Jedro

Po KZ-A za storitev kaznivega dejanja izmikanja plačevanja preživnine ni zadoščalo golo dejstvo neplačevanja ob siceršnji zmožnosti plačila, temveč je zakon kot izvršitveno dejanje zahteval še izmikanje plačevanju preživnine, ki je lahko bilo aktivno ravnanje ali pa opustitev. Za obstoj kaznivega dejanja je zadostovalo tudi neplačilo enega obroka preživnine, če se je dalo iz okoliščin sklepati, da storilec preživnine ne namerava plačevati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi z 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti 600,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenimi sodbami je bil B.Š. pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja izmikanja plačevanja preživnine po 1. odstavku 203. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen štiri mesece zapora in preizkusna doba dve leti. Odločeno je bilo tudi, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijane sodbe spremeni in obsojenca obtožbe oprosti.

Vrhovna državna tožilka K.K. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveni očitek v zahtevi je očitek kršitve kazenskega zakona (kršitev iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) saj dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, po tedaj veljavnem kazenskem zakonu (KZ-A z dne 8.4.1999), ni bilo kaznivo. Samo neplačevanje preživnine kot znak kaznivega dejanja je namreč postalo kaznivo šele z novelo KZ (KZ-B). V izreku sodbe namreč manjka bistveni element kaznivega dejanja, to je izmikanje plačevanju preživnine. Res je sicer, da je sodišče izmikanje v obrazložitvi ugotovilo, vendar pa je s tem storilo kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo glede odločilnih dejstev).

Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe je bil obsojenec spoznan za krivega, "da se izmika dajati preživnino za osebo, ki jo je po zakonu dolžan preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršljivo sodno odločbo s tem, ker v času od 1.11.2000 do 17.11.2003 v Ž. ni plačal ničesar za preživljanje svojega otroka mladoletnega Ž.K., za katerega je dolžan plačevati preživnino na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju ..., čeprav bi preživnino lahko plačeval, saj je ves čas honorarno ali preko študentskega servisa delal pri podjetju F. d.o.o. in P. d.o.o., od januarja 2003 pa je redno zaposlen pri podjetju V. d.d., celotno obdobje je torej prejemal dohodke, pa preživnine kljub temu ni plačeval".

V času storitve obravnavanega kaznivega dejanja je veljal zakon (KZ-A), kjer za storitev kaznivega dejanja ni zadoščalo golo dejstvo neplačevanja ob siceršnji zmožnosti plačila, temveč je zakon kot izvršitveno dejanje zahteval še izmikanje plačevanju preživnine, ki je lahko bilo aktivno ravnanje ali pa opustitev. Samo izmikanje torej ni bilo vsebovano v samem dejstvu neplačevanja preživnine, temveč se je zahtevalo, da storilec navzven pokaže neko aktivno ravnanje, katerega cilj je neplačevanje preživnine (npr. da se seli iz kraja v kraj, da ne sprejme ponujenega dela, da se namenoma ne zaposli, da večkrat menjava zaposlitev, da izrecno nasprotuje plačilu preživnine), pri čemer je za obstoj kaznivega dejanja zadostovalo tudi neplačilo enega obroka preživnine, če se je dalo iz okoliščin sklepati, da storilec preživnine ne namerava plačevati.

Odgovoriti je torej potrebno na vprašanje, ali izrek izpodbijane pravnomočne sodne odločbe vsebuje opis kaznivega dejanja, oziroma vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje izmikanja plačevanju preživnine po tedaj veljavnem kazenskem zakonu. Odgovor je pritrdilen.

V primeru, ko izrek vsebuje tudi (po zakonu neobvezni) abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in pri tem ni potrebno, da se določeni znaki (izrazi) ponavljajo. V obravnavani kazenski zadevi iz izreka sodbe izhaja, da je obsojenec tisti, ki je z izvršljivo sodno odločbo dolžan preživljati svojega otroka, nadalje, da preživnine več let ni plačal, kot izvršitveno dejanje pa, da se (če povežemo abstraktni in konkretni del izreka sodbe) svoji obveznosti izmika z večkratnimi menjavami zaposlitve, dlje časa trajajočim honorarnim delom poleg tega pa tudi njegova trdna odločitev, da preživnine ne bo plačal (kljub temu, da je za celotno obdobje prejemal dohodke, preživnine ni plačeval). Tem očitkom v izreku pa pritrjujejo tudi razlogi v sodbi kjer sodišče ugotavlja, da se izmikanje plačevanju preživnine kaže v tem, da je obdolženec pogosto menjal zaposlitve, da se ni hotel redno zaposliti in da je izrecno nasprotoval plačilu preživnine (kot je sam navedel, si je najprej moral zagotoviti svojo eksistenco - razlogi sodbe sodišča prve stopnje 2. odstavek na peti strani).

Vrhovno sodišče je glede na vse ugotovilo, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb materialnega in procesnega zakona, zaradi česar je zahtevo za varstva zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (člen 425. ZKP.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju pred vrhovnim sodiščem temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo težo in zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere razvidne iz podatkov v spisu.