Jedro

Ker ZDR nima posebnih določb o računanju časa glede teka roka za odpoved, je treba upoštevati 62. člen OZ, ki v prvem odstavku določa, da rok, določen v dnevih, začne teči prvi dan po dogodku, od katerega se računa, konča pa se z iztekom zadnjega njegovega dneva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 6. 2007, ugotovitev obstoja delovnega razmerja do 28. 11. 2007, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do tega dne in plačilo odškodnine v višini 20.000 EUR.

Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da se je ravnatelj tožene stranke seznanil z odpovednim razlogom dne 23. 5. 2007, zaradi česar je bila odpoved podana v zakonskem roku iz petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Ugotovilo je tudi obstoj poslovnega razloga iz 115. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in nadalj.), tj. zmanjšanje obsega vpisa dijakov v šolskem letu 2007/2008, kar pomeni, da je na podlagi normativov in standardov za izvajanje izobraževalnih programov postalo nepotrebno delo tožnice na delovnem mestu svetovalne delavke – pedagoginje. Nadalje je obrazložilo, da je tožena stranka ravnala v skladu s 116. členom ZOFVI (glede sporočila ministrstvu o razlogih za prenehanje potreb po delu), v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZDR (glede pisnega obvestila tožnice o nameravani odpovedi) in v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR (glede iskanja zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji na drugem ustreznem delu, ki pa ga ni bilo).

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer se je strinjalo z dokaznimi zaključki in uporabo materialnega prava.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri se sklicuje na revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata razlogov glede roka za odpoved oziroma so ti razlogi v medsebojnem nasprotju. Po četrtem odstavku 88. člena ZDR je treba podati odpoved najkasneje v tridesetih dneh od seznanitve z razlogi za odpoved. Tožena stranka se je lahko že 14. 4. 2007, ko je bilo znano najmanj 60 % vpisanih dijakov, seznanila z zmanjšanjem vpisa, torej ne držijo zaključki sodišča, da se je lahko s tem seznanila šele 23. 5. 2007. Tudi v tem primeru je odpovedni rok potekel 21. 6. 2007 in ne 22. 6. 2007, zaradi česar je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišči druge in prve stopnje tudi nista sledili njenim navedbam v zvezi z utemeljenim razlogom za odpoved, in sicer zmanjšanju števila dijakov, saj tožena stranka tudi 23. 5. 2007 še ni imela utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dokončnega števila dijakov oziroma števila oddelkov glede na predhodne vpise takrat še ni mogla vedeti. Sodišče tega ni raziskalo, iz pričanja prič in navedb tožene stranke pa to tudi ne more izhajati. Vpisi so bili predvideni tudi za kasnejše obdobje in so bili dokončno znani šele 15. septembra, kar je potrdil tudi ravnatelj tožene stranke. Sodišče druge stopnje prihaja v nasprotje ko navaja, da je v šolskem letu 2007/2008 prišlo do zmanjšanja vpisa, hkrati pa navaja, da se je tožena stranka s tem seznanila že 23. 5. 2007, ko je bilo znanih šele 60 % bodočega vpisa. Do pravilnega planiranja oddelkov je lahko prišlo šele 15. septembra, kar pomeni, da je bila tožnici odpovedana pogodba še brez utemeljenega razloga oziroma, da razloga za odpoved takrat še ni moglo biti.

4. V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev. Med drugim je navedla, da kot javno vzgojni izobraževalni zavod ne more čakati z načrtom organizacije dela na morebitnega zadnjega dijaka, ki bi se lahko k toženi stranki vpisal še na dan 15. 9. 2007, saj bi na ta način kršila vrsto predpisov, poleg tega pa bi lahko tega dne ugotovila samo, da se okoliščine glede podatkov, ki so bili znani 23. 5. 2007, niso spremenile.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je le navidezen, saj dejansko predstavlja očitek zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z začetkom teka roka, v katerem mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR. Sodišči druge in prve stopnje sta se namreč jasno opredelili do začetka teka roka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in se pri tem utemeljeno oprli na izpoved ravnatelja tožene stranke, ki sta jo tudi pravilno povzeli. Kolikor se tožena stranka s tem zaključkom ne strinja (večina revizijskih navedb je usmerjena v to), te navedbe predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To seveda pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje. Dejstvo, kdaj se je delodajalec oziroma zanj zakoniti zastopnik seznanil z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR (ki ga je treba upoštevati v skladu s 107. členom ZOFVI) je dejansko vprašanje, kar je revizijsko sodišče navedlo že v večjem številu svojih odločb. 8. Glede na navedeno izhodišče - torej da se je ravnatelj tožene stranke seznanil z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici dne 23. 5. 2007 (na usklajevalnem sestanku aktiva ravnateljev v srednjih šolah in dijaških domovih obale), je tudi neutemeljen revizijski ugovor, češ da takrat razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi sploh še ni moglo biti. Tudi sicer je nelogično zavzemanje tožnice, da bi ravnatelj tožene stranke lahko ugotovil poslovni razlog šele po popolnoma zaključenem postopku vpisa dijakov (kar bi pomenilo septembra vsako leto) in ne že pred tem - na podlagi okvirno znanih predhodnih podatkov o obsegu vpisa.

9. Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da naj bi tudi v primeru, če se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici 23. 5. 2007, tridesetdnevni rok za podajo odpovedi po petem odstavku 88. člena ZDR potekel že z 21. 6. 2007, torej je odpoved prepozna.

V skladu z 11. členom ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Ker ZDR nima posebnih določb o računanju časa glede teka roka za odpoved, je treba upoštevati 62. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki v prvem odstavku določa, da rok, določen v dnevih, začne teči prvi dan po dogodku, od katerega se računa, konča pa se z iztekom zadnjega njegovega dneva. To pomeni, da je tudi rok za odpoved dejansko začel teči 24. 5. 2007 (kot prvim dnem štetja) in se je iztekel 22. 6. 2007 - to je na dan, ko je bila odpoved podana in vročena tožnici. Nasprotne revizijske navedbe zato niso utemeljene.

10. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.