Jedro

V predmetnem postopku tožnica zahteva odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in storjenega kaznivega dejanja druge toženke s tem, ko je ni pozvala nazaj na delo. Kot določa 289. člen KZ-1, kaznivo dejanje preprečitve vrnitve na delo stori, kdor zavestno ne ravna po pravnomočni sodni odločbi, s katero je bilo odločeno o vrnitvi delavca na delo. Protipravno ravnanje druge toženke je povzročilo škodljivo posledico, in sicer neizpolnitev pravnomočne sodbe delovnega sodišča.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točkah I in III izreka spremeni, tako da izrek sedaj glasi: „I. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od prve in druge toženke zahtevala povrnitev premoženjske škode v znesku 7.818,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2013 do plačila, se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje prvi toženki povrniti pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 6.007,62 EUR in drugi toženki v znesku 4.454,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje dolžna prvi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 991,90 EUR in drugi toženki v znesku 345,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka prvi toženki in drugi toženki naložilo, da tožnici v roku 15 dni povrneta premoženjsko škodo v znesku 7.818,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2013 do plačila. V točki II izreka je v presežku, glede zneska 10.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dneva vložitve tožbe do plačila ter glede zneska 7.818,52 EUR iz naslova premoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2013 do plačila, tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki III izreka je tožeči stranki naložilo, da prvi toženki povrne stroške postopka v znesku 3.290,28 EUR, drugi toženki pa v znesku 2.210,21 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper obsodilni del citirane sodbe (točki I in III izreka) sta pritožbi vložili obe toženki.

Prva toženka je pritožbo vložila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do ugovora pristojnosti. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje zaključilo, da imata toženki položaj enotnih in solidarnih sospornic. Sodišče prve stopnje izhaja iz zmotnega materialnopravnega izhodišča o odgovornosti toženk oziroma napačno predpostavlja, da je spor za obe toženki mogoče rešiti na enak način. Za storitev kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo po 289. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) je bila obsojena le druga toženka, zato se pravnomočnost sodbe ne more raztezati tudi na prvo toženko. Prav tako so napačni razlogi sodbe, ki se nanašajo na ugovor zastaranja, ki sta ga podali toženki, saj za obe ne more veljati šest letni zastaralni rok, kot zaključuje sodišče prve stopnje. Nadalje je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da gre za nepogodbeno odškodninsko odgovornost, saj tožnica drugi toženki, kot ravnateljici prve toženke, očita, da ni sprejela ustreznega delovnopravnega akta o reintegraciji, kar pomeni, da ni izpolnila obveznosti po pogodbi o zaposlitvi – to je delovnopravne obveznosti. Iz razlogov sodbe izhaja, kot da nezakonito ravnanje kot predpostavko odškodninske odgovornosti, predstavlja le nezakonita odpoved (in ne opustitev reintegracije), kar še dodatno govori v prid obstoju delovnopravnega spora. Razlogi v tem delu sodbe niso le nejasni, temveč tudi v nasprotju z razlogi o odgovornosti v posledici ravnanja, kot izhaja iz opisa kazenske sodbe. Spora ni mogoče na enak način rešiti niti glede višine oziroma izpolnitvene dolžnosti toženk, saj je prva toženka pravna oseba, druga toženka pa fizična oseba, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožnica uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo v bruto znesku. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s soprispevkom. Iz izpodbijane sodbe niso razvidni razlogi sodišča prve stopnje, zakaj je tožničin soprispevek ocenilo na 50% in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožnica je z opustitvijo vložitve predloga za izvršbo prevzela tveganje škodljive posledice in je ravnala neskrbno, saj bi z iskanjem zaposlitve lahko zmanjšala škodo. Tožnica ni storila ničesar, da bi zmanjšala škodo, čeprav bi to lahko storila, zaradi tega je vso vtoževano škodo povzročila sama. Škoda ji z vložitvijo predloga za izvršbo sploh ne bi nastala. Toženki v tem pogledu nista mogli storiti ničesar. Prva toženka je že navedla, da reintegracija zaradi določb ZUJF zaradi objektivnih okoliščin na prostovoljni bazi ni bila mogoča, čeprav se sodišče prve stopnje s temi navedbami sploh ni ukvarjalo. Prva toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno za spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, s stroškovno posledico.

Druga toženka je pritožbo vložila iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Iz obsežnih pritožbenih navedb je razvidno, da druga toženka povzema relevantna dejstva iz predhodne odločitve v delovnem sporu in kazenskem postopku, nato pa pojasnjuje, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje zmotna. Meni, da opustitve poziva na delo ni mogoče pravno opredeliti kot povzročitve škode v smislu 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ampak gre za opustitev izpolnitve pogodbe pri čemer je bil tožnici zahtevek za izpolnitev te obveznosti že prisojen s sodno odločbo delovnega sodišča. Tožnica bi morala v šest mesečnem prekluzivnem roku to pravico uveljavljati v izvršbi. Ker tega ni storila, je to pravico izgubila. Pogodba o zaposlitvi je bila razvezana in tožnica je s tem izgubila tudi vse nadaljnje pravice iz delovnega razmerja. Tožnica teh pravic ne more kasneje uveljavljati v obliki „odškodnine za materialno škodo“ - niti iz naslova poslovne oziroma neposlovne odškodninske odgovornosti. Tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode pomeni prav to. Tožnica zahteva izplačilo plač za obdobje od 24. 4. 2013 do 18. 1. 2016, kakor če bi bila pogodba o zaposlitvi še v veljavi in bi jo tudi tožnica izpolnjevala. Prva toženka je bila po sodbi delovnega sodišča dolžna izpolniti svojo pogodbeno obveznost. S tem, ko prva toženka tožnice ni pozvala nazaj na delo, s tem ni izpolnila sodno priznane pogodbene obveznosti. Odgovornost toženk tako nikakor ne more biti nepogodbena, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Po oceni druge toženke, v konkretnem primeru ni podana niti pogodbena odškodninska odgovornost. Prva toženka sicer res ni izpolnila navedene obveznosti in tožnice ni pozvala na delo, vendar je bila terjatev tožnici priznana s sodno odločbo. Tožnica bi torej izpolnitev obveznosti morala zahtevati v izvršbi. Ker tega ni storila v roku šest mesecev, je v skladu z določbo 231. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in prakso Vrhovnega sodišča RS, to pravico izgubila, hkrati pa je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati z učinkom za nazaj. Tožnica je torej iz razlogov na njeni strani izgubila pravico zahtevati izpolnitev pogodbe – izgubila je tako pravico do vrnitve na delo, kot tudi pravico do mesečne plače, ki bi jo prejemala, če bi delala. Posledično teh pravic tudi ne more zahtevati iz naslova odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala, ker prva toženka obveznosti ni izpolnila v paricijskem roku. To bi pomenilo obid določbe 231. člena ZIZ in zanikanje smisla zgoraj omenjenega stališča Vrhovnega sodišča RSo posledicah opustitve izvršbe. Tožnica v konkretnem primeru zahteva točno to – izpolnitev obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, ki v vtoževanem obdobju ni več veljala, ker je bila iz razlogov na strani tožnice razvezana. Pri vseh judikatnih terjatvah velja, da upnik, ki ima sodno ugotovljeno terjatev, pa v roku iz 356. člena OZ (ali v roku iz druge specialne določbe) ne zahteva izvršbe, pravico zahtevati to obveznost izgubi. Upnik, ki v zakonskem roku izvršbe ni zahteval, ne more uveljavljati te iste obveznosti v odškodninskem sporu z utemeljitvijo, da mu je dolžnik povzročil škodo, ker sodno ugotovljene obveznosti v paricijskem roku ni prostovoljno izpolnil. Zakon od upnikov zahteva, da izpolnitev obveznosti zahteva v določenem roku, saj dolžnikova zamuda ne more trajati neskončno. V obravnavanem primeru gre torej za položaj, ko upnik, ki je imel sodno priznano terjatev, da se trajajoča pogodba med strankama še naprej izvršuje, izpolnitve te terjatve ni zahteval v izvršbi, zaradi česar je ta pravica ugasnila, sedaj pa v odškodninskem sporu zahteva izplačilo vseh bodočih terjatev, ki bi nastale iz pogodbe, če bi dolžnik prostovoljno izpolnil obveznost po pogodbi in če bi tudi upnik izpolnil svojo. Gre za konstrukt, ki pomeni obid pravil o zastaranju in prekluziji. Druga toženka je bila zaradi opustitve poziva na delo – torej zaradi ravnanja, ki je v civilnopravnem razmerju do tožnice pomenilo neizpolnitev pogodbe, v kazenskem postopku obsojena zaradi kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo po 289. členu KZ-1. Vendar pa dejstvo, da v obravnavanem primeru neizpolnitev pogodbe in sodne odločbe pomeni tudi kaznivo dejanje, na kvalifikacijo civilnopravnega razmerja ne more imeti nikakršnega vpliva, niti ne pomeni, da avtomatsko obstaja vzročna zveza med ravnanjem (opustitvijo) druge toženke in škodo, ki naj bi nastala tožnici. Varovana dobrina pri omenjenem kaznivem dejanju je spoštovanje pravnomočnih sodnih odločb in s tem delovanje pravosodja. Pri tem kaznivem dejanju sploh ne gre za poseg v pravice zasebnih subjektov, ampak za poseg v dobrino, ki je izrazito splošna in nedisponibilna. Civilno sodišče je glede na določbo 14. člena ZPP vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je to tega ravnanja dejansko prišlo, da gre za kaznivo in s tem protipravno ravnanje ter da je glede tega ravnanja podana storilčeva krivda, nato pa je dolžno samo presoditi, ali je obstajalo tudi civilnopravno razmerje med storilcem in oškodovancem, kakšne narave je to razmerje (poslovno ali neposlovno) in posamezne predpostavke morebitne civilne odgovornosti. Civilnopravne posledice je potrebno presojati po pravilih civilnega prava. Na podlagi dejanskih ugotovitev konkretnega primera je mogoče ugotoviti, da je po izvršitvi kaznivega dejanja prišlo do nastopa dejstva, ki je obveznost prve toženke ukinilo. Obsodba druge toženke ni pomenila nastopa nekega novega dejstva, ki bi kakorkoli spreminjalo civilnopravno razmerje med toženkama in tožnico. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s pravno naravo odgovornosti toženk opredelilo zgolj do zatrjevanega škodnega dogodka, s katerim naj bi bila tožnici povzročena nepremoženjska škoda, ni pa se ukvarjalo z vprašanjem, kakšno pravno naravo ima opustitev poziva na delo, kot podlaga za premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu s pravilno materialnopravno podlago zaključiti, da je šlo za neizpolnitev pogodbe in da je nato tožničina pravica zahtevati izpolnitev pogodbe ugasnila, zato odgovornost toženk ni podana. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, zakaj naj bi tožnici nastajala škoda do trenutka obsodbe druge toženke v kazenskem postopku na prvi stopnji. Trenutek obsodbe za kaznivo dejanje ne more biti trenutek prenehanja nastajanja škode, saj ni v nobeni vzročni zvezi z nastajanjem premoženjske škode. Sodišče prve stopnje je zmotno sklepalo na podano vzročno zvezo med domnevnim škodnim dogodkom in nastalo škodo. Tožnica je razpolagala z izvršljivim naslovom, po katerem bi lahko zahtevala integracijo, pa tega ni storila, zaradi tega od poteka paricijskega roka naprej pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ne nastajajo več. Tožnica s svojim ravnanjem oziroma neravnanjem ni prevzela tveganja škodljive posledice, ampak je povzročila ugasnitev svoje pravice. S svojim ravnanjem je povzročila, da je prenehala pravna podlaga, po kateri bi jo toženki sploh lahko pozvali nazaj na delo. Z vidika tožnice ni šlo za tveganje, temveč za odločitev, ki je vodila v gotovost – prenehanje delovnega razmerja in s tem vseh pravic iz tega razmerja. Druga toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v preostalem, pritožbeno spornem delu, s stroškovno posledico.

3. Prva toženka se v odgovoru na pritožbo druge toženke pridružuje njenim pritožbenim navedbam in se zavzema za ugoditev pritožbama.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo prve toženke grajane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, nato pa zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v postopku pred sodiščem prve stopnje, je bila tožnica pri prvi toženki zaposlena na delovnem mestu kuhinjski pomočnik III in čistilec II, sicer od 5. 9. 2008 do 2. 2. 2011, ko ji je prva toženka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je vložila tožbo na ugotovitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s katero je uspela in prva toženka jo je bila na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 217/2011 z dne 18. 10. 2012 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 241/2013 z dne 28. 3. 2013, dolžna sprejeti nazaj na delo in ji povrniti prikrajšanja iz naslova plače v pripadajočih neto zneskih, kot če bi delala. Tožnica je v sodnem postopku pred delovnim sodiščem dosegla ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo.

7. V predmetnem postopku tožnica zahteva odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo1, ki naj bi ji nastala v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in storjenega kaznivega dejanja druge toženke2 s tem, ko je ni pozvala nazaj na delo, kot ji je bilo naloženo s pravnomočno sodbo delovnega sodišča. Premoženjska škoda naj bi predstavljala odškodnino v višini 33 plač, ki bi jih tožnica prejela, če bi bila zaposlena. Obdobje, v katerem naj bi nastala premoženjska škoda, je od 24. 4. 2013 do 18. 1. 2016. 8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sodba delovnega sodišča s strani toženk ni bila izvršena v celoti. Prva toženka je tožnici sicer povrnila celotno reparacijo, druga toženka pa je ni pozvala nazaj na delo, v posledici česar je bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo po 289. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je upoštevalo določbo 14. člena ZPP in zaključilo, da sta podani dve predpostavki odškodninske odgovornosti, in sicer škodni dogodek in protipravnost ravnanja druge toženke.

9. Glede na obsežne pritožbene navedbe prve in druge toženke, se je sodišče druge stopnje najprej osredotočilo na očitke o pomanjkanju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in premoženjsko škodo, povrnitev katere v predmetnem postopku od toženk zahteva tožnica. Glede na določbo 14. člena ZPP je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vendar le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, glede preostalih predpostavk pa se obstoj civilnopravne obveznosti presoja po pravilih civilnega prava.

10. Kot izhaja iz točke 28. obrazložitve izpodbijane sodbe, je „sodišče prepričano, da je tožnici nastala premoženjska škoda, ki jo vtožuje, in sicer od 25. 4. 2013, ko bi se naj v skladu s sodbo delovnega sodišča vrnila na delo, pa do 18. 1. 2016, ko je bila izrečena kazenska sodba drugi toženki, v višini neto plač, ki bi jih v navedenem obdobju prejela, če bi bila zaposlena pri prvi toženki“. Sodišče prve stopnje nadaljuje, da „prav tako ni dvoma, da obstoji vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo premoženjsko škodo, saj v kolikor do škodnega dogodka ne bi prišlo, in bi druga toženka tožnico pozvala nazaj na delo, kot ji je to narekovala sodba delovnega sodišča, tožnica ne bi bila prikrajšana v vseh plačah, ki jih sedaj vtožuje, kot odškodnino za izgubljen zaslužek.“

11. Sodišče druge stopnje s takšnim zaključkom izpodbijane sodbe ne soglaša. Pritrditi je pritožbama, da v konkretnem primeru, glede na dejanske ugotovitve, ni podanih vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Čeprav je bila druga toženka pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje preprečitve vrnitve na delo in je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca in sta posledično podani dve predpostavki odškodninske odgovornosti, to še ne pomeni, da „ni dvoma“, da so podane tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti.

12. Sodišče prve stopnje je zgolj na splošno ocenilo, da je „prepričano, da je tožnici nastala premoženjska škoda“ in da „ni dvoma, da obstoji vzročna zveza“, vendar teh zaključkov ni podrobneje razčlenilo in upoštevalo vseh okoliščin konkretnega primera, ampak se je preveč osredotočilo na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti druge toženke.

13. Glede na dejanske ugotovitve v postopku se namreč pokaže utemeljen dvom v podano vzročno zvezo med ravnanjem toženk in škodo, ki jo v predmetnem postopku vtožuje tožnica. Druga toženka je bila obsojena, ker tožnice ni pozvala na delo. Sodišče prve stopnje je spregledalo oziroma ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je tožnica razpolagala s pravnomočno sodbo delovnega sodišča, s katero je bilo prvi toženki naloženo, da tožnico sprejme oziroma pozove nazaj na delo. Čeprav druga toženka v imenu prve toženke tega ni storila v paricijskem roku 8 dni, ni spregledati, da je imela tožnica pravnomočni izvršilni naslov, na podlagi katerega bi lahko v roku 6 mesecev v skladu z določbo 231. člena ZIZ vložila predlog za izvršbo in v izvršbi uveljavljala izpolnitev pravnomočne sodbe ter zahtevala vrnitev na delo. Toženki sta tekom postopka ugovarjali, da bi tožnica lahko preprečila škodo s tem, da bi sama upravičila nadaljevanje delovnega razmerja pri prvi toženki, pa tega ni storila, zaradi česar sedaj ne more zahtevati povrnitve te škode v obliki odškodnine za premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje tega ugovora ni obravnavalo kot nasprotovanje vzročni zvezi med ravnanjem toženk in škodo, ampak je presojalo, ali je tožnica soprispevala k nastanku škode (v skladu s prvim odstavkom 171. člena OZ)3. 14. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožnica predloga za izvršbo v roku 6 mesecev ni vložila4. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 31 obrazložitve sodbe, je tožnica zaradi tega izgubila pravico do vrnitve na delo, s tem pa tudi pravico do uveljavitve delovnega razmerja od 25. 4. 2013 dalje. Upoštevaje navedeno je imela tožnica možnost, da si, kljub temu, da je druga toženka v imenu prve toženke ni pozvala na delo, to svojo pravico zagotovi sam. Če bi vložila predlog za izvršbo, ji ne bi nastala škoda, ki jo vtožuje v predmetnem postopku. Ker pa tega ni storila, je privolila v to, da ji je delovno razmerje prenehalo. Oziroma povedano drugače, zaradi tega ravnanja (neaktivnosti) tožnice ji je delovno razmerje prenehalo. Ker delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, tudi ni bil vzpostavljen temelj za pravico tožnice do plače.5 Pritrditi je pritožbi druge toženke, da pri vseh judikatnih terjatvah velja, da upnik, ki ima sodno ugotovljeno terjatev, in v roku iz 356. člena OZ ali druge specialne določbe, ne zahteva izvršbe, pravico zahtevati to obveznost izgubi. Če upnik ni aktiven in ne vloži predloga za izvršbo v predvidenem roku, nastopijo pravne posledice, ki vplivajo na to pravico – to sta zastaranje in prekluzija.6 To pa še ne pomeni, da je zaradi tega upnik upravičen od dolžnika zahtevati plačilo odškodnine – ne glede na to, ali je bil le-ta obsojen za kaznivo dejanje. V vsakem primeru je namreč potrebno presojati, ali so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti.

15. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava neaktivnost tožnice štelo kot njen soprispevek k nastanku škode7, ni pa presojalo, da morebiti ni podane vzročne zveze, saj je bila ta z ravnanjem oziroma neaktivnostjo tožnice prekinjena. Ne drži, da je tožnica „s svojim neskrbnim ravnanjem soprispevala k nastali premoženjski škodi“, kot zaključuje sodišče prve stopnje v točki 34 obrazložitve sodbe, ampak ji je zaradi neaktivnosti po lastni krivdi prenehalo delovno razmerje in tega po preteku 6 mesecev ni bilo več mogoče sanirati.

16. Kot določa 289. člen KZ-1, kaznivo dejanje preprečitve vrnitve na delo stori, kdor zavestno ne ravna po pravnomočni sodni odločbi, s katero je bilo odločeno o vrnitvi delavca na delo. Protipravno ravnanje druge toženke je povzročilo škodljivo posledico, in sicer neizpolnitev pravnomočne sodbe delovnega sodišča.8 Škoda, ki jo tožnica vtožuje v predmetnem postopku, ni nastala že s tem, ko druga toženka ni ravnala po pravnomočni sodni odločbi in je ni pozvala na delo v paricijskem roku 8 dni, saj je imela tožnica možnost, da doseže prisilno izpolnitev pravnomočne sodbe v roku 6 mesecev. Ker te možnosti ni izkoristila, je sama privolila v škodo oziroma je bila vzročna zveza med vtoževano škodo in škodljivim ravnanjem druge toženke prekinjena.

17. Ne glede na obsodbo druge toženke zaradi storitve kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo v paricijskem roku, je imela toženka še vedno možnost, da se vrne na delo oziroma da to od prve toženke v izvršilnem postopku zahteva, pa tega po lastni volji ni storila.9 S tem je bila prekinjena vzročna zveza med ravnanjem toženk in nastalo škodo – prikrajšanje pri plačah. Kljub storjenemu kaznivemu dejanju bi namreč tožnici ta škoda ne nastala, če bi pravočasno vložila predlog za izvršbo. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 32 obrazložitve sodbe, je „glede na dikcijo II. točke sodbe že sam izrek napotil tožnico na možnost izvršbe, v kolikor toženka svoje obveznosti v postavljenem roku 8 dni ne bi prostovoljno izpolnila“. Tožnica je imela vse zakonske možnosti, da si s pravnomočnim izvršilnim naslovom zagotovi vrnitev na delo in izplačilo plače, pa tega ni storila in je privolila v škodo, ki ji je posledično nastala. Toženki na to nista imeli vpliva, saj je bila odločitev za nevložitev predloga za izvršbo izključno v domeni tožnice.

18. Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje v točki 33 obrazložitve sodbe, da „navedbe pooblaščenca tožnice na naroku z dne 10. 4. 2017, da je bila zavrnitev potrditve pravnomočnosti in izvršljivosti s strani Delovnega sodišča v Mariboru ovira za prisilno izterjavo njene reintegracijske terjatve, sodišče ne more upoštevati kot razlog, zakaj tožnica ni vložila predloga za izvršbo“ oziroma da to ni ovira, zaradi katere tožnica ne bi mogla vložiti predloga za izvršbo.10

19. Po povedanem, ko je sodišče prve stopnje glede na dejanske ugotovitve v zadevi zmotno uporabilo materialno pravo in sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podane vzročne zveze, kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, je v skladu s 5. točko 358. člena ZPP pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točkah I izreka spremenilo, tako da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek (v celoti) zavrnilo. Posledično se z ostalimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo.

20. V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno odločiti o stroških pravdnega postopka. Tožnica s tožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške in je dolžna toženkama povrniti njune stroške postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je upoštevalo s strani sodišča prve stopnje priznane stroške, katerih višina pritožbeno ni bila sporna. In sicer je tožnica dolžna prvi toženki povrniti pravdne stroške v znesku 6.007,62 EUR, drugi toženki pa v znesku 4.454,67 EUR.

21. Toženki sta s pritožbo uspeli, zato jima je tožnica dolžna povrniti pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

22. Sodišče druge stopnje je prvi toženki priznalo naslednje stroške: pritožba (21/1 OT) 875 točk, 1% materialnih stroškov v višini 8,75 točk, kar je skupaj 883,75 točk in ob vrednosti točke na dan odločanja 0,60 EUR znese 530,25 EUR. K temu je prišteti 22% DDV v znesku 116,65 EUR in sodno takso v znesku 345,00 EUR, tako da skupni pritožbeni stroški prve toženke, ki jih je dolžna povrniti tožnica, znašajo 991,90 EUR. Tožnica je dolžna drugi toženki povrniti stroške sodne takse za pritožbo v višini 345,00 EUR.

23. Prva toženka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo druge toženke, s katerim ni pripomogla k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).

1 Pritožbeno sporna je le še odškodnina za premoženjsko škodo. 2 Ki je bila v predmetnem času ravnateljica prve toženke. 3 Ter zaključilo, da je soprispevek tožnice 50 %. 4 Prekluzivni rok se je v predmetni zadevi iztekel 24. 10. 2013. 5 Iz točke 13 obrazložitve sodbe in sklepa VSRS VIII Ips 92/2008 z dne 26. 1. 2010 izhaja: S potekom šest mesečnega roka delavec izgubi pravico do vrnitve na delo, čeprav je bila taka pravica pravnomočno ugotovljena. To hkrati pomeni, da po izdaji pravnomočne sodbe delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, saj pogoj vrnitve delavca na delo ni bil niti ustrezno uveljavljen in ne izpolnjen. Ker delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, po izdaji in vročitvi pravnomočne sodbe tudi ni bil vzpostavljen temelj za pravico tožnika do plače. Dejansko so razlogi za ne vrnitev na delo na strani delavca, ki v zakonskem roku ni izkoristil možnosti zahtevati prisilno izvršitev sodne odločbe.“ 6 M. Juhart v Obligacijsko pravo, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran. 1039. 7 Kot izhaja iz točke 34 obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožnica s svojim neskrbnim ravnanjem. 8 Kar je zakonski dejanski stan kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo. 9 Kot ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnica ves čas, v vseh postopkih pred sodiščem, imela pooblaščenca odvetnika in se zato na nepoznavanje prava ne more sklicevati. 10 Sodišče prve stopnje v točki 33 obrazložitve sodbe podrobneje navaja razloge, zakaj ni bilo ovir za vložitev predloga za izvršbo.