Jedro

Že zgolj eno neskladje glede pomembnih okoliščin v prosilčevih izjavah, ki ga prosilec v zvezi s svojo zgodbo ne zna logično pojasniti, zadošča za utemeljen sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) s 1. točko izreka zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 19.11.2007, s katero je tožena stranka na podlagi prve alinee drugega odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/06, 37/06 - sklep US in 134/20 - odločba US) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila, z 2. točko pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje celovito povzema navedbe tožene stranke v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem in razloge za njeno odločitev ter meni, da je tožena stranka v svoji odločbi obširno in konkretno navedla, katere so bile nekonsistentnosti in pavšalnosti v izjavah tožnika v upravnem postopku, zaradi katerih je ocenila, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval. Pri tem je svojo odločbo oprla na konkretizirano oceno o neverodostojnosti tožnika, ki v tožbi ni s konkretnimi argumenti v ničemer izpodbil navedene ocene, ampak je zgolj pavšalno navedel, da ni zlorabljal postopka. Sodišče prve stopnje tudi samo v dokazni oceni tožene stranke ni videlo očitnih nepravilnosti ter zato, ker v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke, ne ponavlja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Svojo odločitev pa je sprejelo na seji in ne na obravnavi, ker je bil tudi tožnikov predlog za zaslišanje pavšalen in ni bil z ničemer tehtno utemeljen v smeri, kako bi lahko to dokazno sredstvo vplivalo na odločitev (druga alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi s šestim odstavkom 39. člena ZAzil).

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZPP in napačne uporabe materialnih predpisov in tako kot v tožbi poudarja, da dejstva v izpodbijani odločbi niso točna, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, ker je bil tam sistematično in dolgotrajno preganjan in ker so mu sosedje grozili ter ga fizično napadali. Preganjali so ga Albanci, sam se ima namreč za Turka, policija pa ga ni zaščitila. V njegovi izpovedbi na zaslišanju ni nelogičnosti in je po pravici povedal, zakaj je moral pobegniti. Dodaja, da ga sodišče ni zaslišalo, da bi se prepričalo o verodostojnosti njegovih izjav, čeprav bi bilo to nujno. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in naloži prvostopnemu sodišču ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da določba prvega odstavka 140. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07), po kateri se postopki, začeti po ZAzil, nadaljujejo in končajo po določbah ZMZ, velja le za upravni organ in za postopke odločanja na prvi stopnji v upravnem postopku, ne pa tudi za uresničevanje sodnega varstva, zato je tudi pravilno presojalo zakonitost odločitve tožene stranke na podlagi ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Na podlagi podatkov v upravnem in sodnem spisu izhaja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je tožnik namerno zavajal in zlorabljal azilni postopek s tem, da je lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval. Kontradiktornosti v tožnikovih izjavah ter razlike med razlogi in dejstvi, ki jih je navajal v postopku, so tolikšne, da je povsem utemeljen zaključek tožene stranke, ki mu je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, o neverodostojnosti tožnikovih izjav (npr. glede časa zapustitve matične države, navajanja političnih težav v S.R. oziroma v vasi M., kolikokrat so ga pretepli, posledicah, če bi se vrnil, o okoliščinah začetka preganjanja v letu 2003 itd.). Prav tako za svoje trditve ni navedel nobenega konkretnega dogodka, ki bi kazal na njihovo utemeljenost, in ni povezano, skladno in prepričljivo pojasnil ter navedel nobenih konkretnih dejstev in okoliščin glede preganjanja, ki ga je posplošeno zatrjeval. Glede na pavšalnost pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče tudi ne ponavlja vseh kontradiktornosti in nelogičnosti v tožnikovih izjavah, saj jih je obširno povzelo in obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da je na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZAzil prosilec za azil dolžan ves čas postopka aktivno sodelovati s pristojnim organom in mora predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znana, prav tako mora omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembne za postopek. Na podlagi četrtega odstavka 29. člena ZAzil pa mora vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in ki nasprotujejo njegovi prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo, verodostojno in prepričljivo navesti sam. Predložiti mora tudi vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če teh dokazov ni. Pritožbeno sodišče poudarja, da že zgolj eno neskladje glede pomembnih okoliščin v prosilčevih izjavah, ki ga prosilec v zvezi s svojo zgodbo ne zna logično pojasniti, zadošča za utemeljen sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek.

Glede pritožbene navedbe, da bi bilo nujno zaslišati tožnika, pa pritožbeno sodišče sledi obrazložitvi sodišča prve stopnje, zakaj ni opravilo glavne obravnave, ter dodaja, da je po drugem odstavku 51. člena ZUS-1 glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev, pa ti dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti zato obrazložen, obstoj in pravna pomembnost predlaganih dokazov pa morata biti utemeljena. To pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza, v konkretnem primeru z zaslišanjem tožnika, mogoče ugotoviti in utemeljiti, v čem in kako naj bi vplivale na odločitev. Tožnik pa v tožbi zoper odločbo tožene stranke in v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel nobenih okoliščin ali dejstev, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev, niti ni navedel, v čem bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njegovih predhodnih izjav. Zato ne gre za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu, kar izhaja iz druge alinee drugega odstavka 59. člena v zvezi s četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).