med pravdo pa je tožbo razširil in zahteval tudi, da sodišče razsodi, da dogovor obeh tožencev z dne 14.4.2003 o razveljavitvi navedene darilne pogodbe izgubi učinek v razmerju do tožnika do višine njegove terjatve proti drugi toženki 5.752.033 SIT (sedaj 24.002,81 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2002 dalje in da je zato prvi toženec dolžan dopustiti poplačilo te terjatve z dražbo sporne nepremičnine. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z darilno pogodbo, pretežno pa tudi tožbenemu zahtevku za izpodbijanje dejanja druge toženke kot dolžnice, zavrnilo pa je tisti del tega tožbenega zahtevka, po katerem je prvi toženec dolžan dopustiti poplačilo terjatve z dražbo sporne nepremičnine.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi prvega toženca in izpodbijano sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z darilno pogodbo, v ostalem delu pa je to pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v ugodilnem delu glede pravne neučinkovitosti dogovora z dne 14.4.2003 o razveljavitvi darilne pogodbe. Tožnikovi pritožbi je v celoti ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tudi drugemu delu tožbenega zahtevka za izpodbijanje dejanj dolžnice, ki se torej nanaša na odločitev, da mora prvi toženec dopustiti, da se tožnikova terjatev poplača z dražbo spornih nepremičnin.

Prvi toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka na drugi stopnji, predlaga pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Revident opozarja, da se je treba najprej vprašati, ali bi druga toženka pri izvrševanju svojih pravic iz darilne pogodbe lahko dosegla, da bi se vpisala v zemljiško knjigo, potem nepremičnino prodala in plačala tožnikovo terjatev. Tega ne bi mogla doseči, saj pogodba ni bila sklenjena v predpisani obliki, ker darovalec ni overil svojega podpisa in ni izdal intabulacijske klavzule. Ker je darilna pogodba realen kontrakt, to v primeru daritve nepremičnine pomeni izročitev zemljiškoknjižnega dovolila in prehod posesti. Ob takem stanju je dogovor o razveljavitvi darilne pogodbe nepomemben, izrek drugostopenjske sodbe pa je v nasprotju sam s seboj, ker najprej razveljavlja dogovor, nato pa takoj dovoljuje dražbo sporne nepremičnine brez omenjanja osnovne darilne pogodbe. Glede na izid postopka je lastnik nepremičnine prvi toženec, kateremu pa ni jasno, zakaj naj bi se nepremičnina prodala v izvršilnem postopku in ki vztraja pri pritožbenem stališču, da bi tožnik lahko zahteval le izvršbo na drugotoženčevo (prav drugotoženkino) obligacijsko pravico za izročitev nepremičnine. Ker pritožbeno sodišče to stališče zavrne le s stavkom, da je povsem zgrešeno, ne pove pa razlogov za svoje stališče, gre v tem delu za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prvi toženec vztraja pri trditvah, da je bila darilna pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, zato ni mogla vsebovati veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila, posel pa ni bil veljaven, ker ni bilo dejanske izročitve. Zmotna je presoja, da je bilo oškodovanje upnika storjeno z razveljavitvijo darilne pogodbe, do tega bi lahko prišlo kvečjemu z opustitvijo zaradi neizterjave zemljiškoknjižnega dovolila.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku in drugi toženki. Tožnik v odgovoru obrazloženo predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila tožba v tej pravdni zadevi razširjena na zahtevek tožnika kot upnika za izpodbijanje dolžnikovih dejanj z vlogo z dne 18.3.2003 in da so bila tako začetna dejanja obeh tožencev kot sklepni dogovor z dne 14.4.2004 o razveljavitvi (razvezi) darilne pogodbe z dne 1.6.1999 storjena po 1.1.2002, zaradi česar bi morali sodišči uporabiti Obligacijski zakonik (OZ; Uradni list RS, št. 83/2001 in nadalj.). Hkrati pa ugotavlja tudi, da so njegove določbe o actio Pauliana vsebinsko enake določbam Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.).

Revizijsko sodišče najprej poudarja, da mora izhajati iz procesne situacije, do katere je prišlo v revizijski fazi postopka zaradi procesnega (ne)razpolaganja strank. Tožnik namreč ni vložil revizije proti tistemu delu pritožbene sodbe, s katerim je bilo ugodeno pritožbi prvega toženca proti prvostopenjski sodbi o ugoditvi prvemu tožbenemu zahtevku za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z darilno pogodbo in je bila prvostopenjska sodba spremenjena ter ta tožbeni zahtevek zavrnjen.

Dejanska podlaga odločitev obeh sodišč je bila, da je prvi toženec svoji hčerki drugi toženki z darilno pogodbo z dne 1.6.1999 podaril hišo in da je druga toženka s posojilno pogodbo z dne 6.7.2001, sklenjeno v obliki notarskega zapisa, prejela od tožnika 50.000 DEM posojila. Ker ni ničesar vrnila, je tožnik najprej vložil izvršilni predlog, vendar ga je izvršilno sodišče napotilo na pravdo s tožbenim zahtevkom za uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z darilno pogodbo Šsklicujoč se na peti odstavek 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Uradni list RS, št. 51/98 in nadalj.) - priloga A4Ć. Pred tem je toženka že tožila toženca za overitev njegovega podpisa na darilni pogodbi, vendar je po tem, ko je prvi toženec sprejel tožbo v tej pravdni zadevi, umaknila tožbo proti očetu, oba pa sta 14.4.2003 sklenila še sklepni dogovor o razveljavitvi (razvezi) darilne pogodbe. Nekatera njuna prejšnja dejanja in ta dogovor so bili tudi razlog za razširitev tožbe v tej pravdni zadevi.

Toženec v reviziji utemeljeno opozarja, da je darilna pogodba realen kontrakt. Ker je bila sklenjena 1.6.1999, se za njeno presojo še uporabljajo pravna pravila nekdanjega Občnega državljanskega zakonika (ODZ), in sicer pravno pravilo paragrafa 943. To pa pomeni, da bi morala biti podarjena nepremičnina drugi toženki tudi izročena. Vendar to ni bila niti v pravnem pogledu z vpisom v zemljiško knjigo (umik tožbe zaradi izstavitve zemljiškoknjižne listine v pravdi med obema tožencema) niti v dejanskem pogledu (neprerekana trditev o neizročitvi posesti drugi toženki). Prvi toženec predmet darilne pogodbe poseduje enako kot pred zapisom pogodbe. Zanj je torej dejanski položaj enak, kot da darilne pogodbe ne bi bilo, ves čas je tudi zemljiškoknjižni lastnik. Zato dogovor obeh tožencev z dne 14.4.2003 o razveljavitvi darilne pogodbe pomeni le formalno potrditev obstoječega stanja, ne pa pravnega dejanja dolžnika v pomenu 255. člena OZ.

V reviziji očitane procesne kršitve niso podane, ker v izreku drugostopenjske sodbe ni zatrjevanega nasprotja in ker je pritožbeno sodišče dolžno argumentirano odgovoriti le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Iz že pojasnjenih razlogov pa je utemeljen materialnopravni očitek. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe. Sprememba sodb obeh sodišč je narekovala drugačno odločitev o pravdnih in pritožbenih stroških. Revizijsko sodišče jih je odmerilo na podlagi določb Odvetniške in Taksne tarife ter jih v skladu s prvim odstavkom 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP naložilo v plačilo tožniku. Podrobnejša odmera stroškov je razvidna iz stroškovnikov v spisu. Na podlagi istih zakonskih določb je še odločilo, da tožnik sam krije stroške svojega revizijskega odgovora, prvi toženec pa stroškov revizije ni priglasil.