Jedro

Določbe ZDR, ki vsebujejo posebne omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, veljajo tudi v primeru, ko delavec sklepa pogodbo z delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanjadela delavcev drugemu uporabniku.

Izrek

Pritožbi tožnice se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki, 2 stavku 4. točke in 6. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbe, stroški pritožbe tožnice pa so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko dne 11. 3. 2010 za delovno mesto raziskovalec, transformira iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter se šteje, da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati razliko regresa za leto 2010 v znesku 450,00 EUR bruto ter izplačati neto razliko regresa za leto 2010 v znesku 337,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila (1. točka izreka). Odločilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 21. 6. 2010, nezakonita in se razveljavi (2. točka izreka) ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 25. 6. 2010, temveč je z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi trajalo do 14. 9. 2010 (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 8 dni vzpostavi delovno razmerje tožnici za obdobje od 26. 6. 2010 do 14. 9. 2010 ter ji v ustrezno matično evidenco vpiše delovno dobo za to obdobje. Zavrnilo pa je zahtevek za vrnitev nazaj na delo ter zahtevek za vzpostavitev delovnega razmerja (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni, za obdobje od 26. 6. 2010 do 14. 9. 2010, obračunati mesečno plačo v mesečnem bruto znesku 2.358,19 EUR, od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter vsak mesec izplačati tožnici mesečno neto plačo v znesku 1.434,46 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamičnega mesečnega neto zneska plače, od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (5. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 1.125,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne dalje do plačila (7. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zavrnilni del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da so v postopku bili zaslišani vsi delavci družbe L. d.d. (nadrejeni tožnici), ki so sprejeli odločitev, da se tožnico zaposli preko tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe sicer opredelilo do izpovedi prič, vendar ne do vseh bistvenih okoliščin in prav tako ni izvedlo ustreznih zaključkov. Vse tri priče iz L. d.d. so izpovedale, da za delovno mesto, na katerem je opravljala delo tožnica (strokovni sodelavec v regulativi), ne obstajajo programi izobraževanja ter delavce za ta dela izobražuje L. d.d. in K. d.d. sama. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je za to delovno mesto potrebno usposabljanje treh do šestih mesecev. Priče iz L. d.d. so navajale, da je obdobje izobraževanja in usposabljanja v L. d.d. za to delovno mesto več mesecev. Torej iz dokaznega postopka povsem jasno izhaja, da je za opravljanje dela „strokovni sodelavec v regulativi“ potrebno opraviti izobraževanje oziroma usposabljanje, ki ga izvaja le družba L. d.d.. Družba L. d.d. je torej ob seznanitvi, da bo njena delavka P.P. avgusta nastopila porodniški dopust ugotovila, da je potrebno usposobiti novega delavca, ki bo nadomestil P.P.. V času sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas dne 11. 3. 2010 tako ni obstajal razlog nadomeščanje porodniške odsotnosti P.P., ki naj bi opravičeval sklenitev pogodbe za določen čas, saj je P.P. nastopila porodniški dopust 9. 8. 2010. Dne 11. 3. 2010 je pri družbi L. d.d. nastopila potreba, da usposobijo novega delavca za dela „strokovni sodelavec v regulativi“, saj se je družba L. d.d. zavedala, da bo najkasneje do avgusta 2010 morala nadomestiti delavko P.P. z novo delavko. Sodišče prve stopnje je izpovedbe prič iz L. d.d. napačno ocenilo, kot dokaz o tem, da zaposlitev za določen čas ni neskladna z zakonom. Dejstvo je, da na dan sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ni obstajal razlog, ki ga je navedla tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi za določen čas. ZDR v 2. alinei prvega odstavka 52. člena sicer določa kot razlog zaradi katerega se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas tudi nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Tožena stranka tega razloga ni navedla, temveč je navedla bolj konkreten ožji razlog sklenitve, t.j. porodniška odsotnost P.P.. Torej morebitna porodniška odsotnost P.P., ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2010, ni bil dejanski razlog sklenitve delovnega razmerja za določen čas. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do izpovedi priče B.M., ki je izpovedal, da so tožnico zaposlili za šest mesecev, ker gre za zahtevno delovno mesto in so hoteli v tem času ugotoviti, ali je sposobna to delo opravljati. Prav tako je priča I.N. izpovedal, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, da bi delavca naučili opravljati delo in hkrati preverili, ali je to delo sposoben samostojno opravljati. Tudi do te izpovedbe se sodišče ni opredelilo. Iz izpovedi prič, ki so dejansko odločale o delu pri uporabniku izhaja, da je bilo 6 – mesečno obdobje zaposlitve določeno iz razloga, da se tožnico usposobi ter da se ugotovi, ali je to delo sposobna samostojno opravljati. To pa ni dopusten razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. To spada v institut poskusnega dela, saj je namen instituta poskusnega dela preizkus sposobnosti delavca za opravljanje dela. Navedene izpovedbe prič, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, dokazujejo, da razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 15. 3. do 14. 9. 2010, kot ga je navedla tožena stranka, ni obstajal. Prav tako sodišče prve stopnje ni obravnavalo in presojalo upravičenosti do sklenitve pogodbe o zaposlitvi z vidika povezanih ravnanj uporabnika in tožene stranke. Uporabnik je namreč objavil razpis za zaposlitev na delovnem mestu „strokovni sodelavec v regulativi“ za nedoločen čas, tožnica se je na objavo prijavila in je v zvezi s tem bila vabljena na razgovor, nato jo je uporabnik napotil na zdravniški pregled, kasneje pa k toženi stranki zaradi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Torej gre v predmetni zadevi za „skrivanje“ družbe L. d.d., za t.i. uporabnikom, dejansko pa je L. d.d. bil tisti, ki je odločal praktično o vsem, tožena stranka pa mu je pri tem le pomagala. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tudi v kolikor bi se upoštevalo, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za več odsotnosti P.P., ne bi prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj to ni predvideno po določbi 59. člena ZDR. Navedeno stališče sodišča prve stopnje je pomembno le v primeru, da bi tudi pritožbeno sodišče štelo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena iz razloga nadomeščanja začasno odsotne delavke P.P.. Opisan način zaposlitve tožnice preko tožene stranke pri uporabniku, za čas porodniške odsotnosti P.P., t.j. do julija 2011, kar je skupno za leto in 4 mesece, prestavlja zlorabo instituta napotitve delavca k drugemu uporabniku, zaradi česar mora biti posledica takšna, kot jo je zahtevala tožnica (54. člen ZDR). Iz ugotovitev sodišča na prvem naroku in tudi naknadnega vpogleda v sodni spis je tožnica sodišču predlagala, da izda zamudno sodbo, saj tožena stranka na tožbo ni odgovorila oziroma ni odgovorila v predpisanem roku. Tožena stranka namreč pooblaščencu, ki je odvetnik, ni dala pooblastila za zastopanje v predmetnem postopku, saj na pooblastilu z dne 8. 9. 2010 kot pooblastiteljica nastopa oseba, ki ni tožena stranka. Na omenjenem pooblastilu se sicer nahaja tudi žig tožene stranke, pri čemer pa podpis ne pripada zakoniti zastopnici tožene stranke. V primeru transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas je potrebno posledično ugoditi tudi preostalim zahtevkom tožnice, katerim ni bilo v celoti ugodeno. Po mnenju tožnice je sodišče prve stopnje tudi nepravilno odmerilo stroške postopka, saj Zakon o odvetniški tarifi ne določa, da nagrada za narok pripada zgolj za en narok, saj govori o naroku, le-teh pa je lahko znotraj glavne obravnave tudi več. V predmetni zadevi sta bila opravljena dva naroka glavne obravnave, zato je po mnenju tožnice prisojena nagrada za 528,48 EUR prenizka.

Zoper sodbo se pritožuje tudi tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni in sicer tako, da tožbeni zahtevek tožnice v izpodbijanem delu zavrne ter tožnici naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v delu, s katerim je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, nepravilna in nezakonita, saj je sodišče zavzelo stališče, da je izredna odpoved nezakonita iz formalnih (procesnih) razlogov in se o vsebini odpovedi sploh ni izjasnilo. Sodišče je odločilo, da je izredna odpoved nezakonita, ker je ni podpisala upravičena oseba in ker je bila podana po poteku 30 – dnevnega roka od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Pri toženi stranki je bil pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi kot tudi vodenje postopkov odpovedi P.B. in tekom postopka se tožnica nikoli ni sklicevala, da naj postopek ne bi bil voden s strani nepooblaščene osebe oziroma, da sama odpoved ni bila podpisana s strani pooblaščene osebe. Ker tožnica tega dejstva ni navajala do konca prvega naroka za glavno obravnavo, je neutemeljeno pričakovati od tožene stranke, da bi navajala nasprotno, t.j. da je P.B. pooblaščen za vodenje postopka, zato tožena stranka v zvezi s pooblastilom P.B. ni predložila nobenega dokaza. Tožena stranka se je z razlogom za izredno odpoved seznanila 28. 5. 2010 in sicer jo je tega dne o ravnanju tožnice obvestil predstavnik uporabnika. Sodišče prve stopnje bi po mnenju pritožbe moralo pri svoji odločitvi upoštevati dejstvo, ki je bilo med pravdnima strankama nesporno in sicer, da gre v konkretnem primeru za neke vrste tripartitno razmerje. Tožnica je bila formalno zaposlena pri toženi stranki, medtem, ko je delo dejansko opravlja pri uporabniku podjetju L. d.d., ki je bil delodajalec tožnice. Razmerje med toženo stranko ter uporabnikom je urejeno s poslovno pogodbo. Tožeča stranka je vključena v delovni proces pri uporabniku – t.j., da je uporabnik tožnici dajal navodilo za delo. V ta proces tožena stranka, niti njeni zaposleni niso vključeni. O delu oziroma ravnanjih tožnice se tožena stranka lahko seznani samo tako, da ji te informacije posreduje uporabnik. Dokler tožena stranka relevantnih informacij s strani uporabnika ne prejme, ne more ukrepati. Res je, da je med tožnico ter zaposlenimi pri toženi stranki po 5. 5. 2010 potekala neka komunikacija, vendar pa je ta komunikacija bila zgolj izmenjava informacij oziroma pogledov nad celo zadevo. Ravno tako je potekala od 5. 5. 2010 komunikacija med uporabnikom ter L. d.d., vendar je bila ta komunikacija do 28. 5. 2010 zgolj na ravni prvotno ugotovljenih dejstev in na podlagi teh dejstev je bilo nemogoče odločiti se za karkoli. Zato je datum, ko je bila tožena stranka seznanjena z razlogi za izredno odpoved, lahko le 28. 5. 2010, saj se je tega dne tožena stranka v celoti in popolnoma seznanila z razlogi za svojo odločitev. Do tega datuma tožena stranka ni razpolagala z nobenim dokumentom oziroma podatkom, na podlagi katerega bi lahko začela postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dne 28. 5. 2010 pa je uporabnik zelo natančno obvestil toženo stranko o ravnanjih tožnice in ta informacija je bila podlaga za odločitev o izredni odpovedi. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje odpoved presojati tudi po vsebini. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da ZDR v 18. členu določa, da delodajalca zastopa zastopnik določen z zakonom oziroma aktom o ustanovitvi ali od njega pooblaščena oseba. Priča P.B. naj bi bil po pritožbenih navedbah regionalni vodja, po lastni izpovedi pa član uprave podjetja, ki v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcem pri drugem delodajalcu. Priča naj bi bil torej strokovnjak v podjetju, ki se ukvarja z dejavnostjo zaposlovanja. Torej so predpisi o delovnih razmerjih in predpisi o zaposlovanju za primer brezposelnosti priči celo dobro znani. V kolikor bi dejansko torej imela priča pisno pooblastilo za odločanje v imenu delodajalca, bi o tem priča tudi izpovedala. Priča pa je izpovedala o ravnanjih v zvezi z izredno odpovedjo tako, kot jo je povzelo sodišče v sodbi. Iz izpovedi priče nedvomno izhaja, da priča za izdajo izredne odpovedi, kot tudi za opravo zagovora pred izredno odpovedjo ni bila pisno pooblaščena. Tožnica je priglasila stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, ZPP.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka v skladu s 350. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka s tožnico sklenila delovno razmerje za določen čas od 15. 3. 2010 do 14. 9. 2010, zaradi nadomeščanja porodniške odsotnosti P.P.. Iz pogodbe tudi izhaja, da je sklenjena za delo pri uporabniku L. d.d. na delovnem mestu „raziskovalec“, vendar je bilo med strankama nesporno, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu „strokovni sodelavec na področju regulative“. Dne 3. 6. 2010 je tožena stranka tožnici podala obdolžitev z možnostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dne 21. 6. 2010 pa izdala odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v 54. členu določa, da se v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas zadošča, da je podan eden od alternativno določenih pogojev. ZDR kot osnovno obliko zaposlitve določa sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (10. člen ZDR) in dopušča sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas le pod posebnimi, zakonsko določenimi pogoji, ki morajo objektivno obstajati (odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-278/2007 z dne 22. 10. 2009). Če takšnih pogojev ni, velja zakonska domneva, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas.

V sporni zadevi je tožena stranka sklenila s tožnico pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja porodniške odsotnosti P.P.. Pogodba za določen čas je bila sklenjena za čas 15. 3. 2010 do 14. 9. 2010, P.P. pa je nastopila porodniški dopust 9. 8. 2010. P.P. je bila zaposlena pri uporabniku L. d.d. in kot je izpovedal priča I.N., ki je bil pri uporabniku zaposlen na delovnem mestu kadrovnik, je bila tožnica zaposlena za nadomeščanje delavke P.P., ki je v začetku leta 2010 pri uporabniku povedala, da je noseča. Priča je tudi izpovedal, da delavcev na področju regulative na delovnem trgu ni, ker ne obstaja program izobraževanja takšnih delavcev, zato jih L. d.d. in K. d.d. izobražujeta sama in sicer tako, da se učijo skozi delo. Pri uporabniku so se odločili, da bodo tožnico kot magistro farmacije zaposlili preko agencije, da se bo lahko naučila opravljati delo regulativca. Za tožnico so pri uporabniku izdelali splošni program uvajanja, ki je standarden za novo zaposlene delavce ter strokovni program. Priča pa je tudi izpovedal, da so v pogodbi o zaposlitvi za določen čas določili poskusno delo v trajanju 3 mesecev zato, ker so menili, da bo v 3 mesecih znano, ali je tožnica sposobna opravljati to delo ali ne. Tudi priča A.Š., zaposlena pri uporabniku, je izpovedala, da je s tožnico bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas izključno zato, da bi tožnica nadomeščala P.P. v času porodniške odsotnosti.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bil dejanski razlog sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas nadomeščanje poimensko določene delavke t.j. P.P. pri uporabniku (in ne pri toženi stranki) in je zato bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena skladno z zakonom. Zaključilo je, da je tožnica dejansko pri uporabniku opravljala delo, kakršnega je opravljala P.P. oziroma se je za samostojno opravljanje njenega dela usposabljala in zato pogodba o zaposlitvi za določen čas ni nezakonita, zaradi nastopa dela še preden je delavka P.P. dejansko nastopila porodniški dopust. Pritožbeno sodišče se z takšnim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja. Pritožba pravilno opozarja, da je za opravljanje dela „strokovni sodelavec v regulativi“ potrebno opraviti izobraževanje oziroma usposabljanje, ki ga izvaja družba L. d.d. (saj drugih programov izobraževanja ni). Družba L. d.d. je torej ob seznanitvi, da bo njena delavka P.P. avgusta nastopila porodniški dopust, ugotovila, da je potrebno usposobiti novega delavca, da bo lahko nadomestil P.P. v času odsotnosti. Zato pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo in presojalo upravičenosti do sklenitve pogodbe o zaposlitvi z vidika povezanih ravnanj uporabnika in tožene stranke. Uporabnik je namreč objavil razpis za zaposlitev za delovno mesto „strokovni sodelavec v regulativi“ za nedoločen čas in tožnica se je javila na to objavo ter je bila v zvezi s tem vabljena na razgovor. Uporabnik jo je napotil na zdravniški pregled, nato pa k toženi stranki, ki je sklenila s tožnico pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Opisan način zaposlitve tožnice pri toženi stranki dejansko predstavlja zlorabo instituta napotitve delavca k uporabniku.

Pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, ima določene posebnosti in je urejena v določbah 57. do 62. člena ZDR. Določbe ZDR, ki vsebujejo posebne omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, veljajo tudi za razmerje med delavcem in delodajalcem – posrednikom, ki lahko z delavci sklepa pogodbe o zaposlitvi za nedoločen ali določen čas (58. člen ZDR). Sodišče prve stopnje bo zato moralo dopolniti dokazni postopek v smeri zatrjevanj tožnice, da je uporabnik objavil razpis za zaposlitev na delovno mesto „strokovni sodelavec v regulativi“, da je pri uporabniku v zvezi s tem delovnim mestom tožnica opravila razgovor ter da jo je uporabnik napotil na zdravniški pregled in na to k toženi stranki, da bi s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi. V kolikor se bo izkazalo, da so trditve tožnice resnične je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas s tožnico nezakonito. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka bo lahko sodišče prve stopnje odločilo o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in posledično bo odločilo tudi o ostalih zahtevkih tožnice (regres, plačo za obdobje od 14. 9. 2010 dalje).

Tožnica pa se neutemeljeno v pritožbi sklicuje, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške postopka in da pri tem ni upoštevalo Zakona o odvetniški tarifi, ko je odločilo, da pripada nagrada zgolj za en narok, čeprav sta bila opravljena dva naroka glavne obravnave. Vrhovno sodišče RS je odločilo, da glede na Zakon o odvetniški tarifi pripada stranki nagrada le za en opravljen narok (II Ips 56/2011). Sicer pa bo sodišče prve stopnje po ponovni odločitvi tudi na novo odmerilo stroške postopka.

Pritožba tožene stranke je neutemeljena. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svojo odločitve na dejstvo, ki ga tožnica ni izpostavljala kot spornega (da P.B. ni bil pooblaščena oseba za podajo odpovedi). ZDR v 82. členu določa, da je v primeru izredne odpovedi, dokazno breme dokazovanja zakonitosti odpovedi na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo. Če je delodajalec pravna oseba, skladno s prvim odstavkom 18. člena ZDR nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. ZDR ne ureja pooblastila, zato se skladno z določbo prvega odstavka 11. člena ZDR o uporabi splošnih pravil civilnega prava, glede zastopanja in pooblastila uporabljajo določbe 69. do 79. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Pooblastilo je upravičenost za zastopanje, ki jo da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu (prvi odstavek 74. člena OZ). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče P.B. in po vpogledu v javno dostopni sodni register na spletni strani AJPES pravilno zaključilo, da je zakonita zastopnica tožene stranke J.K. in da tožena stranka ni dokazala, da je imel P.B. posebno pooblastilo za vodenje postopka izredne odpovedi s strani zakonite zastopnice. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana po poteku 30 – dnevnega roka, od ugotovitve razloga za izredno odpoved iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo zakaj je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna in pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki, 2 stavku 4. točke in 6. točki razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela zato sama krije svoje pritožbene stroške, stroški pritožbe tožnice pa so nadaljnji stroški postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).