Jedro

Napihljivi tobogan, primeren za uporabo otrok od petega leta dalje, ne glede na svojo višino, ne predstavlja nevarne stvari, za katero bi imetnik odgovarjal po načelu vzročnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta mu toženki nerazdelno dolžni plačati odškodnino v višini 23.000,00 EUR kot odmero za škodo, ki mu je nastala med izvajanjem športno-rekreacijskega pouka v osnovni šoli dne 6.9.2006. Ocenilo je, da toženkama nedopustnega ravnanja ni mogoče očitati, zato odškodninski zahtevek že po samem temelju ni utemeljen.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik in opozarja na kontradiktornost med materialnimi dokazi ter zaključkom sodišča, češ da višina tobogana 3 do 5 m ni tista višina, ki bi bila nevarna. Sodišče je tudi napačno razlagalo zdravstveno dokumentacijo tožnika, ki je zaradi bolezenskega stanja imel zdravstveno opravičilo in prepoved vseh aktivnosti na višinah. Če bi se drugotožena stranka zdravstvenih omejitev zavedala, tožniku ne bi smela dovoliti, da se spušča po toboganu. Napačna je argumentacija sodišča, da višina spusta ni posebej nevarna. Sodišče tudi zmotno sklepa, da prvotožena in drugotožena stranka nista bili seznanjeni z zdravstvenimi omejitvami mladoletnega tožnika. Razredničarka je bila z zdravstvenim stanjem seznanjena, če pa o tem ni seznanila predstavnika OŠ J. gre še za eno grobo kršitev profesionalnosti. Če mladoletni tožnik z dovoljenjem šole ne bi šel na tobogan in se po njem spustil, do zloma leve goleni ne bi prišlo. Gre za še en dokaz, da je višinski spust za mladoletnega tožnika vendarle bil nevaren. Sodišče je višino tobogana napačno ocenilo, saj ni dovolilo angažiranja izvedenca, ki bi njegovo višino natančno ocenil. Zaključek sodišča, da ravnanje drugotožene stranke ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka in da je le-ta izven sfere odgovornosti, je v nasprotju z izvedenimi dokazi in priloženo medicinsko dokumentacijo, zato je takšno dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, nanj pa aplicirano napačno tudi materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je deliktno obveznost obeh toženk sprva utemeljeval na krivdni odgovornosti njunih zavarovank za nastalo škodo, saj naj bi le-ti grobo kršili osnovna etična in strokovna načela varnega izvajanja pouka, ko sta mladoletnemu tožniku dovolili spust z napihljivega tobogana, pri čemer si je poškodoval golen. Na naroku dne 15.9.2008 pa je tožnik trditveno podlago dopolnil še z navedbo, da tobogan na višini 8 m predstavlja nevarno stvar, kar bi pomenilo objektivno odgovornost imetnika nevarne stvari, torej zavarovanke prvotožene stranke po določilu 1. odst. 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Pritožbeno sodišče soglaša z argumenti sodišča prve stopnje na 3. in 4. strani sodbe, da napihljivi tobogan s trampolinom, ki je primeren za otroke od starosti 5 let naprej in kot je razviden iz fotografije v prilogi A7 spisa, ne predstavlja stvari, ki bi ob normalni in pravilni uporabi predstavljala povečano nevarnost za uporabnike ali okolico. Pri tem niti ni pomembno, ali je bila njegova skupna višina 5 m ali morda nekoliko več, saj takšen tobogan množično uporabljajo otroci brez nevarnosti. Za nevarno šteje tista stvar, pri kateri ob njeni uporabi kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil prihaja do nesreč, in kjer je možnost nastanka škode vnaprej vključena v njeno uporabo, česar pa za tobogan ni mogoče reči. Zato so pritožbene navedbe, ki (sicer pavšalno) zatrjujejo, da je do nezgode prišlo zaradi nevarne višine, ki bi narekovala odgovornost na podlagi vzročnosti, neutemeljene (primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 197/97).

Glede krivdne odgovornosti zavarovank toženih strank pa je tožnik zatrjeval predvsem, da sta slednji ravnali v nasprotju s povečano profesionalno skrbnostjo, ko sta tožniku dopustili spust po toboganu, kljub njegovim zdravstvenim težavam, s katerimi sta bili seznanjeni iz medicinske dokumentacije. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da sta obe zavarovanki pri izvajanju svoje dejavnosti zadostili standardu ravnanja s povečano skrbnostjo, kar je sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo pojasnilo v dokazni oceni na 4 do 6 strani sodbe. Ugotovilo je, da ravnanje zavarovank toženk, ki sta tožniku dopustili spust po toboganu, ni bilo v nasprotju z opredelitvami v ambulantnem kartonu, kjer so tožniku odsvetovane določene aktivnosti. Obe zavarovanki sta tudi ustrezno nadzorovali spuščanje otrok po toboganu ter v tej smeri tožnik kršitev ni zatrjeval. Pavšalne pritožbene navedbe o napačni razlagi zdravstvene dokumentacije dokaznih zaključkov prvostopnega sodišča ne morejo izpodbiti. Ne drži tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zavarovanka druge tožene stranke ni bila seznanjena z zdravstvenimi omejitvami mladoletnega tožnika, kar je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je ugotovilo, da je osnovna šola bila seznanjena z zdravstvenim stanjem tožnika v obsegu predloženega zdravniškega izvida, vendar pa njeno ravnanje ob dopustitvi spusta tožnika po toboganu z zdravniškimi priporočili ni bilo v nasprotju. Nedvomno pa je ostalo nedokazano, da bi bila z zdravstvenim stanjem seznanjena zavarovanka prve tožene stranke, kar pritožba neutemeljeno napada. Ker tožnik ni izkazal nedopustnega ravnanja zavarovank tožene stranke v nasprotju s profesionalno skrbnostjo, tudi ni podan temeljni pogoj odškodninskega delikta nedopustno oziroma protipravno ravnanje in le-to tako ne more biti v vzročni zvezi s poškodbo tožnika, kot pritožba zgolj posplošeno zatrjuje.

Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca s področja varstva pri delu, saj tožeča stranka tudi ni navedla dejstev, ki naj bi se s tem dokazom ugotavljala. Sodišča pa izvajajo dokaze le glede ugotovitve odločilnih dejstev (2. odst. 213. člena ZPP). Pritožbene trditve, da bi omenjeni izvedenec točno ocenil višino tobogana, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po določilu 1. odst. 337. člena ZPP. Višina samega tobogana pa tudi ni odločilna, kot je sodišče že pojasnilo pri razlagi pojma nevarne stvari.

Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti v okviru uradnega preizkusa (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 154. v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP.