Jedro

Po 19. členu ZPND lahko sodišče povzročitelju nasilja, ki je žrtev telesno poškodoval ali ji je prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače protipravno posegal v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, med drugim prepove vstopiti v stanovanje, v katerem živi žrtev, in se zadrževati v njeni bližini, mu prepove zadrževati in približevati se kraju, kjer se žrtev običajno nahaja, prepove navezovati stike z žrtvijo na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi prek tretjih oseb, in prepove vzpostaviti srečanja z žrtvijo.

Postopki po ZPND so zaradi učinkovite zaščite žrtve nasilja nujni in prednostni, izrečeni ukrepi pa začasni, zato je dokazni standard v teh postopkih nižji. V sodni praksi je sprejeto stališče, da zadostuje, da so dejstva, na katerih temelji odločitev sodišča, verjetno izkazana.

Predlog za izdajo ukrepov po ZPND mora biti podan najkasneje v šestih mesecih, odkar je žrtev zadnjič utrpela telesno poškodbo, ali ji je povzročitelj nasilja prizadejal škodo na zdravju, ali drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice (22b. člen ZPND). Vendar pa sodišče prve stopnje sporočila z dne 10. 1. 20204 pravilno ni štelo kot samostojnega dejanja, temveč kot del kontinuiranega ravnanja v sklopu oziroma v luči nadaljnjih ravnanj nasprotnega udeleženca, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in katerih namen je bil ustrahovanje predlagateljic, s katerimi je nasprotni udeleženec želel doseči svoj cilj, to je vrnitev predlagateljic nazaj domov oziroma vsaj vzpostavitev stika z njimi, kot je bilo že zgoraj navedeno.

Dejstvo, da kazenska sodba ni pravnomočna, za razpravljajoče sodišče pomeni le, da skladno s 14. členom ZPP ni vezano na dejanski stan kazenske sodbe glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti ter mu zato glede na načelo nedolžnosti ne sme očitati storitve kaznivega dejanja, ni pa ovire, da navedeni dokaz uporabi pri ugotavljanju dejstev po metodologiji iz 8. člena ZPP. Nepravnomočna sodna odločba je torej le eden od dokazov, ki ga je sodišče presojalo skupaj z drugimi dokazi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je še pred vročitvijo predloga nasprotnemu udeležencu na podlagi 22.d člena ZPND s sklepom z dne 23. 10. 2019 nasprotnemu udeležencu za čas dvanajstih mesecev prepovedalo: vstopiti v stanovanjsko stavbo na naslovu X. kjer živijo predlagateljice; približevati se stanovanjski stavbi na naslovu X., na razdalji manjši od 20 metrov in zadrževati se na zemljišču, ki pripada tej stanovanjski stavbi; približevati se predlagateljicam na razdalji manjši od 20 metrov; ter navezovati stike s predlagateljicami preko telefona in preko vseh elektronskih družbenih omrežij. Sklenilo je še, da se nasprotnemu udeležencu v primeru kršitve ukrepov izreče denarna kazen v višini 500 EUR, ki jo bo sodišče izreklo po uradni dolžnosti in mu za primer nove kršitve izreklo novo višjo kazen.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor nasprotnega udeleženca zoper zgoraj navedeni sklep o izreku ukrepov po Zakona o preprečevanju nasilja v družini1 zavrnilo ter nasprotnemu udeležencu naložilo, da predlagateljicam v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 425,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku2 ter zaradi kršitve 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Sodišče ugotovitev o obstoju fizičnega nasilja nasprotnega udeleženca utemeljuje na sporočilu z dne 10. 1. 2020, ki naj bi ga nasprotni udeleženec poslal na telefon druge predlagateljice. Glede na to, da so predlagateljice predlog za izrek ukrepov zoper nasprotnega udeleženca vložile 31. 8. 2020, meni, da je sodišče nepravilno uporabilo določbe 22b. člena ZPND, ki določa, da se predlog za izrek ukrepov lahko nanaša le na dejanja, ki so bila storjena največ šest mesecev pred vložitvijo predloga. V izpodbijanem sklepu je sodišče sicer zavzelo stališče, da naj bi dejanje z dne 10. 1. 2020 verjetno predstavljalo le del kontinuiranega ravnanja - ustrahovanje pritožnika, s katerim naj bi pritožnik želel doseči svoj cilj, ki naj bi bil v vrnitvi predlagateljic domov in vzpostavitev stikov. Takšna ugotovitev pa je po mnenju pritožnika povsem zmotna, zanjo pa ni nikakršne podlage v izvedenih dokazih. Pritožnik poudarja, da je sodišče o kontinuiranem pritožnikovem ustrahovanju sklepalo na podlagi izpovedi predlagateljic, ki so pavšalne do te mere, da iz njih ni mogoče potrditi zaključkom izpodbijanega sklepa o tem, da naj bi pritožnik predlagateljice kontinuirano ustrahoval. Predlagateljici namreč nista znali opisati niti ene same grožnje, ki naj bi jo pritožnik izrekel. Prav tako predlagateljici nista znali konkretizirati niti enega ravnanja pritožnika, s katerim naj bi ju slednji ustrahoval. Dejali sta le, da je bilo dejanj toliko, da si jih nista uspeli zapomniti, niti se do njih časovno opredeliti. Pritožnik izpodbijanemu sklepu očita kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K .../2020 z dne 12. 11. 2020 pri presoji verodostojnosti izjav predlagateljic ne more imeti nobene teže, saj predmetna sodba še ni pravnomočna. Pritožnik prereka ugotovitev sodišča, da naj bi navedeno sporočilo drugi predlagateljici poslal ravno on. Izpoved druge predlagateljice je tudi pokazala, da je druga predlagateljica izjemno preračunljiva pri pridobivanju dokazov. O tem, kako pridobivati dokaze se je druga predlagateljica očitno posvetovala s policisti PP, ki bi jo izpostavljali grožnjam, zaradi katerih naj bi bila prestrašena, kar vse nasprotuje liku prestrašenih in ogroženih družinskih članov, ki so ga predlagateljice za potrebe tega postopka skušale prikazati sodišču prve stopnje.

Nadalje pritožnik kot zmotno prereka ugotovitev izpodbijanega sklepa, da naj bi v juniju 2020 prvi predlagateljici verjetno prerezal pnevmatike na njenem osebnem vozilu. Pritožnik je že tekom postopka povedal, da ne ve, ali in kakšen avtomobil naj bi imela prva predlagateljica. Prva predlagateljica lastništva vozila ni izkazala. Dejstvo, da ni predložila prometnega dovoljenja, bi moralo sodišče upoštevati pri dokazni oceni, česar pa ni storilo in je zato v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tudi izpoved predlagateljice o domnevnem sledenju ni potrjena niti z enim dokazom. Sodišče je v pritožnikovo škodo zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi, ko je zapisalo, da naj bi dokazni postopek pokazal, da je pritožnik hodil v Republiko Avstrijo in tam izvajal nasilna dejanja. Gre za izrazito pavšalno ugotovitev naslovnega sodišča, ki nima podlage v izvedenih dokazih.

Nekritično in zmotno je sodišče v pritožnikovo škodo razlagalo tudi osamljeni dogodek poleti 2020, ko je pritožnik želel s prvo predlagateljico vzpostaviti stik. Sodišče ni upoštevalo, da je prva predlagateljica v septembru 2019 povsem nenapovedano zapustila do tedaj skupno bivališče nepravdnih strank in s seboj odpeljala pritožnikovo hčer. Predlagateljica je pritožnika zapustila brez kakršnegakoli pojasnila o tem, kam in zakaj je šla. Po skoraj 25 letih skupnega življenja in dveh vzgojenih otrocih je bil pritožnik povsem potrt in na dnu, v trenutku se mu je življenje obrnilo na glavo. Pritožnikovo željo, da vzpostavi stik s predlagateljicami je zato potrebno dojemati kot poskus potrtega očeta in soproga, da poišče in se pozanima o razlogih za odhod predlagateljic.

Kot zmoten pritožnik izpodbija zaključek prvega sodišča, da naj bi stal za dogodkom z dne 27. 7.2020, ko naj bi bila tretja predlagateljica s strani neznanih moških napadena oziroma poškropljena s solzilcem na naslovu v Republiki Avstriji. Pritožnik še izpostavlja, da sodišče ni pojasnilo, na kateri podlagi je zaključilo, da sporočilo, ki ga je 28. 7. 2020 iz bosanske številke prejela prva predlagateljica izkazuje pritožnikovo vpletenost v dogodek, ki naj bi se zgodil 27. 7. 2020. Pritožbeno sodišče še obvešča, da je avstrijsko državno tožilstvo vse postopke zoper pritožnika, ki so jih vodili zaradi domnevnih dejanj zoper predlagateljice, ustavilo (dogodek glede prerezanih pnevmatik, dogodek z dne 27. 7. 2020).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 19. členu ZPND lahko sodišče povzročitelju nasilja, ki je žrtev telesno poškodoval ali ji je prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače protipravno posegal v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, med drugim prepove vstopiti v stanovanje, v katerem živi žrtev, in se zadrževati v njeni bližini, mu prepove zadrževati in približevati se kraju, kjer se žrtev običajno nahaja, prepove navezovati stike z žrtvijo na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi prek tretjih oseb, in prepove vzpostaviti srečanja z žrtvijo.

6. Postopki po ZPND so zaradi učinkovite zaščite žrtve nasilja nujni in prednostni, izrečeni ukrepi pa začasni, zato je dokazni standard v teh postopkih nižji. V sodni praksi je sprejeto stališče, da zadostuje, da so dejstva, na katerih temelji odločitev sodišča, verjetno izkazana.

7. Iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta prva predlagateljica in nasprotni udeleženec bivša zakonca, ki imata že polnoletni hčeri (to je drugo in tretjo predlagateljico). Prva in tretja predlagateljica sta se od nasprotnega udeleženca odselili v septembru 2019 in preselili v Avstrijo. Druga predlagateljica je pred tem v Avstriji že bivala. Po izdaji sklepa z dne 23. 10. 2020 nasprotni udeleženec na naslov bivališča predlagateljic v Avstriji ni več prihajal. 8. Sodišče prve stopnje je obstoj utemeljenosti izreka ukrepov utemeljevalo na več nasilnih dejanjih, ki jih je izvajal nasprotni udeleženec nad predlagateljicami, in sicer v obliki uporabe fizične sile, grožnje z uporabo fizične sile in v obliki naklepnega, ponavljajočega in nezaželenega vzpostavljanja stikov s predlagateljicami (zasledovanje). Ugotovilo je, da je nasprotni udeleženec dne 10. 1. 2020 prvi predlagateljici grozil s smrtjo, s tem, ko je poslal sporočilo drugi predlagateljici in prvi zagrozil, da se bo vrnila v zaboju (krsti); v mesecu juniju 2020 je nasprotni udeleženec prvi predlagateljici prerezal gume na vozilu in prvo predlagateljico zalezoval v Avstriji, iskal kontakte s predlagateljicami ter jih dne 27. 7. 2020 in 28. 7. 2020 verjetno ustrahoval preko tretjih oseb, ko je bila s sprejem poškodovana tretja predlagateljica. Takšna nasilna ravnanja nasprotnega udeleženca so posegla v duševno integriteto predlagateljic, saj se nasprotnega udeleženca bojijo in odklanjajo vsakršno obliko stika z njim.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku3. Sodišče prve stopnje je namreč izčrpno in popolno utemeljilo svojo odločitev.

10. Nasprotni udeleženec je vsakršno nasilje nad predlagateljicami zanikal, vendar mu sodišče prve stopnje glede na listinsko gradivo ter izpovedbe predlagateljic ni sledilo. Očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede posameznih nasilnih dejanj niso utemeljeni. Dokazna ocena temelji na izčrpni oceni dokazov, izvedenih v zvezi s posameznimi dejanji. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu tehtno, razumljivo in prepričljivo obrazložilo in obsežna pritožbena izvajanja, s katerim si pritožnik prizadeva za drugačno oceno izvedenih dokazov, ne morajo omajati pravilnosti dejanskih in pravnih zaključkov izpodbijanega sklepa. V s strani sodišča prve stopnje ugotovljen obstoj nasilja, ki ga je izvajal nasprotni udeleženec neposredno ali posredno nad družinskimi člani, sodišče druge stopnje ne dvomi. Sodišče je nasprotnemu udeležencu izreklo ukrepe, ker je na podlagi izpovedi predlagateljic ter listin ugotovilo, da je izkazana ogroženost predlagateljic zaradi nasilja nasprotnega udeleženca, z ukrepi pa se bo preprečilo nadaljnjo izvrševanje fizičnega in psihičnega nasilja ter zalezovanje nasprotnega udeleženca zoper predlagateljice. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju sklicuje na utemeljene razloge sodišča prve stopnje, s katerimi soglaša. 11. Predlagateljice so že v predlogu za izrek ukrepov obširno opisale več dogodkov verbalnega in fizičnega nasilja ter zalezovanja, ki so pomembni z vidika presoje nasilnih ravnanj nasprotnega udeleženca, katerih namen je bil ustrahovanje predlagateljic. Vse navedene oblike nasilja so predlagateljice tudi v svoji izpovedi konsistentno, podrobno in verodostojno opisale, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo nobenega razloga, da sodišče prve stopnje izpovedbam predlagateljic ne bi sledilo. Nasprotni udeleženec ne pojasni, kakšen nelegitimen cilj naj bi predlagateljice zasledovale z vložitvijo predloga. Pravilna je tudi ocena o neprepričljivosti izpovedbe nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec ni povsem konkretno odgovarjal na jasno zastavljena vprašanja in se je pri določenih vprašanjih sodišča z izpovedovanjem o nečem drugem posredno izmikal odgovorom, na vprašanje pooblaščenke predlagateljic pa niti ni želel odgovarjati. Ugotovitve o utemeljenosti izdanih ukrepov po ZPND sodišče ni utemeljevalo le na enem dokazno pomembnem dogodku oziroma dejstvu, temveč na več medsebojno povezanih dogodkih, ki dajejo prepričljivo sliko o ustrahovanju predlagateljic z jasnim ciljem nasprotnega udeleženca, da se vrnejo domov. Pri presoji, ali je podan zakonski stan iz 19. člena ZPND, je namreč potrebno posamezna opisana dejanja gledati kot celoto.

12. Okoliščina, da so avstrijski organi ustavili vse postopke zoper nasprotnega udeleženca, v ničemer ne zmanjšuje pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje.

13. Res predlagateljice vsebine groženj pred dogodkom z dne 10. 1. 2020 konkretno niso opisale, na kar opozarja pritožba, vendar slednje na samo odločitev nima vpliva. Pomembni so namreč dogodki storjeni šest mesecev pred vložitvijo predloga, dogodek z dne 10. 1. 2020 pa je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot del kontinuiranega ravnanja nasprotnega udeleženca.

14. Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve sklepa logično in življenjsko prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da za dogodke, kjer nasprotni udeleženec ni bil neposredno zaznan (dogodek s prerezanimi pnevmatikami v letu 2020, z gradbenimi odri z dne 27. 7. 2020 in SMS sporočilom z dne 28. 7. 2020), stoji prav nasprotni udeleženec. Pravilno je tudi ugotovilo, da so opisani dogodki posamezni segmenti kontinuiranega ravnanja oziroma ustrahovanja nasprotnega udeleženca, usmerjenega v določen cilj, to je vrnitev predlagateljic nazaj domov oziroma vzpostavitev stikov. Jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS je bilo nasprotnemu udeležencu zagotovljeno.

15. Res je, da mora biti predlog za izdajo ukrepov po ZPND podan najkasneje v šestih mesecih, odkar je žrtev zadnjič utrpela telesno poškodbo, ali ji je povzročitelj nasilja prizadejal škodo na zdravju, ali drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice (22b. člen ZPND). Vendar pa sodišče prve stopnje sporočila z dne 10. 1. 20204 pravilno ni štelo kot samostojnega dejanja, temveč kot del kontinuiranega ravnanja v sklopu oziroma v luči nadaljnjih ravnanj nasprotnega udeleženca, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in katerih namen je bil ustrahovanje predlagateljic, s katerimi je nasprotni udeleženec želel doseči svoj cilj, to je vrnitev predlagateljic nazaj domov oziroma vsaj vzpostavitev stika z njimi, kot je bilo že zgoraj navedeno.

16. V 12. točki obrazložitve sklepa je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu pravilno pojasnilo, da dejstvo, da kazenska sodba ni pravnomočna, za razpravljajoče sodišče pomeni le, da skladno s 14. členom ZPP ni vezano na dejanski stan kazenske sodbe glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti ter mu zato glede na načelo nedolžnosti ne sme očitati storitve kaznivega dejanja, ni pa ovire, da navedeni dokaz uporabi pri ugotavljanju dejstev po metodologiji iz 8. člena ZPP. Nepravnomočna sodna odločba je torej le eden od dokazov, ki ga je sodišče presojalo skupaj z drugimi dokazi.

17. Pritožnikova navedba, da naj bi dokazni postopek pokazal, da je pritožnik hodil v Republiko Avstrijo in tam izvajal nasilja dejanja, je iztrgana iz konteksta 14. točke obrazložitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je s tem le odgovorilo na ugovor nasprotnega udeleženca, da naj bi mu epidemiološke razmere predstavljale oviro za očitano mu izvedbo nasilnih dejanj v tujini.

18. Tudi v zvezi z dogodkom v juniju 2020 je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva. Da je bilo vozilo last prve predlagateljice, sta na zaslišanju prepričljivo izpovedali tudi druga in tretja predlagateljica, zato ni bilo potrebe lastništva vozila dokazovati še s predložitvijo prometnega dovoljenja, saj je prva predlagateljica pojasnila, da je navedeno vozilo že odtujila.

19. Dogodek s poletja 2020, ko je nasprotni udeleženec fotografiral stavbo predlagateljice ter iskal zvonec njihovega stanovanja, nima tako majhne teže, kot to želi s pojasnjevanjem, da gre le za poskus potrtega očeta in soproga, da poišče in se pozanima o razlogih za odhod predlagateljic, prikazati nasprotni udeleženec. Naveden dogodek je potrebno presojati v povezavi s predhodnima dogodkoma.

20. Ni res, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo na kakšni podlagi je zaključilo, da sporočilo z dne 28. 7. 2020 izkazuje pritožnikovo vpletenost v dogodek, ki naj bi se zgodil z dne 27. 7. 2020. Sodišče je navedeno jasno obrazložilo v 17. do 21. točki obrazložitve sklepa.

21. Pritožnikova navedba, da se je predlagateljica želela odseliti v Avstrijo skupaj z nasprotnim udeležencem, na dokazno oceno sodišča prve stopnje nima nobenega vpliva. Pravno pomembni so namreč dogodki po odselitvi predlagateljic iz skupnega doma. Če bi bil nasprotni udeleženec res tako skrben in ljubeč mož in oče, kot to izhaja iz njegovih ugovornih in pritožbenih navedb, ni življenjsko logično, zakaj bi se sicer prva in tretja predlagateljica na skrivaj odselili iz skupnega prebivališča, in to ne le v sosednji kraj, temveč celo v sosednjo državo.

22. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec izpolnil zakonske znake psihičnega in fizičnega nasilja ter zalezovanja predlagateljic.

23. Izrečeni ukrepi, in sicer prepoved približevanja predlagateljicam in navezovanje stikov z njimi ter prepoved približevanja stanovanjski stavbi, v kateri živijo predlagateljice (v okolici Y) so v skladu z načelom sorazmernosti, saj bodo predlagateljice z izrečenimi ukrepi učinkovito zaščitene, po drugi strani pa bo z njimi v osebnostne pravice nasprotnega udeleženca le minimalno poseženo, saj živi v Sloveniji, medtem ko predlagateljice živijo v Avstriji.

24. Nasprotnemu udeležencu z izdanim sklepom tudi niso bile kršene pravice iz 22. člena Ustave RS ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbeno sodišče take kršitve ni ugotovilo, saj je sodišče prve stopnje zagotovilo enake pogoje v skladu s postopkovnimi pravili tako predlagateljicam kot tudi nasprotnemu udeležencu. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 V nadaljevanju ZPND. 2 V nadaljevanju ZPP. 3 V nadaljevanju ZNP-1. 4 Predlog je bil vložen dne 2. 9. 2020.