Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka v zvezi s tožnikovim delom ravnala protipravno, ker ni zagotovila delovnega okolja, v katerem bi bil tožnik varovan pred trpinčenjem (tožena stranka ni zagotovila pogojev za varnost in zdravje tožnika v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu; ustreznosti delovnih razmer, kljub tožnikovim opozorilom, ni preverila niti mu ni zagotovila opravljanja drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti). Zato je odškodninski zahtevek utemeljen.

V skladu z 8. členom ZDR-1 se kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom tega zakona, ki ga je utrpel delavec. Iz izpovedi tožnika in mnenja izvedenke izhaja, da je tožnik zaradi odrejanja dela v škodljivih delovnih razmerah telesno in duševno trpel. Pri tem ni odločilno le, da je tožnik bolečine trpel zelo kratko obdobje (skupaj približno manj kot dva tedna), ampak je treba v skladu z 8. členom ZDR-1 pri odmeri denarne odškodnine upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec, in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Ob upoštevanju odvračilne funkcije je glede na ugotovljeno ponovitev kršitve zagotavljanja varnega delovnega okolja po presoji pritožbenega sodišča primerna skupna odškodnina v znesku 2.000,00 EUR, kar znaša nekaj manj kot dve povprečni mesečni neto plači v času sojenja na prvi stopnji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2013 dalje (točka I). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za plačilo 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2013 dalje do plačila in obrestni zahtevek od zneska 2.000,00 EUR za čas od 1. 10. 2013 do 28. 11. 2013 (točka II). Tožniku je naložilo povrnitev stroškov postopka toženi stranki v znesku 530,52 EUR (točka III) in toženi stranki naložilo plačilo stroškov sodne takse za tožnika v znesku 54,00 EUR na račun prvostopenjskega sodišča, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka IV).

2. Zoper I. in IV. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Glede očitka, ki se nanaša na opravljanje dela v A. v B., se je sodišče neutemeljeno oprlo na izpovedbo tožnika. Tožena stranka je pravočasno navajala, da so se manjša obnovitvena dela opravljala le ponoči, saj je trgovski center C. podnevi normalno obratoval. Tožnik ni predložil nobenega dokaza o tem, da se je rezanje ploščic izvajalo v času tožnikovega dela in da bi se pri tem prašilo. V tem primeru rezanje ploščic ne bi motilo samo tožnika, temveč tudi druge obiskovalce. Nakupovalni center bi bil v primeru opravljanja obnovitvenih del v dnevnem času zaprt. Tudi če bi se dela izvajala podnevi, se po mnenju tožene stranke pri rezanju ploščic ne bi prašilo. Ni jasno, kako je lahko nastajal prah pri rezanju ploščic, čeprav so se prostori nakupovalnega centra redno čistili. Trgovski center je vseskozi obratoval, le tožnik naj bi imel zaradi domnevnega prahu hude težave. Sodišče kot graje vreden dogodek izpostavlja, da je nadrejeni delavec D.D. kljub seznanjenosti s zdravstvenimi težavami tožnika napotil na delo v A.. Že pred začetkom dela v A. je tožena stranka razporejala tožnika na njegovo željo na delo v različne kraje. Nobeno delo tožniku ni ustrezalo, zato ga je napotila v A.. Toženi stranki ni mogoče očitati, da ni preverila, ali je delo tožniku resnično povzročalo zdravstvene težave. V času napotitve na delo v A. tožnik ni imel prepovedi opravljanja kakršnihkoli del, saj je bila odločba ZPIZ o preostali tožnikovi delazmožnosti izdana kasneje. Tožena stranka ni tožnika nikoli namerno napotila na neustrezno delovno mesto in je vedno spoštovala želje tožnika po premestitvi. Takšnega ravnanja tožena stranka ni ponavljala, zaradi česar niso podani vsi kriteriji za opredelitev ravnanja kot trpinčenja. Znake trpinčenja na delovnem mestu je sodišče ugotovilo v dveh popolnoma ločenih primerih s časovnim razmikom več let. Šlo je za enkraten dogodek, ki ne sam zase in ne v povezavi z drugimi zatrjevanimi ravnanji ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Tožena stranka meni, da izvedensko mnenje nima dokazne moči, saj je izvedenka odgovarjala na hipotetična vprašanja glede na izpovedbo tožnika. Glede tožnikovega dela na E. ni pravilna ocena sodišča, da bi morala tožena stranka glede na zdravstvene omejitve, skrbno oceniti, ali je napotitev tožnika na E. zanj primerna. Tožena stranka trdi, da je pri napotitvi tožnika na delo v navedeni kraj izkazala svojo skrbnost, ker je predhodno pridobila dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o primernosti delovnega mesta. Tudi glede te napotitve ni podan element ponavljajočega se ali sistematičnega negativnega ravnanja tožene stranke. Tožena stranka nasprotuje višini prisojene odškodnine. Po oceni tožene stranke je bistveno previsoka, saj je tožnik trpel bolečine le zelo kratko obdobje. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo pravno odločilna dejstva, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Trpinčenje, ki je bilo toženi stranki očitano, enako urejata prej veljavni četrti odstavek 6. a člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) in sedaj veljavni četrti odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), in sicer da je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu in trpinčenje opredeljujeta kot ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožena stranka pri delu v A. in na E. ravnala protipravno, ker ni zagotovila delovnega okolja, v katerem bi bil tožnik varovan pred trpinčenjem.

7. Glede dogodka v A. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil nadrejeni delavec D.D. ob napotitvi tožnika na navedeno lokacijo seznanjen s tem, da ima tožnik težave z dihanjem. Tožnik mu je namreč dne 21. 10. 2009 izročil izvid specialistke pulmologinje, iz katerega izhaja, da tožnik ni sposoben za dela v alergenem, toksičnem, iritativnem okolju; svetovana je bila zamenjava delovnega mesta oziroma delo v čistem okolju z minimalno vlage in prahu. V času tožnikove napotitve so v trgovskem centru C. potekala obnovitvena dela, ki so vključevala rezanje ploščic neposredno ob kabini, kjer je tožnik izvajal video nadzor. Nadrejeni delavec D.D. je, zaslišan kot priča, potrdil, da ga je tožnik obveščal o zdravstvenem stanju in o prošnjah za premestitev. Priča F.F. je glede tožnikovega dela v A. pojasnila, da jo je poklical D.D. in ji sporočil, da mora najti za tožnika ustrezno delo, ker ima težave s prahom. Na podlagi teh izpovedb je sodišče utemeljeno zaključilo, da je tožnik obveščal toženo stranko o težavah z dihanjem, ki jih je imel pri delu v trgovskem centru, s čimer je izpolnil svojo obveznost obveščanja o vsaki grozeči nevarnosti za zdravje, kot je določeno v drugem odstavku 34. člena ZDR. Delo v A. je tožnik opravljal en teden, nato pa je bil zaradi zdravstvenih težav z dihanjem odsoten z dela od 11. 11. 2009 do 15. 1. 2010. 8. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni zagotovila pogojev za varnost in zdravje tožnika v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (prvi odstavek 43. člena ZDR), saj ni preverila, npr. z ogledom na kraju samem ali z napotitvijo tožnika na zdravstveni pregled, ali delo tožnika v A. povzroča zdravstvene težave ter temu ustrezno ukrepala. Nihče od tožene stranke ni prišel v A., da bi preveril delovne pogoje ter ustreznost delovnega okolja, v katerem je tožnik delal. Glede na navedeno opustitev in upoštevajoč določbo o obrnjenem dokaznem bremenu iz 47. člena ZDR-1 (enako je določal tudi drugi odstavek 45. člena ZDR) je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi moral tožnik v potrditev svojih navedb in izpovedbe predložiti še dokaze, da so se obnovitvena dela izvajala v času, ko je opravljal delo, in da se je pri tem prašilo. Na drugačno presojo protipravnosti ravnanja tožene stranke ne morejo vplivati niti navedbe tožene stranke, da je tožnika premestila v A. zaradi njegovih težav pri opravljanju dela na drugih lokacijah.

9. Sodna izvedenka internistično - pulmološke stroke je v svojem mnenju potrdila, da je bila tožniku 21. 10. 2009 potrjena aktivna astma ter predpisana ustrezna terapija in navodila za merjenje PEF doma in na delovnem mestu za ugotovitev stopnje nastanka obstrukcije (zožitve dihalnih poti) in vpliva okolja na to obstrukcijo - astmo. Meritve spirometrije kažejo, da so bile v času, ko je tožnik delal v trgovskem centru, izmerjene vrednosti diagnostično značilne za astmo in celo nekoliko slabše kot na pregledu dne 21. 10. 2009. Sodna izvedenka ugotavlja, da je prisotnost prahu na delovnem mestu povzročila pri njem obstrukcijo. Delovno okolje je bilo zanj škodljivo v smislu poslabšanja alergijske astme. Če iz takega okolja ne bi bil odstranjen, bi se lahko v prihodnje pri tožniku razvila poklicna astma. Pri atopijski konstituciji z astmo ni pomembna le dolžina in količina izpostavljenosti. Že enkratna izpostavljenost pri bolniku sproži astmo in simptome. Pri alergiku lahko že minimalna koncentracija učinkuje in povzroča astmo. Za pacienta, ki je občutljiv, so že nižje vrednosti dovolj velike, da se ne bi smel nahajati na delovnem mestu v takšnem delovnem okolju. Izvedenka je še dodala, da bi bili tudi v primeru, če bi tožnik prišel na delo šele po rezanju ploščic, ki naj bi se potrditvah tožene stranke izvajalo le v nočnem času, še cel naslednji dan v zraku delci, ki so za občutljivega pacienta obremenjujoči. Glede na to, da strokovne ugotovitve izvedenke temeljijo na podatkih v listinah in izvedenih dokazih, vključno s tožnikovo izpovedbo, mu ni mogoče odreči dokazne moči, za kar se zavzema pritožba. Upoštevaje navedene strokovne ugotovitve izvedenke niso sprejemljive niti navedbe tožene stranke, da bi rezanje ploščic ne motilo le tožnika, ampak tudi druge obiskovalce trgovskega centra.

10. V zvezi z odrejanjem dela na E. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik od 19. 11. 2010 do začetka dela na E. v mesecu aprilu in maju 2013 ni opravljal dela pri toženi stranki zaradi bolniškega staleža in izvajanja poklicne rehabilitacije. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na to, da je ravnala skrbno, ker je pred razporeditvijo tožnika na E. od invalidske komisije pridobila dopolnilno mnenje o ustreznosti ponujenega delovnega mesta. Vendar obstoj dopolnilnega izvedenskega mnenja invalidske komisije še ne dokazuje, da je bilo tožniku v delovnem okolju na E. dejansko zagotovljeno delo, ki je bilo skladno s preostalo delovno zmožnostjo tožnika. Pravilno je sodišče pojasnilo, da specifičnost opravljanja dela varnostnika v delovnem okolju na E. v zahtevi za izdajo dopolnilnega mnenja ni bila upoštevana. Iz obrazcev za delovni mesti varnostnik in varnostnik - prevoznik, ki sta bila predloženi zahtevi, je razvidno, da npr. v okviru škodljivosti ni bilo označeno, da naj bi bile pri delu prisotne iritativne snovi in alergene snovi, čeprav je bila tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti z odločbo ZPIZ z dne 7. 1. 2013 po končani poklicni rehabilitaciji priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvijo izpostavljenosti posameznim kemičnim snovem (predvsem iritansi prahu in zgornjih dihal pod mejno vrednostjo) s polnim delovnim časom od 1. 1. 2013 dalje. Tožnik je z dopisom z dne 30. 4. 2013 toženo stranko seznanil, da delovno mesto v delovnem okolju na E. ne ustreza omejitvam, navedenim v odločbi ZPIZ. Posredovani podatek tožene stranke o škodljivih vplivih delovnega okolja pri zahtevi za podajo dopolnilnega izvedenskega mnenja je bil pomanjkljiv, saj tožena stranka ni preverila, ali je delovno okolje na E. dejansko skladno s tožnikovo preostalo delovno zmožnostjo. Tožena stranka ustreznosti delovnih razmer na E. za tožnika kljub njegovim opozorilom ni preverila niti mu ni zagotovila opravljanja drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče za vsakega od posameznih dogodkov posebej obrazložiti element sistematičnosti oziroma ponavljanja ravnanj. Posamezen dogodek že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, saj je šele na podlagi celote ugotovljenih ravnanj mogoče presoditi, ali gre za trpinčenje ali ne. V nabor tipičnih oblik trpinčenja na delovnem mestu se uvrščajo tudi ravnanja, ki predstavljajo napad zoper zdravje delavca (delavec dobiva za zdravje škodljive naloge). V obravnavanem primeru gre za ponavljajoča se neugodna oziroma graje vredna ravnanja oziroma graje vreden odnos tožene stranke do tožnika, saj je tožena stranka ponovila kršitev zagotavljanja varnega delovnega okolja po daljši vmesni prekinitvi zaradi izvajanja poklicne rehabilitacije in bolniškega staleža. Glede na obrazloženo je očitno, da gre za taka negativna nadaljevana ravnanja, ki niso primerna in v mejah običajnega, ter zato pomenijo trpinčenje, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ob presoji vsega dogajanja kot celote.

12. Tožniku je škoda nastala, kar izhaja iz njegove izpovedbe in listin v spisu, njen obseg pa je razviden tudi iz mnenja sodne izvedenke. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da je bilo njegovo zdravje zaradi napotitve na delo v A. ogroženo, kar potrjuje tudi izvedensko mnenje, posledično pa je moral nastopiti bolniški stalež. V zvezi s telesnimi bolečinami je tožnik izpovedal, da je med opravljanjem dela kašljal. V prsnem košu je čutil bolečine, saj se je moral pri dihanju veliko bolj truditi. Občasno so bili prisotni tudi glavoboli. Po opravljenem delu je moral nekaj časa posedeti in se nadihati, šele po tem se je počutil sposobnega za vožnjo in se odpeljal domov. Po odhodu z dela je potreboval kar nekaj časa, da se je od delovnega okolja odpočil. Moral se je dobro nadihati, saj se je počutil, kot da bi ga nekdo davil. Zaradi odrejanja dela v škodljivem delovnem okolju je imel tožnik tudi psihične težave. Težko mu je bilo hoditi v službo. Ni bil najbolj odziven ne v službi, ne doma, kar pomeni, da se je povečala psihična odzivnost. Izpostavljanje škodljivemu delovnem okolju ga je utrudilo in tedaj je bil slabšega razpoloženja. Z domačimi se je prepiral zaradi nepomembnih stvari, iskal nesporazume in povzdignil glas, ko ni bilo treba. Zaradi opravljanja dela na E. se je njegovo razpoloženje še dodatno poslabšalo. Sodna izvedenka je potrdila, da preobčutljivost tožnika ni sovpadala samo s težkim dihanjem, temveč so se posledice dela odražale v draženju, kašlju, glavobolih in slabem razpoloženju oziroma psihičnem neugodju.

13. Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje odmerilo denarno odškodnino 700,00 EUR za prestane telesne bolečine ter 1.300,00 EUR za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic. Pritožbene navedbe, ki oporekajo prisojeni skupni odškodnini, so neutemeljene. V skladu z 8. členom ZDR-1 se kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom tega zakona, ki ga je utrpel delavec. Iz izpovedi tožnika in mnenja izvedenke izhaja, da je tožnik zaradi odrejanja dela v škodljivih delovnih razmerah telesno in duševno trpel. Pri tem ni odločilno le, da je tožnik bolečine trpel zelo kratko obdobje (skupaj približno manj kot dva tedna), temveč je treba v skladu z 8. členom ZDR-1 pri odmeri denarne odškodnine upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec, in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Ob upoštevanju odvračilne funkcije je glede na ugotovljeno ponovitev kršitve zagotavljanja varnega delovnega okolja po presoji pritožbenega sodišča primerna skupna odškodnina v znesku 2.000,00 EUR, kar znaša nekaj manj kot dve povprečni mesečni neto plači v času sojenja na prvi stopnji.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo zatrjevani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).