Jedro

Obstoj koluzijske nevarnosti potrjuje tudi dejstvo, da je obdolženec zaradi ustrahovanja oškodovanke, ki je zoper njega podala kazensko ovadbo zaradi drugega kaznivega dejanja najel nekoga, ki je z grožnjo pri oškodovanki dosegel, da je pristala na odložen pregon.

Izrek

Zoper obdolženega B. M. se iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena, zoper obdolženo K. L. in M. I. pa iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku podaljša pripor še za dva meseca, do vključno 27. 6. 2015.

Obrazložitev

1. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani teče zoper obdolžene B. M., K. L. in M. I. preiskava in sicer zoper B. M. zaradi 12 kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena v zvezi z 20. členom in kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem in prvem odstavku 175. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zoper obdolženo K. L. zaradi petih kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 in kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem in prvem odstavku 175. člena KZ-1 ter zoper obdolženo M. I. zaradi dveh kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Obdolženci so v priporu, B. M. iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), obdolženi K. L. in M. I. pa iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pripor zoper obdolžence teče od 27. 1. 2015 dalje. Obdolžencem je bil pripor podaljšan s sklepom senata Okrožnega sodišča I Ks 3724/2015 z dne 24. 2. 2015 do 27. 4. 2015, obdolženima B. M. in K. L. do 12.51 ure, obdolženi M. I. pa do 13.05 ure.

2. Okrožni državni tožilec je na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena ZKP dne 9. 4. 2015 predlagal, da se obdolženim B. M., K. L. in M. I. podaljša pripor. V predlogu za podaljšanje pripora navaja, da obstaja zakonska podlaga za pripor, to je utemeljen sum, da so obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja. Navaja, da so še vedno podani priporni razlogi ter navaja okoliščine, na podlagi katerih ocenjuje, da sta za obdolženega B. M. še vedno podana priporna razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, za obdolženi K. L. in M. I. pa priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obrazlaga sorazmernost pripora in njegovo neogibnost za varnost ljudi ter potek kazenskega postopka. Kot razlog za podaljšanje pripora navaja, da preiskave iz objektivnih razlogov ni bilo mogoče končati, saj je potrebno izvesti še dokaze, zaslišati priče S. R., C. M., B. G., S. M., B. K., M. T. in M. Đ., kar bo potrebno izvesti z video konferenco na podlagi mednarodne pravne pomoči z Republiko Srbijo. Od PU Ljubljana pa je potrebno pridobiti finančna poročila in drugo zaseženo dokumentacijo ter pregledati in analizirati zasežene predmete. Predlaga podaljšanje pripora še za dva meseca, to je za čas, ki je potreben za zaključek preiskave in tožilstvu da bo sprejelo odločitev po končani preiskavi.

3. O predlogu državnega tožilstva so se izjavili zagovorniki obdolžencev. Predlogu za podaljšanje pripora nasprotujejo. Zagovornik obdolženega B. M. citira določila Direktive 011/36/EU o tem, kako Direktiva opredeljuje trgovino z ljudmi in kazniva dejanja v zvezi s trgovino z ljudmi. Meni, da je Kazenski zakonik v prvem in drugem odstavku 113. člena potrebno razlagati v skladu s to Direktivo ter zato prostovoljna odločitev žrtve ne more pomeniti kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Poudarja, da je samo ena oškodovanka podala kazensko ovadbo zoper obdolžence. Priče so tudi izpovedale, da zoper obdolžence ne želijo podati kazenske ovadbe v smeri kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Izpodbija tudi obstoj utemeljenega suma, saj zatrjuje, da so oškodovanke vedele, zakaj prihajajo v Slovenijo in so se same odločile, da se bodo ukvarjale z erotičnimi masažami. Navaja, da v obravnavanem primeru tako niso podani znaki kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, saj citirana Direktiva določa, da prostovoljni pristop ni kazniv in KZ-1 ne sme biti strožji kot Direktiva. Meni, da utemeljen sum v smeri kaznivega dejanja po členu 113 KZ-1 ni podan. Ocenjuje, da ne obstajata priporna razloga, saj je zadnje zaslišanje prič predvideno za dne 22. 4. 2015, kar pomeni, da po njihovem zaslišanju obdolženi ne bo več imel možnosti vplivati nanje. Trdi, da ima obdolženec sredstva in premoženje. Obdolženi je pred priprtjem želel prenehati z očitano dejavnostjo, kar izhaja tudi iz izpovedbe priče Š. in prisluhov ter korespodence po elektronski pošti, saj se je zanimal za najem oziroma odkup „navadnega gostinskega lokala“. Zagovornik v delu odgovora pod točko 3 polemizira s stališčem zunanjobravnavnega senata. Iz navedb je razvidno, da je ta del odgovora del pritožbe zoper sklep senata o podaljšanju pripora, na katere je odgovorilo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Kp 3724/2015 z dne 6. 3. 2015 v točkah 10-13. Zagovornik obdolžene K. L. trdi, da bodo preiskovalna dejanja zaključena dne 22. 4. 2015, torej še v času podaljšanja pripora po zadnjem pravnomočnem sklepu. Meni tudi, da niso utemeljeni razlogi za podaljšanje pripora zaradi analize finančnih poročil in zasežene dokumentacije, saj bi bila lahko ta analiza že opravljena v času odkar je obdolženka v priporu. Ocenjuje, da je utemeljen sum omajan, saj so oškodovanke navedle, da so prišle v Slovenijo prostovoljno ter so hotele nekaj dodatno zaslužiti, pa tudi socialno stanje oškodovank ni bilo slabo, saj so bile lastnice nepremičnin in so imele prihranke. Tako ni mogoče govoriti o izrabi njihove težke ekonomske situacije, same pa so se tudi ukvarjale z erotičnimi masažami, zato je jasno, da so vedele za kakšno delo prihajajo. Meni, da priporni razlog po 1. točki prvega odstavka pri obdolženki ni podan, saj želi aktivno sodelovati pri svoji obrambi in pri preiskovalnih dejanjih, iz česar je mogoč sklep, da ne namerava pobegniti v Srbijo, zato tudi ni okoliščin, ki bi kazale na njeno begosumnost. Zagovornik obdolžene M. I. navaja, da so bili v preiskavi že izvedeni vsi dokazi, ki se nanašajo nanjo in izvedba sedanjih dokazov z M. I. ni povezana. Napačen pa je tudi zaključek tožilca, da M. I. na Slovenijo nič ne veže, saj je 17. 4. 2015 v prostorih Zavoda za izvajanje kazni zapora Ig sklenila zakonsko zvezo z M. G. in je zato zaključek tožilca, da obdolženko na Slovenijo nič ne veže napačen. Pri obdolženki niso podane konkretne okoliščine, ki bi kazale, da bi se z begom poskušala izogniti kazenskemu postopku. Za zagotovitev njene prisotnosti zadostuje odreditev ukrepa javljanja na policijski postaji pa tudi začasen odvzem potne listine.

4. Preiskovalna sodnica je skladno z določbo tretjega odstavka 205. člena ZKP pri predložitvi predloga državnega tožilca Vrhovnemu sodišču pojasnila, katera procesna dejanja namerava še opraviti. Navedla je, da bodo po video konferenci dne 22. 4. 2015 zaslišane še priče M. Đ., S. R. in J. K. Z Republiko Srbijo pa se bo potrebno dogovoriti še za eno video konferenco, na kateri bosta zaslišani kot priči B. G. in M. T. Sodišče je preko mednarodno pravne pomoči zaprosilo Republiko Srbijo za zaslišanje obdolženega M1, kar še ni bilo storjeno. V preiskavi pa bo sodišče zaslišalo tudi oba tajna delavca TD 333 in TD 222. Sodišče tudi še čaka, da bo tožilstvo predložilo analizo dokazov, ki so bili pridobljeni v okviru hišnih preiskav, analizo zasežene dokumentacije ter ugotovitve analize zaseženih predmetov (mobilnih telefoni in računalnik). Opozarja, da je dogovarjanje za video konferenco nekoliko dolgotrajnejše (zaprosilo je potrebno poslati preko ministrstva za pravosodje). Ocenjuje, da bo sodišče naslednjo video konferenco dogovorilo za začetek meseca junija. Meni, da bo mogoče preiskavo zaključiti do konca junija 2015. 5. Po določbi drugega odstavka 205. člena ZKP sme senat Vrhovnega sodišča, če zoper obdolžence teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katerega je po zakonu predpisana kazen zapora nad 5 let, podaljšati pripor še za tri mesece. Zoper obdolžence je uvedena preiskava zaradi kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od 3 do 15 let ter zaradi kaznivih dejanj zlorabe prostitucije po tretjem in prvem odstavku 175. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora od 1 do 12 letih, zato je formalni pogoj za podaljšanje pripora izpolnjen.

6. Odločanje o podaljšanju pripora obsega presojo, ali so podani naslednji pogoji: utemeljen sum, da je obdolženi storil določeno kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi.

7. Utemeljen sum, da so obdolženci storili kazniva dejanja trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena in zlorabe prostitucije po tretjem in prvem odstavku 175. člena KZ-1, je ugotovljen in obrazložen v pravnomočnem sklepu o preiskavi, na katerega se sklicuje državni tožilec v predlogu za podaljšanje pripora. Dokazi in podatki, ki so bili doslej zbrani in izvedeni tudi po presoji Vrhovnega sodišča še vedno kažejo, da je utemeljen sum v smeri storitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj podan.

8. V postopku odločanja o podaljšanju pripora se sodišče omeji na ugotavljanje, ali iz izbranih dokazov izhajajo dejstva in okoliščine, ki z določeno stopnjo verjetnosti omogočajo sklepanje, da so obdolženci storili očitano kaznivo dejanje. Zagovornika obdolženih B. M. in K. L. se v izjavi o predlogu državnega tožilca ne strinjata s presojo o utemeljenem sumu. Zagovornik obdolžene K. L. le na splošno zatrjuje, da je večina oškodovank imela sredstva za preživljanje in da so oškodovanke navedle, da so prišle v Slovenijo prostovoljno. S temi navedbami utemeljenosti suma ne izpodbija, njegove navedbe pomenijo le drugačno videnje in presojo do sedaj zbranega gradiva, ki je bilo podlaga za oceno, da zakonska podlaga za pripor, to je utemeljen sum obstaja. Enako velja za navedbe zagovornika obdolženega B. M., da so oškodovanke vedele, kakšno dejavnost bodo opravljale. S temi navedbami zagovornik ugotovitev o utemeljenem sumu ne omaje. Zagovornik obdolženega B. M. meni, da so vse oškodovanke ravnale prostovoljno, in je zato upoštevaje določbe Direktive evropske unije 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev, mogoče ugotoviti, da v ravnanju obdolženca niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja po členu 113 KZ-1. Z novelo KZ-1B je bil noveliran tudi 113. člen in usklajen s citirano Direktivo. V četrtem odstavku Direktive je poudarjeno, da je soglasje žrtve trgovine z ljudmi o nameravanem ali dejanskem izkoriščanju neupoštevno, ker so bila uporabljena sredstva iz prvega odstavka. V prvem odstavku pa je navedeno, da gre za trgovino z ljudmi tudi takrat, kadar se izkorišča ranljivost žrtve. V pravnomočnem sklepu o preiskavi je ugotovljeno, da je obdolženec zaradi izkoriščanja prostitucije druge osebe novačil, prepeljal, nastanil ter z njimi drugače razpolagal s tem da je zlorabil odvisen in podrejen položaj teh oseb ter izkoristil njihovo ranljivost. Zato se Vrhovno sodišče ne strinja z razlago, ki jo ponuja zagovornik. V Noveli KZ-1B pa je bilo tudi dodano besedilo „ne glede na morebitno privolitev te osebe“ (žrtve) to je besedilo, ki odpravlja dvom o kaznivosti dejanja trgovine z ljudmi, storjenega s privolitvijo oškodovancev. Zaradi podrejenega položaja oseb, ki so žrtve trgovine z ljudmi, njihovega soglasja ni mogoče upoštevati. Obstaja absolutna privolitvena nesposobnost (stran 124 uvodnih pojasnil h Kazenskemu zakoniku z novelama KZ-1A in KZ-1B).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča so še vedno podane okoliščine na podlagi katerih so ugotovljeni priporni razlogi za obdolžence. V predlogu državni tožilec navaja razloge za sklepanje, da sta pri obdolženem B. M. še vedno podana priporna razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Vrhovno sodišče se strinja z državnim tožilcem, da je pri obdolžencu podan priporni razlog takoimenovane koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ta priporni razlog je podan, če je izkazana upravičena bojazen, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Strinjati se je mogoče s tožilcem, da pri obdolžencu obstajajo konkretne okoliščine, ki kažejo na nevarnost vplivanja na priče. Vrhovni državni tožilec utemeljeno opozarja na obdolženčevo preteklo ravnanje, da so bile oškodovanke v tej kazenski zadevi deležne tudi obdolženčevega nasilja, ter da se obdolženca bojijo. Obstoj koluzijske nevarnosti pa potrjuje tudi dejstvo, da je obdolženec zaradi ustrahovanja oškodovanke A. L., ki je zoper njega podala kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ zaradi nasilja, ki jo je izvajal nad njo najel varnostnika po imenu B1, ki je z grožnjo pri oškodovanki dosegel, da je pristala na odložen pregon. Slednje je potrjeno z izvajanjem ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP. V sklepu o preiskavi je ugotovljeno, da so oškodovanke pridobili v Republiki Srbiji, izkoriščujoč njihovo stisko ter njihov odvisen in podrejen položaj zaradi izkoriščanja in prostitucije. Ob upoštevanju tudi obsega v sklepu o preiskavi opisane kriminalne dejavnosti obdolženca, je sklepati, da gre za ciljno skupino žensk, ki je v podrejenem položaju, kar kaže na možnost vplivanja na priče, če bi bil obdolženec na prostosti. Da takšna možnost obstaja, pa je konkretizirano tudi že z opisanim ravnanjem obdolženca do A. L. Slednje nedvomno pomeni vplivanje na drugega in daje podlago za sklepanje o vplivu na priče za obdolženega B. M. Pomeni ugotovitev posebnih okoliščin, ki kažejo na to, da bi obdolženi vplival na priče v primeru, če bi bil na prostosti. Tega sklepa ne omaje zagovornikova navedba, da bodo vse priče zaslišane do 22. 4. 2015, ko je predvideno zadnje zaslišanje prič. Zagovornik spregleda, da je predvideno tudi nadaljnje zaslišanje prič in da datum tega zaslišanja še ni določen. Dejstvo, da je razpisan narok za zaslišanje prič za 22. 4. 2015 pa ne pomeni, da bodo vse priče tega dne tudi zaslišane.

10. Okrožni državni tožilec v predlogu za podaljšanje pripora tudi utemeljeno ugotavlja, da je za obdolženca podan priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Objektivne in subjektivne okoliščine, ki takšno oceno utemeljujejo, se niso spremenile. Način izvršitve in teža kaznivih dejanj, katerih je obdolženi utemeljeno osumljen, okoliščine, v katerih so bila dejanja storjena, vztrajnost ter dobra organiziranost, vodilna vloga obdolženca ter čas izvajanja dejanj, so objektivne okoliščine, pomembne za sklep, da obstaja realna in konkretna nevarnost ponovitve specifičnih, to je istovrstnih kaznivih dejanj. Takšen sklep utemeljuje tudi prestrežena komunikacija med obdolžencem in neznanim moškim dne 19. 1. 2015, iz katere izhaja, da bo obdolženec z namenom izkoriščanja prostitucije še nadalje novačil dekleta in ženske v Srbiji ali Moldaviji. Pa tudi dejstva, da naj bi obdolžencu izvajanje kriminalne dejavnosti predstavljalo vir preživetja ter dobička in koristi in da je njegova družba V. d.o.o. oglaševala in ponujala dekleta za izvajanje masaže, predstavljajo subjektivne okoliščine, ki nevarnost ponovitve kaznivih dejanj tako utrjujejo. Visoke stopnje nevarnosti ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj zato ne morejo omajati zagovornikove navedbe, da ima obdolženec premoženje, saj je v letu 2010 prodal lokal C. in še vedno razpolaga z znatnimi sredstvi, ter da je že pred aretacijo in priprtjem sam želel prenehati z očitno dejavnostjo.

11. Vrhovno sodišče se tudi strinja z državnim tožilcem, da za K. L. in M. I. še vedno obstaja priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKLP. Obe sta državljanki Republike Srbije s stalnim bivališčem v Novem Sadu. M. K. v Republiki Sloveniji nima urejenega statusa bivanja, niti je na našo državo ne vežejo ne osebne ne premoženjske vezi. Vse navedene okoliščine pa so takšne, na podlagi katerih je ob upoštevanju visoke zagrožene kazni za kaznivi dejanji, za kateri je obdolženka v kazenskem postopku, mogoče sklepati na realno in konkretno nevarnost, da bi, če bi bila izpuščena na prostost, pobegnila in se tako izognila izvedbi kazenskega postopka. Zato navedbe zagovornika, da obdolženka želi sodelovati v postopku in pri vseh preiskovalnih dejanjih sklepa o obdolženki begosumnosti ne omajajo.

12. Tudi M. I. je povezana z našo državo predvsem s tem kazenskim postopkom. Obdolženka je tujka, ki je bila v Sloveniji le na začasnem bivanju in se, kot utemeljeno poudarja državni tožilec, razen z očitano dejavnostjo, ni ukvarjala pri nas z ničemer drugim. V naši državi tudi nima premoženja. Zagovornik v izjavi o predlogu državnega tožilca z dne 14. 4. 2015 trdi, da je obdolženka dne 17. 4. 2015 v prostorih Zavoda za izvajanje kazni zapora Ig sklenila zakonsko zvezo z M. G., katerim je tako v resni čustveni zvezi. Zato nasprotuje zaključku sodišča, da obdolženke na ozemlje Republike Slovenije ne veže nič. Da je obdolženka v zvezi z M. G. je zagovornik v tem postopku že večkrat zatrjeval, kar do sedaj ni bila okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče presoditi, da razlogi, ki utemeljujejo begosumnost, pri obdolženki ne obstajajo več. Glede na visoko zagrožena kazen za kaznivi dejanji, zaradi katerih je obdolženka v kazenskem postopku, težo obeh kaznivih dejanj, dejstvo, da naj bi obdolženka dejanji storila iz koristoljubnosti, da statusa v naši državi nima in da pri nas tudi nima rednih dohodov, ne premoženja, zveza z M. G. ne spremeni sklepa, da pri njej obstaja tako visoka stopnja realne in konkretne nevarnosti, da bi, če bi bila izpuščena na prostost pobegnila in na takšen način, ker je državljanka Srbije in Srbija svojih državljanov ne izroča, otežila kazenski postopek, da je njeno navzočnost mogoče zagotoviti le s priporom.

13. Podaljšanje pripora za obdolžence potrjuje tudi presoja neogibnosti pripora. Priporna razloga begosumnosti in koluzijske nevarnosti sta neogibna, saj drugače ni mogoče zagotoviti nemotenega poteka kazenskega postopka. Pripor iz navedenih pripornih razlogov je zato ukrep, ki je neogiben za potek postopka in je v sorazmerju s ciljem, ki ga zasleduje. Podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti za obdolženega M. pa utrjuje tudi presoja o neogibnosti pripora za varnost ljudi. Ob visoki stopnji nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, ki napadajo zdravje in ogrožajo telesno varnost drugih zaradi spolnega izkoriščanja, se tako pokaže pripor kot neogiben ukrep za odvrnitev nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja in kot najhujši poseg v osebno svobodo v sorazmerju s težo dejanj, ki se očitajo obdolžencu.

14. Vrhovno sodišče je po navedenem ugodilo predlogu državnega tožilca ter obdolženemu B. M. podaljšalo pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, obdolženima K. L. in M. I. pa iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Vsem je podaljšalo pripor še za dva meseca. Vrhovno sodišče se ne strinja z zagovornikom obdolžene M. I., da je preiskava za to obdolženko končana in z zagovornikom obdolžene K. L., da bo preiskava za to obdolženko končana 22. 4. 2015. Zagovornika svojih trditev, v katerih navajata, da so oziroma bodo za obdolženki izvedena vsa preiskovalna dejanja, podrobneje ne obrazložita. Iz predloga državnega tožilca in pojasnil preiskovalne sodnice je razvidno, da je potrebno za obdolžence pridobiti še analizo dokazov, ki so bili pridobljeni v okviru hišnih preiskav, analizo zasežene dokumentacije ter ugotovitve analize zaseženih predmetov. Da se ti dokazi ne bi nanašali na obdolženi M. I. in K. L. zagovornika v svojih izjavah ne utemeljita. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je potreben določen čas za izvedbo dokazov, ki jih navajata državni tožilec in preiskovalna sodnica. Prav tako pa je potreben tudi določen čas, da bo po zaključku preiskave državni tožilec sprejel eno izmed odločitev, predvidenih v drugem odstavku 184. člena ZKP. Sodišče mora pri trajanju pripora v preiskavi presojati, ali je trajanje v skladu s pravico obdolženca, dosojene v razumnem roku. V obravnavanem primeru Vrhovno sodišče upoštevaje obsežnost zadeve ter obseg procesnih dejanj, ki jih je še potrebno izvesti, ugotavlja, da je podaljšanje pripora za 2 meseca razumen rok in da pravica obdolžencev do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni kršena.