Jedro

Dokler storilec ne ve, da je kupoprodajna pogodba, na podlagi katere je pridobil tujo stvar, po samem zakonu razdrta, kaznivo dejanje zatajitve po 1. odst. 215. člena KZ češ, da si je protipravno prilastil tujo stvar, ki mu je bila s pogodbo zaupana, ne more biti podana.

Izrek

Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca F.M. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka odmerjene v obliko povprečnine na znesek 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v P. je z izpodbijano sodbo obdolženega B.F. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanja zatajitve po 1. odst. 215. člena KZ. Na podlagi 3. odst. 96. člena ZKP je oškodovancu kot tožilcu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom, dolžan pa je plačati tudi 70.000,00 SIT povprečnine. Po 3. odst. 105. člena ZKP pa je oškodovanca s svojim premoženjskopravnim zahtevkom na vrnitev traktorja oz. plačilo tolarske protivrednosti zanj v znesku 1.500.000,00 SIT, napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se pritožuje pooblaščenec oškodovanca kot tožilca in sicer iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Nima prav pooblaščenec oškodovanca kot tožilca, ko navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavane zadeve zmotno ugotovilo, ko je obdolženca oprostilo obtožbe. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je to storilo zato, ker je zaključilo, da je obdolženec sporni traktor odpeljal na podlagi sklenjene pogodbe z oškodovancem kot tožilcem in zato ni odpeljal tuje stvari. Res je, da je bila ta pogodba kasneje s sodbo Okrožnega sodišča v K. opr. št. P 543/02 z dne 12.2.2003 razdrta, vendar je obdolženec po nadaljnji ugotovitvi sodišča, lastnost lastnika traktorja izgubil šele 11.3.2003, ko je navedena sodba postala pravnomočna, oškodovanec pa je s tem tudi dobil izvršilni naslov za vrnitev traktorja, če ga obdolženec ne bi hotel vrniti. Slednjo obrazložitev pa pritožnik izpodbija z dejstvom, da je bila kupoprodajna pogodba razdrta že po samem zakonu dne 5.9.2003, saj obdolženec dogovorjene kupnine ni plačal niti v naknadnem roku. Civilno sodišče kupoprodajne pogodbe zato ni razdrlo temveč, je le ugotovilo, da je pogodba razdrta že z dnem 5.9.2002 in je zato sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika zmotno zaključilo, da traktor v trenutku, ko ga je obdolženec odpeljal, zanj ni predstavljal tuje stvari.

Po oceni pritožbenega sodišča navedene pritožbene navedbe niso utemeljene in je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje povsem na mestu. Oškodovanec kot tožilec obdolžencu očita, da si je v mesecu septembru 2002 protipravno prilastil traktor, ki mu je bil zaupan s pogodbo z dne 5.8.2002. Kot izhaja iz navedene pogodbe pa je dejansko šlo za kupoprodajno pogodbo med oškodovancem kot tožilcem kot prodajalcem in obdolžencem kot kupcem, pri čimer so bili predmet kupoprodaje poleg sadovnjakov, ki so se po pogodbi pravzaprav dajali le v najem, tudi stroji kmetijske mehanizacije in obravnavani traktor. Čeprav pritožnik zatrjuje, da se je pogodba razdrla zato, ker obdolženec ni poravnal prvega obroka, pa je slednji zatrjeval drugače in sicer, da je plačal 5.000.000,00 SIT, medtem, ko oškodovanec navaja nižji znesek, ki naj bi tudi sicer deloma izviral iz drugih obveznosti. Očitno torej je, da je med obema strankama o realizaciji kupoprodajne pogodbe prišlo do spora šele po njeni sklenitvi in ker je obdolženec traktor odpeljal zato, ker ga je po njegovi razlagi kupil od oškodovanca kot tožilca, je povsem pravilna ugotovitev izpodbijane sodbe, da tedaj, ko naj bi si ga protipravno prilastil, traktor ni bil več last oškodovanca kot tožilca. Dejstvo, da je razdrtje kupoprodajne pogodbe učinkovalo za nazaj, to je od 5.9.2002, pa bi bilo odločilno le v primeru, ko bi obdolženec že tega dne vedel, da je pogodba razdrta in da do traktorja ni več upravičen. Vendar pa ta očitek, ne le, da obdolžencu ni dokazan, temveč tudi ne izhaja iz opisa dejanja v obtožnem predlogu, saj je v njem kot datum storitve kaznivega dejanja naveden le september 2002. Ker torej že datum storitve kaznivega dejanja dopušča možnost, da je bilo le-to storjeno pred 5.9.2002, ko pogodba še ni bila razdrta, je to okoliščino v dvomu potrebno razlagati obdolžencu v korist in zato to dejstvo le še dodatno govori v prid izreku oprostilne sodbe. Ker teh zaključkov pritožbena izvajanja niso mogla omajati, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do kršitev, na katero mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti v smislu 1. odst. 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Oškodovanec kot tožilec s pritožbo svojega pooblaščenca ni uspel zaradi česar je v smislu 3. odst. 96. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka odmerjene v obliki povprečnine na znesek 80.000,00 SIT. Le-to je sodišče druge stopnje določilo na podlagi kriterijev iz 3. odst. 92. člena ZKP, upoštevajoč pri tem, da zadeva z vidika pritožbenega odločanja ni bila zapletena.