Jedro

Tožnik kot solastnik stroja ima določeno stvarnopravno varstvo po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) oziroma določene pravice po določbah Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, posebno po 112. in naslednjih členih ter 118. in naslednjih členih). Toda dejanskih podlag, ki bi omogočale presojo spora na podlagi stvarnopravnih podlag po pravilih pravdnega postopka, tožnik ni uveljavljal.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, po katerem naj bi mu bil toženec dolžan plačati 8,250.000,00 SIT z obrestmi, ker je ugotovilo, da ni uspel dokazati nobene podlage, na kateri bi bil lahko utemeljen njegov zahtevek.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri je uveljavljal vse revizijske razloge iz 385. člena ZPP in predlagal, da naj se obe sodbi nižjih sodišč razveljavita. V reviziji povzema stanje zadeve in izvaja, da je postavil zahtevek na tri temelje: sporazum strank, uporabnino in odškodnino. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik solastnik stroja do 1/2, da je stroj uporabljal toženec in da mu je do leta 1980 toženec plačeval 1/2 čistega dohodka, dokazuje to sporazum pravdnih strank. Drugačni zaključki sodišč nižjih stopenj so zato nelogični in protislovni. Toženec pa bi moral s strojem ravnati tudi kot dober strokovnjak, ga vzdrževati in popravljati in če je pustil, da je stroj propadel, mu je odškodninsko odgovoren. Sicer pa ni pomembno, ali je toženec imel koristi od stroja, ker je bistveno, da je tako možnost imel. Ugotovljeno je bilo, da je stroj uporabljal po eni njegovi izpovedi do leta 1985. Zato bi moralo biti ugodeno tožnikovemu zahtevku najmanj do tega časa. Za obdobje, ko naj bi toženec stroja ne uporabljal, pa bi morala iti tožniku odškodnina. Dokazno breme, da od stroja ni imel normalno pričakovane koristi, je na strani toženca.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, toženec pa na revizijo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik v reviziji ni formalno opredelil, kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešili sodišči nižjih stopenj. Z revizijskimi razlogi pa tožnik tudi vsebinsko ni utemeljeval kakšnih postopkovnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo sodbi nižjih sodišč v smeri postopkovnih kršitev le v okviru uradne dolžnosti to je glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa ni bila zagrešena.

Vrsta revizijskih izvajanj je naperjenih zoper dokazno oceno sodišč nižjih stopenj. Teh revizijskih izvajanj revizijsko sodišče ni smelo upoštevati, ker ni mogoče vložiti revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je moglo tako preizkusiti le materialnopravno pravilnost sodb sodišč prve in druge stopnje. Tožnik je oprl svoj zahtevek na dve podlagi: pogodbeno in odškodninsko (listovni št. 62 in 63 ter 69). Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da pogodbena podlaga ni podana. Tak zaključek je po presoji revizijskega sodišča utemeljen tako v dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč kot tudi iz razloga, ker je tožnik ta temelj uveljavljal le za čas, dokler je toženec s strojem delal (listovna št. 69). Sodišči nižjih stopenj pa sta ugotovili, da toženec s strojem ni delal že od leta 1985 dalje (do leta 1985 dospela tožnikova terjatev pa bi bila po zaključkih sodišč nižjih stopenj tudi že zastarana). Ob takem stanju zadeve tožnikova revizija v smeri zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena v delu, s katerim pobija zavrnitev tožbenega zahtevka na pogodbeni podlagi. V tej zvezi je zaradi drugačnih revizijskih izvajanj opozoriti, da ugotovitev, da je tožnik participiral na delu ustvarjenega dohodka v letih 1970 do 1980 (ko naj bi toženec plačeval tožniku na njegovo zahtevo določene zneske in kar potrjuje določena poračunavanja za nazaj za souporabo solastnega stroja), ne utemeljuje zaključka, da je med strankama obstajal leta 1990 (ko je bila tožba vložena) in pozneje dogovor o uporabi solastnega stroja in plačevanju zakupnine (v smislu 26. in 567. ter naslednjih členov zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj utemeljeno zaključili, da tožnikova terjatev ni utemeljena niti na odškodninski podlagi. Ker je bilo ugotovljeno, da med strankama ni bilo pogodbenega razmerja, ne more biti utemeljen niti odškodninski zahtevek, kolikor je bil utemeljevan s kršitvijo pogodbe. Kakšna druga odškodninska podlaga, ki bi utemeljevala tožnikov zahtevek, da mu je toženec dolžan plačevati polovico možnega dohodka od solastnega stroja, pa ni bila ugotovljena. Tožnik kot solastnik stroja ima določeno stvarnopravno varstvo po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) oziroma določene pravice po določbah Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, posebno po 112. in naslednjih členih ter 118. in naslednjih členih). Toda dejanskih podlag, ki bi omogočale presojo spora na podlagi stvarnopravnih podlag po pravilih pravdnega postopka, tožnik ni uveljavljal. V skladu z zgoraj navedenim ugotavlja revizijsko sodišče, da v podlagah, ki jih je tožnik uveljavljal in dokazal, ni utemeljena tožnikova terjatev do toženca. To pomeni, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili, ko sta tožnikov zahtevek zavrnili. Zaradi tega tožnikova revizija ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato tožnikovo revizijo moralo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).