Jedro

Spremenjene razmere, nastale po izdaji izpodbijane odločbe, ne morejo vplivati na zakonitost te odločbe. Pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila po izdaji izpodbijane odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, opr. št. U 787/97-11 z dne 20.11.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 25.3.1997, s katero je bila zavrnjena njihova prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožniki ne izpolnjujejo pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ker osebni dohodek Z.S. (očeta in moža tožečih strank), ki je edini zaposlen, znaša 84.630,00 SIT bruto. S tem dohodkom mora preživljati sebe, ženo in dva mladoletna otroka, zajamčeni osebni dohodek pa je bil v času izdaje izpodbijane odločbe 34.653,00 SIT bruto. Ta dohodek ne zadošča kriterijem, ki so določeni v 1. alinei 1. odstavka 5. člena v zvezi z 2. odstavkom istega člena Uredbe Vlade Republike Slovenije o merilih za ugotavljanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo. Ta uredba določa, da šteje, da ima oseba, ki prosi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo, zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost, če dokaže, da je redno zaposlena in višina njenih dohodkov ustreza višini, ki je določena z Uredbo Vlade Republike Slovenije o določitvi zajamčenega osebnega dohodka. Če pa je prosilec po zakonu dolžan preživljati še koga drugega, mora višina njegovih dohodkov zadoščati tudi za osebo, ki jo je dolžan preživljati. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožbenih trditev, da Z. S. prejema, poleg rednega dohodka, tudi dnevnice, katerih izplačilo bi morala tožena stranka upoštevati pri ugotavljanju obsega dohodkov tožečih strank, saj se po splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti dnevnice izplačujejo kot povračilo stroškov za prehrano delavcem pri opravljanju del in nalog na službenem potovanju in jih torej ni mogoče šteti med redne in trajne vire preživljanja v smislu navedene določbe zakona. Sodišče prve stopnje je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožniki se ne strinjajo z izpodbijano sodbo in navajajo, da ni pravilna ugotovitev, da ne dosegajo zajamčenega osebnega dohodka, ki je določen v višini 34.635,00 SIT bruto. Sodišče bi moralo upoštevati vse vire, ki jih Z.S., oče oziroma zakonski mož tožnikov, vsakomesečno pridobiva. Zato je tudi neizpodbitno, da delodajalci zlasti gradbenim delavcem dajejo relativno majhne osnovne plače, te pa nato dvigujejo z rednim izplačevanjem dnevnic, ki niso obdavčene in ki dejansko pomenijo delavčev redni dohodek. Dnevnica je namreč višja, kot pa delavec na terenu dejansko porabi in torej dnevnica pomeni delavčev dohodek, ne pa tudi strošek dela. Sicer pa tožnica U.S., mati drugo in tretje tožnice, prejema 70.000,00 SIT neto dohodka za delo v podjetju P., d.o.o., kar pri izdaji izpodbijane odločbe ni bilo upoštevano. Izkazali so, da pridobijo več kot 140.000,00 SIT bruto osebnega dohodka, kar bi morala tožena stranka, pa tudi prvostopno sodišče upoštevati. Zato predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma njeno spremembo in ugoditev pritožbi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe in da je svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago. Sledilo je ugotovitvi tožene stranke, da tožniki ne izpolnjujejo pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ker v času izdaje izpodbijane odločbe niso izkazali, da bi Z.S. (oče oziroma mož tožečih strank), ki je bil edini zaposlen, in je dolžan preživljati tožnico, sebe in dva mladoletna otroka, prejemal osebni dohodek, ki bi zadoščal kriterijem, določenim v 1. alinei 1. odstavka 5. člena v zvezi z 2. odstavkom istega člena Uredbe Vlade Republike Slovenije o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo.

Pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila po izdaji izpodbijane odločbe in izkazujejo drugačno premoženjsko stanje, kot ga je ob izdaji odločbe ugotovila tožena stranka. Prvostopno sodišče je pravilno presodilo zakonitost izpodbijanega upravnega akta in na to presojo ne morejo vplivati kasneje nastale spremenjene razmere. Zatrjevana dejstva v času izdaje izpodbijane odločbe niso obstajala in zato lahko tožniki, v kolikor so se razmere spremenile, ta dejstva uveljavljajo z novo vlogo za pridobitev državljanstva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (73. člen Zakona o upravnem sporu).