Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno izračunalo potek zastaralnega roka in na podlagi tega napačno sklepalo, da tožnikova terjatev ni verjetno izkazana v smislu 1. odst. 270. čl. ZIZ. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče sploh ni ocenjevalo drugih pogojev za izdajo začasne odredbe (nevarnosti oz. dejstva, ali bi toženec z izdajo začasne odredbe pretrpel le neznatno škodo).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke zoper začasno odredbo, razveljavilo sklep o izdaji začasne odredbe opr. št. III Pg 245/99 z dne 11.2.2000 in zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila in navedla, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo zastaralni rok, zato ne drži, da tožeča svoje terjatve ne bi verjetno izkazala. Pritožba je utemeljena. Nesporno je, da so vtoževani računi zapadli v plačilo avgusta 1996, tožnik pa je vložil predlog za izvršbo dne 27.1.1999. Upoštevaje triletni zastaralni rok iz 1. odst. 374. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) bi terjatev zastarala avgusta 1999, vendar je zastaranje toženec pretrgal z vložitvijo predloga za izvršbo (388. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje je očitno napačno izračunalo potek zastaralnega roka in na podlagi tega napačno sklepalo, da tožnikova terjatev ni verjetno izkazana v smislu 1. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici sprejelo napačno odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, na kar utemeljeno opozarja pritožnik. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče sploh ni ocenjevalo drugih pogojev za izdajo začasne odredbe (nevarnosti oz. dejstva, ali bi toženec z izdajo začasne odredbe pretrpel le neznatno škodo - 2. in 3. odst. 270. čl. ZIZ), ki jih je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval in dokazoval. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, upoštevaje dejstvo, da je obstoj tožnikove terjatve verjetno izkazan v smislu 1. odst. 270. čl. ZIZ, ocenjuje še druge pogoje, ki jih za izdajo začasne odredbe predpisuje 270. čl. ZIZ, ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ponovno odloči o toženčevem ugovoru zoper začasno odredbo. Odločitev o stroških tožnikove pritožbe zoper izpodbijani sklep je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP pridržalo za končno odločbo.