Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo v nasprotju s 1. odstavkom 50. člena ZUS, ker je na nejavni seji ugotavljalo dejstva, ki jih je v dopolnitvi odgovora na tožbo zatrjevala tožena stranka, tožečima strankama pa ni omogočilo, da bi se izjavili o teh dejstvih. Podana je bistvena kršitev postopka po 1. točki 1. odstavka in 2. odstavku 72. člena ZUS. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje glede napotitve tožečih strank z odškodninskim zahtevkom na pravdo na podlagi 2. odstavka 63. člena ZUS.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se 2. točka izreka izpodbijane sodbe razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov, v delu, ki se nanaša na zahtevo, da tožena stranka nemudoma odloči o tožbenem zahtevku tožečih strank v pravdni zadevi in ugotovi poseg v ustavno pravico tožečih strank iz 23. člena Ustave RS do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. S 3. točko izreka je prvostopno sodišče tožeči stranki napotilo z odškodninskim zahtevkom na pravdo.

V razlogih izpodbijane sodbe (2. točka izreka) je ugotovilo, da v obravnavanem primeru ne gre za nezakonito poseganje tožene stranke v pravice tožečih strank. V pravdnem postopku kjer naj bi bila tožečima strankama kršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je predmet spora lastninska tožba, ki ne sodi med zadeve, ki jih je potrebno prednostno reševati. Po določbah sodnega reda, kakor tudi glede na trajanje pravdnih postopkov pri toženi stranki, trajanja postopka v tej zadevi ni mogoče opredeliti kot odločanje brez nepotrebnega odlašanja.

Z zahtevkom za plačilo odškodnine v skupnem znesku 800.000 SIT je sodišče prve stopnje tožeči stranki napotilo na pot pravde iz razloga ekonomičnosti postopka (2. odstavek 63. člena ZUS) odločanje v upravnem sporu, bi po presoji sodišča prve stopnje, podaljšalo trajanje tega postopka zaradi ugotavljanja temelja in višine odškodninskega zahtevka. To pa ni v prid učinkovitosti sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, ki jo s tožbo uveljavljata tožeči stranki v tem upravnem sporu. Tožeči stranki tudi nista svojega zahtevka določno opredelili in specificirali po posameznih postavkah.

Tožeči stranki se pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe (2. točka izreka) in zoper sklep o napotitvi na pravdo (3. točka izreka). Uveljavljata vse pritožbene razloge po določbah Zakona o upravnem sporu.

V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo zahtevek, da se ugotovi in odpravi kršitev ustavne pravice do sojenja v razumnem roku, ogled meritorne odločitve o samem tožbenem zahtevku v pravdnem postopku. Dejansko stanje je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno in zato tudi napačno uporabljeno materialno pravo. V pritožbi izpostavljata bistveno kršitev določb postopka s tem, da jima sodišče ni vročilo vloge tožene stranke s katero je dopolnila odgovor na tožbo in v kateri je sporočila sodišču prve stopnje, da je povprečni čas reševanja pravdne zadeve na tem sodišču 19,6 meseca. Za te navedbe sta tožnika izvedela šele iz sodbe, sodišče pa se je glede njih opredelilo. Nanje nista mogla odgovoriti in prilagoditi tožbenega zahtevka. S tem pa je sodišče kršilo njuno ustavno pravico enakosti pred zakonom, ki vsebuje tudi pravico do konkradiktornosti. Tako ravnanje predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Napačna je tudi odločitev sodišča z napotitvijo tožečih strank, da odškodninski zahtevek uveljavljata v pravdi. Ni jasno, zakaj bi odločanje o odškodnini v upravnem sporu podaljšalo trajanje tega postopka. Sodišče bi lahko izdalo delno sodbo in nato odločalo o sami višini odškodnine s končno sodbo. Noben predpis ne določa, da bi bilo redno sodišče pristojno za odločanje v takih zadevah, ampak je lahko pristojno zgolj upravno sodišče, ki svoje pristojnosti ne more arbitrarno prenesti na redno sodišče. Nerazumljivo bi tudi bilo, da bi o odškodnini odločalo redno sodišče in se opredeljevalo pri tem ali je odgovorno ali ne.

Pritožba predlaga spremembo sodbe v zavrnilnem delu (2. točka izreka) z ugoditvijo zahtevku, ter razveljavitev sklepa o napotitvi z odškodninskim zahtevkom na pravdo (3. točka izreka) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi glede očitka, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka s tem, ko tožečima strankama ni vročilo dopisa tožene stranke, v katerem je navedla, da traja na tem sodišču rešitev pravdnih zadev povprečno 19,6 mesecev. Do te trditve se je sodišče opredelilo in jo upoštevalo, ko je navedlo, da ni prekoračen razumni rok za odločanje glede na trajanje pravdnih zadev pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je torej samo ugotavljalo dejstva, na podlagi vloge tožene stranke, do katere se tožeča stranka ni mogla opredeliti. S tem je samo, na nejavni seji, ugotavljalo dejansko stanje na podlagi dejstev, ki tožečima strankama niso bila znana. Storjena je bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke 1. odstavka in 2. odstavka 72. člena ZUS, ker je sodišče odločalo v nasprotju s 1. odstavkom 50. člena tega zakona in je to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču, da opravi nov postopek(74.člen ZUS). V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče opredeliti glede na kriterije za sojenje brez nepotrebnega odlašanja, kot so zapletenost in občutljivost zadeve, pomen zadeve za tožnika ter ravnanje tožene stranke in nato oceniti, ali je zatrjevana kršitev ustavne pravice podana ter se tudi opredeliti do drugih pritožbenih navedb.

V primeru ugotovitve posega v ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki se nanaša na meritorno odločanje v pravdnem postopku, bo moralo sodišče odločiti tudi o odškodninskem zahtevku v povezavi s to kršitvijo.

Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v neizpodbijanem delu sodbe (1. točka izreka) ugotovilo kršitev ustavne pravice in v tem delu tožeči stranki z odškodninskim zahtevkom napotilo na pravdo. Pritožbeno sodišče se strinja s to odločitvijo in z razlogi, s katerimi jo je utemeljilo. Odločitev sodišča prve stopnje ni bila arbitrarna, saj napotitev na pravdo ne pomeni odklonitve pristojnosti upravnega sodišča za odločanje o odškodnini v sporih zaradi kršitve ustavnih pravic po 62. členu ZUS, ampak dopustno zakonsko določeno možnost, ki jo določa 2. odstavek 63. člena ZUS. Pritožbeni ugovor o neprimernosti napotitve na pravdo, ker bo o v njej odločalo kot krajevno pristojno isto sodišče, ki je storilo ugotovljeno kršitev ni utemeljen, saj je po določbi 67. člena ZPP iz tehtnih razlogov možna delegacija z določitvijo drugega stvarno pristojnega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (73. člen v zvezi z 68. členom ZUS).