Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ravnanje učitelja telesne vzgoje ni bilo dopustno, ko je v igro vključil bosega tožnika, medtem ko so bili ostali učenci pri igri nogometa obuti. Podana bi bila odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke (osnovne šole), če bi v posledici navedenega neskrbnega ravnanja učitelja telesne vzgoje prišlo do nastanka škode (1. odst. 147. člena OZ), npr. če bi ga obuti soigralec pohodil ali pa če bi ga brcnil v stopalo bose noge oziroma če bi, kot je zatrjeval tožnik, zaradi bosih nog zdrsnil na travnati površini in se pri tem poškodoval. V obravnavani zadevi do tožnikove poškodbe ni prišlo zato, ker je igral bos, ampak zaradi trčenja s sošolcem, ko sta se skupaj pognala na žogo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da med ravnanjem delavca zavarovanca tožene stranke in škodljivo posledico ni vzročne zveze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Pristojnost za sojenje v tej pritožbeni zadevi je bila po sklepu začasne predsednice Vrhovnega sodišča R Slovenije z dne 26.7.2010, št. Su 72/2010-63 prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženke plačilo denarne odškodnine v znesku 34.315,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 404,94 EUR.

Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožena stranka v celoti odgovorna za tožniku nastalo škodo, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita napačno oceno, da igranje nogometa na način, kot ga je morala igrati tožeča stranka, ne pomeni objektivno nevarne dejavnosti. Igranje nogometa, ko udeleženci imajo ustrezno opremo, tožeča stranka pa je ni imela, je objektivno nevarno, saj pri takšnem igranju lahko pride zaradi same dejavnosti do poškodbe, kar se je v obravnavani zadevi tudi zgodilo. Navaja še, da je odločitev sodišča napačna in protispisna, saj tožnik nikoli ni samovoljno vstopil v igro. Dokazano je, da je moral tožnik igrati bos in je šlo za grobo kršitev učiteljevih dolžnosti. Ker je bil tožnik bos, mu je na travi zdrsnilo, zato je prišlo do poškodbe. Sodišče samo je ugotovilo, da je bil tožnik prisiljen igrati športno igro, čeprav tega ni želel. Na strani tožnikovega učitelja je toliko nepravilnosti, da je zagotovo podana odgovornost tožene stranke za nastanek škodnega dogodka. Šlo je za objektivno nevarno dejavnost, saj je tožnik igral nogomet v nesorazmernih razmerah z ostalimi, ki so bili obuti. Poleg tega pa je moral tožnik igrati proti svoji volji, saj se je opravičil. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikova poškodba ni v vzročni zvezi z njegovo obutvijo oziroma dejstvom, da je tožnik pri igri bil bos. Če tožnik v sami igri ne bi sodeloval, do poškodbe ne bi prišlo. Navaja, da mu ni jasno, kako sodišče ne vidi tega preprostega dejstva. Če bi učitelj ravnal strokovno, se tožnik ne bi mogel nahajati na igrišču. Sodišče je spregledalo izjavi prič D. Š. in D.G., iz katerih jasno izhaja, da je tožniku spodrsnilo.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko podlago izpodbijane sodbe predstavljajo ugotovitve: - da je do tožnikove poškodbe kolena, iz katere izvira vtoževana škoda, prišlo pri igranju nogometa pri šolski uri telesne vzgoje na suhem in vzdrževanem travnatem igrišču, - da je tožnik poskušal opravičiti svojo udeležbo pri pouku športne vzgoje, ker ni imel športne opreme in ker je imel na nogi žulje, - da ga je učitelj športne vzgoje vključil v igro nogometa brez primerne obutve oziroma bosega, tako da ga je postavil v gol, - da do tožnikove poškodbe ni prišlo zaradi zdrsa na travi, tako kot navaja v tožbi, ampak zaradi trčenja s sošolcem, s katerim sta se v igri oziroma teku na žogo zaletela.

Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ravnanje učitelja telesne vzgoje ni bilo dopustno, ko je v igro vključil bosega tožnika, medtem ko so bili ostali učenci pri igri nogometa obuti. Podana bi bila odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke (osnovne šole), če bi v posledici navedenega neskrbnega ravnanja učitelja telesne vzgoje prišlo do nastanka škode (1. odst. 147. člena Obligacijskega zakonika, OZ), npr. če bi ga obuti soigralec pohodil ali pa če bi ga brcnil v stopalo bose noge oziroma če bi, kot je zatrjeval tožnik, zaradi bosih nog zdrsnil na travnati površini in se pri tem poškodoval. V obravnavani zadevi do tožnikove poškodbe ni prišlo zato, ker je igral bos, ampak zaradi trčenja s sošolcem, ko sta se skupaj pognala na žogo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da med ravnanjem delavca zavarovanca tožene stranke in škodljivo posledico ni vzročne zveze, to pa pomeni, da niso izpolnjeni vsi pogoji za odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, tako kot to izhaja iz 131. člena OZ. Glede na pritožbene navedbe je treba poudariti, da nedopustnost ravnanja učitelja telesne vzgoje ni bila že v tem, ker je tožnika vključil v pouk telesne vzgoje, ampak zgolj v tem, ker ga je vključil v nogometno igro neobutega skupaj z obutimi soigralci. Vzročnosti zato ni mogoče pojmovati tako široko, da bi bila že zgolj vključitev v igro vzrok za nastanek poškodbe, kot to napačno meni tožnik v svojih pritožbenih navedbah. To bi veljalo v primeru, če bi igranje nogometa predstavljalo nevarno dejavnost, iz katere bi izhajala večja škodna nevarnost za okolico in kar bi pogojevalo objektivno odškodninsko odgovornost organizatorja nogometne igre. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da sodna praksa, ki napolnjuje vsebino pravnega standarda nevarne dejavnosti (OZ tega pojma ne opredeljuje), ne šteje ne nogometa in ne številnih drugih športov za nevarno dejavnost. Ker gre pri nogometu za igro neizbežnih telesnih kontaktov, prihaja tudi do poškodb, ki pa so vendarle izjeme in ne pravilo ter pomenijo nesrečno naključje.

Sodišče prve stopnje ni spregledalo izjav D. Š. in D. G., kot mu to očita pritožba, ampak ju je skrbno in prepričljivo ocenilo skupaj z njuno izpovedjo na glavni obravnavi ter se pri tem opredelilo do njune verodostojnosti.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).