Jedro

Oseba, ki se zdravi, je dolžna upoštevati zdravnikova navodila, saj ji le-ta pomagajo k hitrejši ozdravitvi oziroma ji povedo, da se mora izogibati ravnanj, ki bi lahko negativno vplivala na potek zdravljenja. Delavec se mora držati navodil zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše. To sicer ne pomeni, da delavec v tem času ne sme izvrševati niti tistih običajnih vsakodnevnih opravil in dejavnosti, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu. Za ravnanje delavca v bolniškem staležu torej velja poseben režim, predvsem določen s 233. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Ker tožnik ni imel dovoljenja za opravljanje lažjih in težjih fizičnih del, povezanih z gradnjo hišice na drevesu, je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovljena tožnikova aktivnost namreč presega obseg sprehodov v naravi, gibanja v občini in odhodov k zdravniku specialistu, saj je dvigoval težja bremena, čeprav mu je bilo to odsvetovano. Zato je toženka tožnikovo ravnanje utemeljeno opredelila kot kršitev, zaradi katere mu je podala pisno opozorilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka in delno v II. točki izreka spremeni tako, da se na novo glasi: "I. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2015, izdana s strani tožene stranke tožniku, je nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 30. 9. 2015 ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni 20. 5. 2011. 3. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za obdobje od 30. 9. 2015 do dneva poziva nazaj na delo, obračunati plačo oz. nadomestilo plače v znesku 790,73 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter tožniku po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, obračunati in izplačati tožniku vse dodatke k osnovni plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.", se zavrne kot neutemeljen."

II. V preostalem, glede dela odločitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2015; ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 30. 9. 2015 ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni 20. 5. 2011; ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za obdobje od 30. 9. 2015 do dneva poziva nazaj na delo obračunati plačo oziroma nadomestilo plače v znesku 790,73 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter tožniku po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ter obračunati in izplačati vse dodatke k osnovni plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške v višini 462,06 EUR v roku 15 dni, šteto od prejema sodne odločbe ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da je dolžna za tožnika povrniti stroške v višini 839,89 EUR, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 15 dni, šteto od prejema sodne odločbe ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožene stranke v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča druge stopnje, pod izvršbo, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je v predmetni zadevi bistveno, ali je tožnik s svojim ravnanjem, ko je v dolgotrajnem bolniškem staležu in v postopku invalidske upokojitve zaradi težav s hrbtenico, več ur dnevno gradil hišico na drevesu, pri čemer je dvigoval tudi bremena s težo 39 kg, kršil pravila zdravstvenega zavarovanja in navodila osebne zdravnice. Osebna zdravnica tožnika A.A., dr. med., specialistka splošne medicine je na naroku 22. 6. 2016 izpovedala, da je v bolniškem staležu človek dela nezmožen. Pri bolečinah v hrbtenici se sploh ne pogovarjajo o nobeni fizični aktivnosti. Tožniku je ob vsakokratnem obisku ordinacije povedala, da je prepovedano sklanjanje, da naj se izogiba prisilni drži, in sicer da zanj konkretno, glede na težave s hrbtenico, predstavlja prisilno držo že to, če je nekaj časa rahlo sklonjen. Povedala mu je tudi, naj se izogiba težjih bremen ter da v času akutne faze miruje, potem ko akutna faza mine, pa je dobro razgibavanje oziroma izvajanje vaj za hrbtenico. Nikoli ni bilo govora o tem, da lahko tožnik dela karkoli, temveč zgolj vaje za hrbtenico, pa še to pod pogojem, da ne čuti bolečin. Pritožba meni, da kršitev navodil osebne zdravnice tako ne predstavlja zgolj prenašanje težjih bremen, temveč že samo sklanjanje tožnika, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izpovedala je, da tožniku ni nikoli svetovala opravljanja lažjih fizičnih del, temveč le gibanje v okviru diagnoze. Tožnik glede gradnje hišice ni imel dovoljenja osebne zdravnice, posamezne aktivnosti, ki jih je pri tem opravljal, pa so mu bile izrecno prepovedane, in sicer sklanjanje, prisilna drža ter dvigovanje težjih bremen. Zato meni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da na podlagi izpovedi osebne zdravnice in podatkov iz zdravstvenega kartona ni mogoče ugotoviti, da je imel tožnik povsem natančna navodila glede gibanja in dvigovanja ter prenašanja bremen, napačen ter predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Poudarja, da je glede na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. VIII Ips 217/2015 z dne 25. 2. 2016 v času bolniške odsotnosti potrebno izhajati iz predpostavke, po kateri je prepovedana vsaka aktivnost, ki ni izrecno dovoljena. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja glede navodil osebne zdravnice in pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče ugotoviti, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena in bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Nadalje glede mnenja izvedenca medicinske stroke prof. dr. B.B. navaja, da sodišče sploh ni bilo upravičeno preverjati, ali je morebiti aktivnost tožnika poslabšala njegovo zdravstveno stanje oziroma to za samo zakonitost odpovedi ni relevantno, saj to ni bil očitek tožniku, ki bi pomenil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sprašuje se, na kakšni podlagi je izvedenec ocenil, da je gradnja hišice rekreativna aktivnost, ki lahko bolniku s kroničnimi bolečinami v križu le koristi, saj ne zahteva vsiljenega ritma, ne presega predpisanih obremenitev ter dovoljuje doziranje obremenitev po želji bolnika. Prav tako navaja, da tožniku ni očitala opravljanja pridobitnega dela, temveč zgolj kršitev navodil. Pritožba opozarja, da je treba kritično razmisliti, ali dejstvo, da je tožnik delo opravljal z lahkoto, pomeni, da je bilo takšno delo zanj fizično lahko in glede na njegovo zdravstveno stanje zanj ni bilo pretežko, ali bi bilo možno zaključiti, da je šlo pri tožniku za zlorabo staleža. Opozarja, da je bil tožnik 26. 8. 2015, torej en dan pred začetkom gradnje hišice, pregledan pri ortopedu, ki je navajal klavdikacije po 20 do 50 metrih, kar pomeni, da brez počitka ni bil sposoben prehoditi nepretrgoma niti 20 do 50 metrov. Gre za hudo motnjo hoje in gibanja, izvedenec dr. B.B. pa je na to odgovoril, da ne verjame, da bi bilo to res, sicer tožnik ne bi bil sposoben aktivnosti pri gradnji hišice in s čemer je pavšalno zaključil, da tožnik ni kršil pravil zdravniškega staleža, kar je absurdno. Plezanje po drevesu zahteva dobro gibalno sposobnost in kondicijo ter seveda tudi polno gibljivost hrbtenice, pred tem pa tožnik ni zmogel prehoditi niti 50 metrov niti izvesti predklona. Izvedenec v mnenju še dodaja, da so aktivnosti, kakršne je opravljal tožnik, vsekakor priporočljive, saj z njimi pridobiva potrebno moč in kondicijo in ga tako usposablja, da se vrne na delovno mesto. V kolikor se je stanje pri tožniku tako izboljšalo, pritožba meni, da bi se tožnik lahko vrnil v službo in ne bi bil v dolgotrajnem staležu, hišico na drevesu pa bi gradil v prostem času po zaključenem delu na delovnem mestu. Sodišče je izvedencu prof. dr. B.B. nekritično sledilo, pri čemer ni kritično vrednotilo in upoštevalo vseh ostalih dokazov. Tožena stranka se nadalje sklicuje na mnenje dr. C.C., ki je zaključil, da je bilo ravnanje tožnika škodljivo za njegovo zdravstveno stanje. Tega mnenja sodišče ni upoštevalo iz razloga, ker je v nasprotju z mnenjem dr. B.B.. Sodišče je obrazložilo, da iz slik ni zaznalo, da bi tožnik delo opravljal z naporom, kar pa ne predstavlja utemeljitve obrazložitve, zato meni, da je pritožba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dr. B.B. je skušal zaščititi tožnika, kar pa je v danem primeru povsem neupravičeno in v nasprotju z ostalimi dokazi. Opozarja, da je bila njegova hrbtenica obremenjena tudi s težo 39 kg, zato je tudi napačno ugotovljeno, da si tožnik ni poslabšal zdravstvenega stanja oziroma, da je šlo za terapevtsko dejavnost. Po mnenju tožene stranke niti ni relevantno, koliko časa je tožnik opravljal delo, temveč je relevantno to, da je opravljal težko fizično aktivnost brez dovoljenja osebne zdravnice oziroma v nasprotju z njenimi navodili. Sodišče je pravilno zaključilo, da je imela tožena stranka kot delodajalec pravico nadzirati tožnika med bolniškim staležem. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka v odpovedi ni natančno opredelila, kaj konkretno očita tožniku, torej zgolj nespoštovanje navodil zdravnika ali tudi opravljanje pridobitnega dela. Iz odpovedi jasno izhaja, da ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika, nepravilen pa je tudi očitek sodišča prve stopnje ter v nasprotju z razlogi, podanimi v izredni odpovedi, da tožena stranka ni konkretizirano obrazložila, v čem je porušeno zaupanje delodajalca do delavca in zakaj ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Že iz obrazložitve in vabila na zagovor pred izredno odpovedjo z dne 18. 9. 2015 izhaja, da ima delodajalec porušeno zaupanje v delavca, saj je že skoraj eno leto v bolniškem staležu zaradi bolezni, zaradi česar ne more opravljati svojega dela, doma pa opravlja težja fizična opravila. Iz odpovedi izhaja, da je tožena stranka popolnoma izgubila zaupanje v delavca, ko je videla detektivsko poročilo opremljeno s slikovnim gradivom. Tožnik svojih dejanj ni obžaloval in jih je celo banaliziral, kar je tožena stranka dojela kot dejstvo, da namerava s temi dejanji v bolniškem staležu nadaljevati, kar je tudi zapisano v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik tudi teh trditev, da je porušeno zaupanje, ni nikoli prerekal, zato je treba navedbe o porušenem zaupanju kot neprerekano šteti za nesporne. Tožena stranka je torej podala zadostno in konkretizirano trditveno podlago, zakaj je zaupanje porušeno in zakaj ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. S tem je zadostila tudi drugemu pogoju za podajo zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje glede stroškov postopka ugotoviti, da jih krije sam, ter nadalje še navaja, da v kolikor bi višje sodišče pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo v odločanje nazaj sodišču prve stopnje, pa predlaga, da se postopek izvede pred drugim senatom. Materialno procesno vodstvo pred sodiščem prve stopnje je bilo neustrezno, sodišče je izvajalo nepotrebne dokaze, postavilo štiri izvedence, ki so skupno izdelali sedem izvedenskih mnenj, postopek pa je od vložitve tožbe do odločitve na prvi stopnji trajal več kot dve leti, čeprav gre za zadevo, ki bi se morala glede na 41. člen ZDSS-1 obravnavati prednostno.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, razen glede odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

6. Tožniku je tožena stranka dne 28. 9. 2015 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo, ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.

7. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je tožnik od 27. 8. do vključno 30. 8. 2015 v nasprotju z navodili osebne zdravnice A.A., dr. med., spec. spl. med. opravljal različna lažja in težja fizična dela, vsa povezana z gradnjo hišice na drevesu, na dvorišču, kjer ima tudi prebivališče (odrezal je nekaj vej na drevesu, večkrat iz smeri gospodarskega poslopja prinesel gradbeni material, gradbeni material spravljal na drevo, prenašal večje kose lesa – lesene tramove, stebre in različne izdelke iz lesa, prenašal veliko tridelno lestev okoli drevesa, plezal nanjo, spravljal velike kose lesa na drevo, pritrjeval kose lesa na drevesu s pomočjo kladiva in žebljev, žagal lesene kose na drevesu in na tleh z motorno žago, uporabljal motorno žago "cirkular" za drva, ...).

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vsebine navodil, ki jih je imel tožnik v času bolniškega staleža. Iz sodbe sodišča prve stopnje pravilno izhaja: - da je priča A.A., dr. med. spec. spl. medicine (tožnikova izbrana oziroma lečeča zdravnica) izpovedala, da se je s tožnikom ves čas pogovarjala o tem, kaj sme delati in kaj ne, da si ne bo poslabšal zdravstvenega stanja. Svetovala mu je, naj se izogiba težjih bremen, da mu sicer ni povedala, kolikšna je ta teža, da pa je imel tožnik že navodila od specialista, da ne smejo biti težja od 15 kg. Svetovala mu je razgibavanje, telovadbo in konkretno izvajanje vaj za hrbtenico. Tožniku ni nikoli rekla, da bi smel opravljati lažja fizična dela, saj za to tudi ni pristojna; enako pa mu tudi ni svetovala, da bi smel delati v času bolniškega staleža. - da iz tožnikovega zdravstvenega kartona izhaja zapis dr. A.A., da so tožniku dovoljeni sprehodi v naravi, gibanje v občini D., odhod k zdravniku, - da je tožnik izpovedal, da mu noben ortoped, pri katerem je bil, v izvide ni direktno napisal, kaj lahko dela in česa ne sme delati. Svetovali so razgibavanje, gibanje in tudi lažja fizična dela, vsi pa so odsvetovali ležanje, - da iz mnenja izvedenca ortopedske stroke prod. dr. B.B. med drugim, izhaja, da iz podatkov tožnikovega zdravstvenega kartona ni mogoče ugotoviti, da je imel bolnik v obdobju bolniškega staleža, tj. od 15. 12. 2014 dalje, povsem natančna navodila glede gibanja in dvigovanja ter prenašanja bremen, - da je izvedenec prof. dr. B.B. ugotovil, da je lahko tožnik, glede na stanje v avgustu 2016, dela, ki jih je opravljal med 28. 8. in 30. 8. 2015, izvajal brez nevarnosti za poslabšanje zdravja ter da je zidanje hišice v tem primeru rekreativna dejavnost, ki lahko bolniku s kroničnimi bolečinami v križu le koristi, saj ne zahteva vsiljenega ritma, ne presega predpisanih obremenitev, dovoljuje doziranje obremenitev po želji bolnika oziroma njegovem počutju. Takšno rekreativno delo omogoča vmesne odmore in tak način dela, ki ne presega fiziološke obremenitve. Bolniku s kronično lumbalgijo specialisti svetujejo dinamično gibanje, rekreativno dejavnost in delo brez dvigovanja težkih bremen, posebno ne v prisilnih držah, - da je po oceni izvedenca prof. dr. B.B. tožnik opravljal pretežno lahko do občasno srednje težko delo, ki ga glede na očitno lahkotnost, s katero ga je opravljal, ni preobremenjevalo ali utrujalo - gradnja hišice na drevesu v tožnikovem primeru pa ni predstavljala pretiravanja s fizično aktivnostjo.

9. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 in nasl.) v 233. členu določajo, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege, na svojem domu; odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Načeloma je v času bolniškega staleža prepovedana vsaka aktivnost, ki ni (izrecno) odobrena, še zlasti če delavec sam z zamolčanjem pomembnih dejstev, za katere je vedel in bi jih moral zdravniku sporočiti, povzroči odsotnost prepovedi oziroma odobritve (tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 217/2015 z dne 23. 2. 2016).

10. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je tožnikova osebna oziroma lečeča zdravnica A.A., dr. med. spec. spl. medicine, tožniku v okviru navodil za čas bolniškega staleža svetovala, naj se izogiba dvigovanja težjih bremen, da mu sicer ni povedala, kolikšna je ta teža, da pa je imel tožnik že navodila od specialista oziroma zdravniške komisije, da ne sme dvigovati bremen, težjih od 15 kg. Tožniku tudi ni rekla, da bi smel opravljati lažja fizična dela, saj za to tudi ni bila pristojna. Glede na to, da je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi očitala kršitev navodil pristojnega osebnega zdravnika, je odločilno dejstvo v tej zadevi, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejstvo, ali je tožnik upošteval navodila osebne zdravnice. To dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnika, njegove osebne zdravnice in zapisov osebne zdravnice v tožnikovem zdravstvenem kartonu. Tožnik glede na ugotovljeno ni imel soglasja osebne zdravnice za opravljanje različnih lažjih in težjih fizičnih del, povezanih z gradnjo hišice na drevesu, kot mu je bilo to očitano v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku so bili po podatkih, ki izhajajo iz zapisov v zdravstvenem kartonu, dovoljeni sprehodi v naravi, gibanje v občini D., in odhod k zdravniku.

11. Oseba, ki se zdravi, je dolžna upoštevati zdravnikova navodila, saj ji le-ta pomagajo k hitrejši ozdravitvi oziroma ji povedo, da se mora izogibati ravnanj, ki bi lahko negativno vplivala na potek zdravljenja. Delavec se mora držati navodil zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše. To sicer ne pomeni, da delavec v tem času ne sme izvrševati niti tistih običajnih vsakodnevnih opravil in dejavnosti, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu. Za ravnanje delavca v bolniškem staležu torej velja poseben režim, predvsem določen s 233. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ker tožnik ni imel dovoljenja za opravljanje lažjih in težjih fizičnih del, povezanih z gradnjo hišice na drevesu, je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovljena tožnikova aktivnost namreč presega obseg sprehodov v naravi, gibanja v občini D. in odhodov k zdravniku specialistu, saj je dvigoval težja bremena, čeprav mu je bilo to odsvetovano. Zato je toženka tožnikovo ravnanje utemeljeno opredelila kot kršitev, zaradi katere mu je podala pisno opozorilo.

12. Da tožnik ni upošteval navodil osebne zdravnice potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik prejel s strani zdravnika medicine dela prepoved dvigovanja bremen nad 15 kg. Ni odločilno, da se ta omejitev nanaša na delovni proces, ko bi torej tožnik dejansko poln delovni čas moral dvigovati takšna bremena, oziroma biti v prisilni drži, saj je tožnik prenašal oziroma dvigoval bremena, ki so težja od 15 kg. Glede na navedeno niso odločilne pritožbene navedbe, da je izvedenec prof. dr. B.B. ugotavljal nekaj, kar ne pomeni kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, to je, ali se je zdravstveno stanje tožnika zaradi opravljanja dela poslabšalo. Izvedenec je takšno ugotovitev podal potem, ko se je pravilno opredelil do vprašanja, kakšna navodila je tožnik prejel v času bolniške odsotnosti. Zato izvedenskega mnenja v tem delu ni mogoče ocenjevati kot neobjektivnega ali pristranskega, oziroma, da bi izvedenec s tem želel tožniku "pomagati", temveč kot strokovni zaključek, ki ga je izvedenec kot zdravnik podal na podlagi ugotovitev o težavnosti dela, ki se tožniku očita kot kršenje navodil. Vendar je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja kršitve neutemeljeno, kot odločilno štelo dejstvo, da tožnikovo ravnanje ni vplivalo na potek zdravljenja in ni upoštevalo, da ravnanje tožnika (gradnja hišice na drevesu) ne sodi v kontekst zdravljenja. Tožnik pa za takšno aktivnost tudi ni imel dovoljenja osebnega zdravnika (tako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 262/2017 z dne 30. 5. 2018). Glede na vse obrazloženo je tožnik s svojim ravnanjem kršil 233. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.

13. Ker je izpolnjen tudi drugi pogoj za izdajo izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, saj je tožena stranka zaradi ravnanja, ki ga je štela kot nedopustno, v izredni odpovedi navajala, da je zaupanje v delo tožnika izgubila, ker je ugotovila, da je gradil hišico na drevesu, kljub temu da je bil v bolniškem staležu zaradi ortopedskih težav, ter ni upošteval navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, je pritožbeno sodišči pritožbi delno ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP). Pritožbo je zavrnilo le v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Čeprav tožnik v sporu ni uspel, tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj gre za spor o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma o prenehanju delovnega razmerja, po katerem je tožena stranka glede na peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) dolžna nositi svoje stroške tega individualnega delovnega spora, ne glede na izid postopka (353. člen ZPP).

14. Kljub uspehu v pritožbenem postopku tožena stranka glede na določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške pritožbe.

15. Odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, zato tožnik sam krije stroške te vloge (155. člen ZPP).