Jedro

Asignatar pridobi pravico zahtevati izpolnitev nakazila od asignata šele takrat, ko prejme njegovo izjavo o sprejemu nakazila, asignat pa pri izpolnitvi nima ugovorov iz temeljnega razmerja z asignantom.

Določila 191. člena OZ v razmerju med pravdnima strankama ni mogoče uporabiti, saj tožnica spornega zneska ni plačala toženki, ampak ga je, kot trdi, plačala zanjo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi istega sodišča VL 127484/2012 z dne 5.9.2012, v delu, ki toženki nalaga plačilo 7.357,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški ter zavrnilo tožbeni zahtevek, tožnici pa naložilo, da mora toženki povrniti 1.079,96 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče pogodbe o odstopu terjatve, ki jo je vpogledalo v dokaznem postopku, toženka pa jo je izrecno priznala za nesporno, v obrazložitvi sodbe sploh ni omenilo. Prav tako ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo asignacijske pogodbe, s čimer je tožnici onemogočilo pravico do pritožbe. Tožničina ponudba, ki jo je toženka potrdila in v celoti akceptirala, je vsebovala tudi 23 % PDV, vendar sodišče tega dejstva v sodbi ni dokazno ocenilo. Toženka je soglašala, da se nakup in dobava mobilne hiške opravi preko uvoznika S., d.o.o., s katerim je sklenila tudi asignacijsko pogodbo, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila toženka v obligacijskem odnosu le s tožnico. Napačno je tudi stališče, da bi morala tožnica po dobavi blaga toženki izdati račun. DDV bi morala obračunati le, če bi toženka blago prevzela v naši državi, ne pa v toženkinem primeru, ko je bilo blago izvoženo v Republiko Hrvaško. Izstavitev računa ni pogoj za nastanek obveznosti, temelj svoje terjatve pa je tožnica izkazala. Končno je bila s plačilom vtoževanega zneska, ki ga je založila za toženko, tudi neupravičeno prikrajšana, toženka pa za isti znesek obogatena. Nezakonita je še odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče nagrado za postopek izvršbe všteti v nagrado za postopek na prvi stopnji.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožnica ni upravičena do plačila zahtevanega zneska, ki ga predstavlja davek na dodano vrednost, ker toženki ob dobavi blaga ni izdala računa, ob izvozu blaga pa je sporni znesek založila za toženko brez prisile in ne da bi toženko o tem prej obvestila.

6. Takšna odločitev je po presoji pritožbenega sodišča vsaj preuranjena, če že ne zmotna. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo zanjo, so namreč do te mere perpleksni in protislovni, hkrati pa nepopolni, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

7. Tako sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da je toženka v celoti akceptirala tožničino ponudbo, ne pojasni pa, kaj vse je ponudba vsebovala. Po tožničinih trditvah je bilo v ponudbi zajeto tudi plačilo zdaj spornega 23 % PDV. Če je torej toženka takšno ponudbo sprejela, se je, upoštevaje 21. člen Obligacijskega zakonika (OZ), s tem zavezala k plačilu vtoževanega zneska. Pogodba je sklenjena, ko ponudnik prejme od naslovnika izjavo, da ponudbo sprejema. Izdaja računa torej ni bila pogoj za nastanek obligacijskopravnega razmerja med pravdnima strankama. Končno je toženka kupljeno, blago prevzela in tožnici tudi plačala kupnino z izjemo spornega zneska. Opustitev izdaje računa ob dobavi blaga, zato ne more imeti nobenih civilnopravnih posledic.

8. Nadalje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da toženka z družbo S. d.o.o., ni bila v poslovnem odnosu, nato pa, da je toženka v pogodbi o asignaciji potrdila, da ima obveznost do te družbe kot asignanta. Navedeni dve ugotovitvi se medsebojno izključujeta. Predvsem pa sodišče v obrazložitvi prve sodbe ni povzelo in ocenilo celotne pogodbe o asignaciji, na katero se sklicuje tožnica. Izpodbijana sodba tako molči o tem, ali je toženka sprejela nakazilo. Gre za odločilno dejstvo, upoštevaje 1036. in 1037. člen OZ. Asignatar namreč pridobi pravico zahtevati izpolnitev nakazila od asignata šele takrat, ko prejme njegovo izjavo o sprejemu nakazila, asignat pa pri izpolnitvi nima ugovorov iz temeljnega razmerja z asignantom.

9. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do pogodbe o odstopu terjatve, na katero tožnica tudi opira svoj tožbeni zahtevek. Poleg tega je materialnopravno zmotno zaključilo, da bi smela tožnica zahtevati vračilo davka, ki ga je plačala namesto toženke, le če bi si to pravico pridržala, ali če bi bila k plačilu prisiljena. Določila 191. člena OZ, na katerega se sklicuje izpodbijana sodba, v razmerju med pravdnima strankama ni mogoče uporabiti, saj tožnica spornega zneska ni plačala toženki, ampak ga je, kot trdi, plačala zanjo (197. člen OZ). Brez pomena je tudi dejstvo, da tožnica toženke ni vnaprej obvestila, da bo namesto nje plačala davek. Takšno obvestilo namreč ni pogoj za uveljavljanje zahtevkov iz naslova neupravičene pridobitve in bi lahko bilo relevantno le za začetek teka zamudnih obresti.

10. Naštete pomanjkljivosti izpodbijane sodbe predstavljajo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki je v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dopolnitev dokaznega postopka ne bo potrebna, pač pa se bo moralo sodišče prve stopnje v novi sodbi opredeliti do vseh relevantnih trditev pravdnih strank in skrbneje oceniti zlasti listinske dokaze, da bo lahko odgovorilo na nakazana vprašanja in pravilno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

11. Razveljavitev sodbe vključuje tudi odločitev o stroških postopka. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za stroške pritožbenega postopka, ki jih je priglasila tožnica. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP bo zato o vseh stroških odločalo sodišče prve stopnje, ki pa bo pri tem moralo upoštevati, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine po Odvetniški tarifi (tar. št. 3100) všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, kadar ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine.