Jedro

Tožena stranka presoje, da pri tožniku obstajajo razlogi za zavrnitev prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ki so določeni v peti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ni zadostno utemeljila. Tako ni prepričljivo pojasnila, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki utemeljujejo njeno domnevo, da tožnik v RS nima namena delati in se zaposliti, kar posledično pomeni, da je utemeljen tožbeni ugovor, da je obrazložitev izpodbijane odločbe nezadostna in da je zato ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Celje, št. 214-571/2013-7(121206) z dne 11.7. 2013, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka, Republika Slovenija, Upravna enota Celje, je z odločbo, št. 214-571/2013-7 (121206) z dne 11. 7. 2013 odločila, da se prošnja A.A., za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, iz razloga zaposlitve ali dela, zavrne. Delodajalec, B. d.o.o., ki ga zastopa C.C., je vložil prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS iz razloga zaposlitve ali dela na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). V ugotovitvenem postopku se je upravni organ oprl na zapisnik o zaslišanju stranke z dne 28. 6. 2013, ki ga je izvedlo Veleposlaništvo RS v Prištini, v katerem je bila stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, kot to določa prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka je upoštevala tudi podatek razviden iz uradne evidence AJPES, iz katere izhaja, da je prosilec solastnik podjetja B. d.o.o., v 51% deležu, kar mu prinaša ugodnost pri pridobitvi delovnega dovoljenja, ki ga izda Zavod RS za zaposlovanje. Iz podatkov prej navedenega zapisnika je bilo ugotovljeno, da je stranka na postavljena vprašanja podajala zelo nejasne odgovore glede poslovanja podjetja. Iz izpodbijane odločbe izhaja povzetek vprašanj in odgovorov navedenega zapisnika. Tožena stranka je na podlagi navedenega zaključila, da stranka v RS nima namena delati ali se zaposliti, saj nima nikakršnih kvalifikacij za opravljanje dela za katerega ima izdano delovno dovoljenje, prav tako ne razume in ne govori slovensko, ne pozna davčne zakonodaje v RS, nima niti osnovnih sredstev s katerimi bi lahko pričela z delom. Zaprošeno dovoljenje si želi pridobiti zato, ker ji omogoča prost znotraj Schengenskega območja, zaradi česar obstaja utemeljen sum, da stranka ne bo zaposlena, s čimer bi bila kršena določba 35. člena ZTuj-2, zato je vlogo na podlagi 5 alinee 55. člena ZTuj-2 zavrnila.

2. Tožnik odločitvi tožene stranke oporeka. Pojasnjuje, da mu je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje izdal dovoljenje za zaposlitev za čas od 18. 3. 2013 do 17. 3. 2014. Tožena stranka je napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, nanj nepravilno aplicirala materialno pravo, čeprav bi glede na ugotovljeno dejansko stanje morala tožnikovi zahtevi ugoditi. Sklicuje se na določbo 32. člena ZTuj-2 in poudarja, da izpolnjuje vse formalne pogoje za pridobitev prvega dovoljenja za začasno prebivanje. Delovno dovoljenje je bilo tožniku izdano za določen čas, do 17. 3. 2014, vendar bo tožnik izvedel vse ukrepe za podaljšanje tega dovoljenja. Ne obstajajo razlogi za ugotovitev tožene stranke, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Res je, da ima iz razlogov ekonomsko politične narave tožena stranka določeno polje proste presoje, ali bo izdala upravno dovoljenje v posamični zadevi kot je obravnavana, vendar je bila v obravnavanem primeru diskrecijska pravica kršena oziroma presežena.

3. Tožnik je 100% lastnik pravne osebe B. d.o.o. in je njen zakoniti zastopnik in prokurist. Z njim je pravna oseba 18. 8. 2012 sklenila tudi individualno pogodbo o zaposlitvi, za nedoločen čas, za delovno mesto direktor. V pogodbi o zaposlitvi je določena osnovna plača in vsi z delovno pravno zakonodajo določeni podatki. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zapisala, da pridobitev prvega dovoljenja za prebivanje na podlagi takšnih okoliščin iz prakse običajno pomeni kasnejšo zlorabo, pri čemer pa ni konkretno pojasnila, kako se takšen sum za zlorabo izkazuje pri tožeči stranki, zato je v tem delu izpodbijana odločba nepopolna. Tožnik zatrjuje, da so bili njegovi odgovori dani na zapisnik transparentni, zanesljivi, predvsem pa so izkazali, da pozna razmere in pravni red v RS in da ima namen v RS prebivati zaradi zaposlitve in dela, pri tem pa mu bodo pomagale osebe na katere se lahko zanese in ki tekoče govorijo slovenski jezik ter poznajo pravni red RS. V nadaljevanju tožbe tožnik interpretira odgovore na vprašanja zapisana v zapisniku in povzema, da v celoti nasprotuje zaključku tožene stranke, da v RS nima namena delati ali se zaposliti, saj naj ne bi imel nikakršnih kvalifikacij za opravljanje dela za katerega mu je izdano delovno dovoljenje, da ne razume in govori slovensko, da ne pozna davčne zakonodaje, da nima osnovnih sredstev za začetek dela, ampak, da si želi zgolj pridobiti dovoljenje, ki omogoča prost pretok ljudi znotraj Schengenskega območja. Glede na prošnji priložena dokazila ter vsebino tožnikovih odgovorov na zaslišanju tožnik trdi, da s strani tožene stranke zapisani razlogi za zavrnitev dovoljenja za prebivanje ne morejo biti ustrezna in tehtna podlaga za to, da bi tožena stranka utemeljeno zaključila, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Tožnik v RS ni bil obsojen zaradi kaznivih dejanj, niti zoper njega ne teče noben prekrškovni ali kazenski postopek. Poravnane ima vse davčne obveznosti in dajatve, kar pomeni, da se podreja in spoštuje pravne predpise v RS, zato je bilo določilo 5. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 uporabljeno napačno. Zaradi nezakonite odločbe tožniku nastaja škoda, saj ne more dobivati dohodkov iz naslova plače, škoda pa nastaja tudi delodajalcu.

4. Odločbe se ne da preizkusiti. Odločba tožene stranke formalno sicer vsebuje obrazložitev, vendar dejansko ni obrazložena. Tako v odločbi niso navedeni razlogi, ki opravičujejo domnevo tožene stranke, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Iz navedenega razloga sodišču predlaga, da na podlagi določbe 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari, saj bi predloženo dokazno gradivo in ugotovljeno dejansko stanje zadoščalo za meritorno odločitev sodišča o sami zadevi. Sklicuje se na nenadomestljivo škodo, ki mu nastaja zaradi izpodbijane odločitve, kar prav tako utemeljuje predlog za meritorno odločitev sodišča. Podredno pa tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek odločanja. Tožnik predlaga povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo. V odgovoru na tožbo je pojasnila, da je bila zadeva vodena v skladu ZTuj-2 in navodili Ministrstva za notranje zadeve, v katerih jih le to opozarja na porast primerov suma zlorabe dovoljenj za prebivanje v RS, predvsem državljanov Kosova, tudi v povezavi z ustanavljanjem kapitalskih gospodarskih družb. Stranka je bila zaslišana na Veleposlaništvu RS v Prištini. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, zakaj je ugotovila, da obstajajo znaki oziroma dvom, da tožnik ne bo opravljal dela, za katerega ima izdano delovno dovoljenje. Povzela je opis nalog, ki naj bi jih po pogodbi o zaposlitvi tožnik opravljal in pojasnila svoje mnenje, zakaj bi ugoditev tožnikovi prošnji bila v nasprotju s določbami ZTuj-2. K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela, na podlagi določbe 37. člena ZTuj-2, vložil pri Upravni enoti Celje, dne 21. 3. 2013 ter vlogi med drugim priložil tudi pogodbo o zaposlitvi in Dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela z najmanj 51 odstotno udeležbo v kapitalu gospodarske družbe, ki ga je izdal Zavod RS za zaposlovanje 15. 3. 2013. 8. Dovoljenje za začasno prebivanje se tujcu izda, če izpolnjuje vse pogoje po 33. členu ZTuj-2, izpolnjevati pa mora tudi pogoje, ki se zahtevajo za posamezne vrste dovoljenja za prebivanje in ni razlogov za zavrnitev po 55. členu ZTuj-2. Pogoji za izdajo dovoljenja so določeni v 1., 2., 3. in 4. odstavku 33. člena ZTuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje izda na prošnjo tujca, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji. Prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji lahko v določenih primerih vloži tudi druga fizična ali pravna oseba. Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi. Prvi odstavek 37. člena ZTuj-2 določa, da tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, se lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje. ZTuj-2 v peti alineji prvega odstavka 55. člena med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

9. Tožena stranka je zavrnitev tožnikove vloge oprla na tožnikove izjave, dane na zapisnik o zaslišanju stranke na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Prištini, dne 28. 6. 2013, ki po njeni presoji ne izkazujejo tožnikovega namena v RS delati ali se zaposliti in v tej zvezi na določbo 5. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Slednja določba določa, da se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Navedena zakonska ureditev ne določa podrobneje, kakšni bi morali biti razlogi, zato je ocena teh razlogov prepuščena upravnemu organu, ki odloča o izdaji dovoljenja za prvo prebivanje tujca. V konkretnem primeru to pomeni, da je tožena stranka imela legitimno podlago za to, da je domnevo o nepodrejanju pravnemu redu Slovenije vezala na izvrševanje namena zaprošenega upravnega dovoljenja (dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela), v tem smislu, da je tožnika zaslišala prek Veleposlaništva Republike Slovenije v Prištini, v zvezi s tožnikovim poznavanjem okoliščin glede predvidene zaposlitve in dela. Če namreč tožena stranka ugotovi razloge za domnevo, da vlagatelj prošnje nima namena delati v skladu s pogodbo o zaposlitvi in izdanim delovnim dovoljenjem, to lahko zadošča za ugotovitev, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije in ni treba, da mora ta očitek temeljiti na podatkih evidenc iz prekrškovnega ali kazenskega prava. Iz navedenega razloga je sodišče tožbene ugovore, v katerih tožnik zatrjuje, da podatki o nekaznovanosti in poravnanih davčnih obveznostih izkazujejo podrejanje pravnemu redu RS, moralo kot nerelevantne za odločitev v tej zadevi zavrniti.

10. Ne glede na to, sodišče v sporni zadevi ugotavlja, da bi morala tožena stranka, ne glede na možnost odločanja po prostem preudarku, obstoj razlogov za zavrnitev prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS, po določbi 5. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, utemeljiti in konkretno navesti zakaj meni, da obstaja utemeljen sum, da tožnik ne bo zaposlen. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer povzela tožnikove odgovore dane na zapisnik o zaslišanju stranke, vendar sodišče meni, da splošna interpretacija teh odgovorov, ki izhaja iz šestega odstavka obrazložitve izpodbijane odločbe ne zadošča. Tako je tožena stranka ugotovila, da tožnik nima kvalifikacij za opravljanje dela, za katerega ima izdano delovno dovoljenje. Sodišče meni, da je imela tožena stranka v mislih Dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela z najmanj 51 % v kapitalu gospodarske družbe, ki ga je izdal Zavod RS za zaposlovanje 15. 3. 2013, in iz katerega izhaja, da ga je pridobil zaradi najmanj 51% udeležbe v kapitalu gospodarske družbe, s katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje poslovodne funkcije. Katere so te kvalifikacije, ki bi jih moral tožnik kot poslovodna oseba izpolnjevati, tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pojasnila. Navedla je tudi, da tožnik „prav tako ne razume in govori slovensko“, ne pozna davčne zakonodaje v RS in nima niti osnovnih sredstev, s katerimi bi začel z delom. Sodišče je po vpogledu v upravnemu spisu priloženi zapisnik o zaslišanju stranke ugotovilo, da je tožnik na vprašanja, ki so se navezovala na ustanovitev družbe B. d.o.o. in delo direktorja družbe odgovoril (vprašanja od 1 do 9), ter odgovoril tudi na vprašanje, katera dela bo opravljal kot direktor ter v katerem jeziku bo opravljal to delo. Pojasnil je tudi, zakaj je ustanovil družbo v RS ter odgovoril tudi na vprašanje, s katerimi posli se družba ukvarja in kakšne načrte ima za prihodnost. Na vprašanje, ali pozna davčno zakonodajo v RS, je odgovoril, da pozna samo stopnjo DDV ter pojasnil tudi, da podjetje trenutno nima sklenjenih pogodb. Iz odgovorov, ki jih sodišče ne povzema v celoti, izhaja tudi, da ima možnost zagotoviti finančna sredstva za nakup orodij za poslovanje družbe, poznal pa je tudi osnovne podatke v zvezi s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedene odgovore (na katerih je temeljila izpodbijana odločitev), tožena stranka presoje, da pri tožniku obstajajo razlogi za zavrnitev, ki so določeni v peti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ni zadostno utemeljila. Tako ni prepričljivo pojasnila, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki utemeljujejo njeno domnevo, da tožnik v RS nima namena delati in se zaposliti, kar posledično pomeni, da je utemeljen tožbeni ugovor, da je obrazložitev izpodbijane odločbe nezadostna in da je zato ni mogoče preizkusiti. Pomanjkljive obrazložitve, ki je v nasprotju z določbo 214. člena ZUP, tožena stranka z navedbami v odgovoru na tožbo z dne 12. 9. 2013, kjer je dodatno in bolj izčrpno pojasnila razloge za svojo odločitev, ni mogla dopolniti, zato je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

K II. točki izreka:

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je skupaj z DDV sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).