Jedro

Prav zaradi zavržnosti in družbene nevarnosti tovrstnih kaznivih dejanj, ki so še posebej v razmahu od t. i. begunske krize, ki poteka od leta 2015 dalje, je zakonodajalec z novelo KZ-1G, ki velja od 11. 7. 2020, zvišal zagrožene kazni za kvalificirane oblike predmetnega kaznivega dejanja. Zato je zatrjevanje obrambe o nesorazmernosti obtoženki izrečene kazni, ob sklicevanju na sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 18601/2014, izrečeno 25. 4. 2014, za pritožbeno sodišče neprepričljivo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženo se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obtožena I. T., po podanem priznanju krivde, spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ob uporabi omilitvenih določil 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 ji je bila izrečena kazen dveh let in sedmih mesecev zapora. Izrečena ji je bila tudi stranska denarna kazen 120 dnevnih zneskov po 10,00 EUR oziroma 1.200,00 EUR, ki jo lahko plača v desetih enakih mesečnih obrokih po 120,00 EUR, od pravnomočnosti sodbe dalje. Če se slednja ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva dnevna zneska denarne kazni (20,00 EUR), določilo en dan zapora. Po 48.a členu KZ-1 je sodišče prve stopnje obtoženi izreklo še stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas petih let, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja te stranske kazni. Sodišče prve stopnje je obtoženi po 73. členu KZ-1 izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje in sicer telefonov Samsung A52 in Samsung A6+ s pripadajočima SIM karticama ter osebnega vozila znamke Škoda Octavia, z registrsko označbo (H) JLU 283 s pripadajočim kontaktnim ključem. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obtoženo oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obtoženkin zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ker sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Pritožnik predlaga, da naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo popolnoma ali delno razveljavi ali pa spremeni tako, da se obtoženi kazen spremeni v pogojno obsodbo ali zniža na dvanajst mesecev zapora, denarna kazen pa spremeni tako, da dnevni znesek znaša 1,00 EUR.

3.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu z določbo drugega odstavka 49. člena KZ-1 (splošna pravila za odmero kazni), sodišče pri odmeri kazni upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo storilčeve krivde, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogroženosti ali kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, zlasti, ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje storilca v družbenem okolju. Za kvalificirano obliko kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, za storitev katere je bila z izpodbijano sodbo obtoženka spoznana za krivo, je zagrožena kazen od treh do petnajstih let zapora. Obligatoren pa je tudi izrek stranske denarne kazni. V skladu s pooblastilom iz 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1, ki ga je prvo sodišče v predmetnem primeru uporabilo, zakon dopušča, da se storilcu, ki prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, kazen omili do treh mesecev zapora. Ker je sodišče prve stopnje obtoženki kazen odmerilo v višini dveh let in sedmih mesecev zapora, je torej postopalo v skladu s citiranimi določbami kazenskega zakona in s tem ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi kazenskega zakona v smislu 5. točke 372. člena ZKP. Ta bi bila storjena le, če bi bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu.

7. Obenem pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri izbiri kazenske sankcije ter pri odmeri kazni upoštevalo prav vse relevantne okoliščine, na katere se pritožnik sklicuje v pritožbi. Kot omilitveno okoliščino je upoštevalo obtoženkino priznanje krivde, s katerim je prispevala k hitrejšemu in enostavnejšemu zaključku kazenskega postopka, kot olajševalno pa še obžalovanje kaznivega dejanja, dosedanjo neobsojenost, okoliščino, da je ravnala pod vplivom partnerja, ki jo je vpeljal v kriminalno dejanje in da je kaznivo dejanje storila iz ekonomskih razlogov. Prav tako je na strani olajševalnih okoliščin upoštevalo njeno mladost. Kot tehtno obteževalno okoliščino, ki tudi po prepričanju sodišča druge stopnje ne dovoljuje še večjega znižanja izrečene kazni zapora ali celo izreka pogojne obsodbe kot kazenske sankcije opozorilne narave, pa je prvo sodišče pravilno izpostavilo dejstvo, da je obtoženka v sklopu obravnavanega kaznivega dejanja storila dve dejanji oziroma dvakrat prevažala kar 16 tujcev preko ozemlja Republike Slovenije. Drugo dejanje je storila neposredno po prvem, kar očitno kaže na njeno vztrajnost pri kaznivi dejavnosti. Pri tem je ravnala z več alternativno določenimi kvalifikatornimi izvršitvenimi oblikami, kot prav tako pravilno izpostavlja prvo sodišče. Ob tem ne gre spregledati pravilnega zaključka prvega sodišča o okoriščanju na račun ekonomskih migrantov kot posebno ranljive skupine ljudi in ravnanju obtoženke z najvišjo stopnjo krivde.

8. Prav zaradi zavržnosti in družbene nevarnosti tovrstnih kaznivih dejanj, ki so še posebej v razmahu od t. i. begunske krize, ki poteka od leta 2015 dalje, je zakonodajalec z novelo KZ-1G, ki velja od 11. 7. 2020, zvišal zagrožene kazni za kvalificirane oblike predmetnega kaznivega dejanja. Zato je zatrjevanje obrambe o nesorazmernosti obtoženki izrečene kazni, ob sklicevanju na sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 18601/2014, izrečeno 25. 4. 2014, za pritožbeno sodišče neprepričljivo. Pri tem pa gre še izpostaviti, da je v slednjem primeru šlo za dva storilca, ki sta zgolj spremljala prevoz tujcev na tak način, da sta vozila pred vozilom s katerim se je prevažalo tujce in opozarjala na morebitno prisotnost policijskih patrulj. Sicer pa je kazen izrečena obtoženki povsem primerljiva z novejšo sodno prakso, ko so bile za kvalificirano obliko tovrstnega kaznivega dejanja obtožencem s sodbami Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4. 10. 2021, opr. št. III Kp 43260/2020, z dne 3. 9. 2021, opr. št. III Kp 40395/2020, z dne 11. 5. 2021, opr. št. III Kp 42558/2020, Višjega sodišča v Mariboru z dne 26. 8. 2021, opr. št. III Kp 25870/2021 ter z dne 25. 5. 2021, opr. št. III Kp 53470/2020, izrečene oziroma potrjene kazni med dvema letoma in štirimi meseci zapora (poskus), tremi leti in dvema mesecema zapora (priznanje krivde) in temi leti in osmimi meseci zapora.

9. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru pravilno in ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije in je obtoženki izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, t. j. kazen dveh let in sedmih mesecev zapora, ki je ne gre spreminjati v smeri pritožbenih predlogov.

10. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, kako je izračunalo višino dnevnega zneska v višini 10,00 EUR. V skladu z določbo četrtega odstavka 47. člena KZ-1 sodišče pri odmeri višine dnevnega zneska, v primeru, če podatkov za določitev višine dnevnega zneska ne more pridobiti ali bi bila njihova pridobitev povezana z nesorazmernimi težavami ali zamudo, določi višino dnevnega zneska na podlagi podatkov s katerimi razpolaga, in drugih ugotovljenih okoliščin o premoženjskih razmerah storilca. Sodišče prve stopnje je pod točko 4 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je upoštevalo slabe premoženjske razmere obtoženke in ji dejansko odmerilo nizek dnevni znesek v višini 10,00 EUR. Odmera dnevnega zneska v višini 1,00 EUR, kot jo predlaga pritožnik, bi glede na okoliščine primera, ko je šlo za okoriščanje, kot pravilno razloguje prvo sodišče, po prepričanju pritožbenega sodišča pomenila izigravanje obligatornega izreka denarne kazni. Je pa sodišče prve stopnje upoštevanje obtoženkinih slabih premoženjskih razmer izkazalo tudi s tem, ko ji je dovolilo obročno odplačilo stranske denarne kazni.

11. Nič spornega sodišče druge stopnje ne vidi niti v izreku varnostnega ukrepa odvzema predmetov in sicer telefonov Samsung A52 in Samsung A6+ s pripadajočima SIM karticama ter osebnega vozila znamke Škoda Octavia, z registrsko označbo ... s pripadajočim kontaktnim ključem. Vsi ti predmeti so bili nedvomno uporabljeni za kaznivo dejanje. Avtomobil za prevoz nezakonitih migrantov, oba telefonska aparata pa za komunikacijo in usmerjanje obtoženke pri tihotapljenju le-teh. V skladu z določbo drugega odstavka 73. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje pod točko 6 obrazložitve ustrezno pojasnilo, da se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje, odvzeti tudi, če niso storilčeva last, če to zahteva splošna varnost, pri čemer ni prizadeta pravica drugih terjati od storilca odškodnino.

12. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Obtoženka je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se v priporu. Zato jo je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njeno vzdrževanje.