27. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji senata 9. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 585/2004 z dne 6. 10. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče potrdilo sodbo Upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor o zavrnitvi pritožbe zoper nadomestno odločbo Upravne enote Ljubljana o denacionalizaciji stavbnih zemljišč. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da se za zemljišče, na katerem so v času podržavljenja stali objekti, ki jih je med vojno zgradil okupator, v postopku denacionalizacije določi odškodnina za nezazidano stavbno zemljišče.

Pritožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. Navaja, da stališče, na katerem temelji odločitev v obravnavani zadevi, nima pravne podlage v Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen). Ker naj bi že iz razlastitvenih odločb izhajalo, da so bila sporna zemljišča podržavljena kot zazidana stavbna zemljišča, s čimer naj bi bil že ob podržavljenju opredeljen status teh zemljišč, pritožnik meni, da se skladno z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, premičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in nasl. – v nadaljevanju Navodilo) ta zemljišča vrednoti kot zazidana stavbna zemljišča. Po mnenju pritožnika naj ne bi bilo pomembno, kdo oziroma s čigavimi sredstvi je zgradil objekte na kasneje podržavljenem zemljišču, ker naj bi v zvezi s tem niti ZDen niti Navodilo ne določala izjem. Zato naj ne bi bilo pravilno pravno stališče, ki dejansko stanje zemljišč povezuje z njihovim pravnim statusom, saj naj bi se pri ugotavljanju vrednosti stavbnih zemljišč upoštevalo le njihovo dejansko, ne pa tudi pravno stanje ob podržavljenju. Vrhovnemu sodišču očita, da je v obravnavanem primeru odločilo drugače kot sicer odloča v podobnih primerih. Pri tem se sklicuje na dve odločitvi Vrhovnega sodišča, in sicer na sodbo št. I Up 405/2001 z dne 7. 2. 2002 in na sklep št. II Ips 612/2000 z dne 1. 3. 2001. Pritožniku naj bi bila zaradi nepravilne uporabe materialnega prava kršena tudi pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, saj naj bi bil zaradi izpodbijane odločitve prikrajšan za razliko do celotne vrednosti podržavljenega premoženja. Vrhovnemu sodišču očita tudi kršitev 2. člena Ustave, ker naj bi za svojo odločitev, ki jo je utemeljilo z navedbo, da bi bili ob drugačni odločitvi upravičenci neupravičeno obogateni, ne navedlo zakonske podlage.

B.

Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločitvijo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. S sklicevanjem na 2. člen Ustave, ki neposredno ne ureja človekovih pravic, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), ustavne pritožbe zato ni mogoče utemeljiti.

Z očitkom, da je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru odločilo drugače, kot je odločilo v dveh podobnih primerih, ter da za svojo odločitev ni navedlo zakonske podlage oziroma da izpodbijane odločitve ni ustrezno obrazložilo, pritožnik po vsebini zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Iz 22. člena Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic, med drugim izhaja, da sodišče brez utemeljenega razloga ne sme samovoljno oziroma arbitrarno odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Vendar je očitek pritožnika o odstopu od uveljavljene sodne prakse neutemeljen. Že Vrhovno sodišče je pritožniku pojasnilo, da gre v njegovem primeru za drugačen položaj kot v zadevi, na katero se je skliceval v upravnem sporu. Pritožnik pa v ustavni pritožbi, razen tega, da ponovi trditev o odstopu od sodne prakse, niti ne oporeka tej ugotovitvi Vrhovnega sodišča.

Tudi očitek pritožnika, da Vrhovno sodišče za svojo odločitev ni navedlo pravne podlage oziroma da ni obrazložilo stališča o neopravičeni obogatitvi bivših lastnikov, če bi jim bila odškodnina za stavbno zemljišče določena kot za zazidano stavbno zemljišče, ni utemeljen. Vrhovno sodišče sicer res ni navedlo zakonske določbe, na podlagi katere je sprejelo stališče o neopravičeni obogatitvi. Je pa v obrazložitvi izpodbijane odločitve pojasnilo, zakaj bi bila drugačna odločitev v nasprotju z osnovnim namenom ZDen. Zgolj dejstvo, da se pritožnik z izpodbijano odločitvijo ne strinja, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

Pritožnik izpodbijani odločitvi očita tudi kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ta bi bila podana, če bi izpodbijana sodna odločba temeljila na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika 33. člena Ustave. Tega pa pritožnik ne izkaže. Zgolj nestrinjanje z ugotovitvami sodišč in upravnih organov glede dejanskega stanja ter dejstvo, da pritožnik pravo razume drugače od sodišč, pa za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega ostavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan