Jedro

Delavec lahko uspešno uveljavi zaščitno določbo 4. odstavka 36. d člena ZDR le v primeru, če je zakonec kot nezaposleni prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in ne zadostuje le dejstvo, da je nezaposlen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 28.12.1993 in sklepa z dne 23.2.1994, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežni delavki. V posledici navedenega je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz razloga kršitve materialnega prava in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo še stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je bila tožnica pripravljena delati tudi na kateremkoli drugem delovnem mestu in ne le na delu administratorke. Meni, da bi moralo biti tožnici ponujeno drugo delo in navajanje, da primerjava z drugimi delavci ni bila možna, ni utemeljena. Tožničin mož ni bil zaposlen in samo dejstvo, ali je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje ali ne ni edini dokaz o socialnih razmerah tožnice.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo tudi na absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter, da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka.

Tožnica v pritožbi uveljavlja le nepravilno uporabo materialnega prava, pri čemer ne obrazloži, katere določbe naj bi sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo. Ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnica neutemeljeno sklicuje na svoje socialne razmere. Tožena stranka namreč pri določitvi tožnice kot trajno presežne delavke sploh ni upoštevala kriterijev za ugotavljanje trajno nepotrebnih delavcev, ker je tožnica postala trajno nepotrebna delavka, ker je bilo njeno delovno mesto ukinjeno.

36. d člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) določa le, katerim delavcem ne more prenehati delovno razmerje kot trajno presežnim delavcem, vendar pa so tudi ti delavci lahko opredeljeni kot trajno presežni delavci, zaščiteni so le pred prenehanjem delovnega razmerja. Tako 4. odst. 36. d člena določa, da lahko med drugim preneha delovno razmerje delavcu samo z njegovim soglasjem, v primeru, če je njegov zakonec kot nezaposlen prijavljen na zavodu za zaposlovanje. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nesporno ugotovljeno, da zakonec tožnice ni bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot nezaposlena oseba, zato tožnica ne more uspešno uveljaviti tega razloga v postopku razreševanja trajno presežnih delavcev pri toženi stranki.

Prav tako so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala tožnici ponuditi drugo delo, ker je bila pripravljena sprejeti katerokoli delo pri toženi stranki, saj iz programa razreševanja presežnih delavcev izhaja, da pri toženi stranki ni bilo možnosti za uporabo ukrepov za preprečevanje ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja zaradi poslovnih, organizacijskih in ekonomskih razmer pri toženi stranki (2. točka programa razreševanja presežnih delavcev). Tožnica tudi ne navaja, na katera delovna mesta bi bila lahko razporejena oz. ali so taka delovna mesta sploh obstajala. Zato so neutemeljene njene pritožbene navedbe o napačni uporabi materialnega prava - očitno 36. a člena ZDR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

Izrek o stroških je odpadel, ker tožeča stranka ni priglasila pritožbenih stroškov.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).