Jedro

Ni naloga sodišča, da vedno izvede vse dokazne predloge strank, temveč da izvede tiste dokaze, ki so potrebni, da se sporna dejstva ugotovijo z zadostno stopnjo verjetnosti. Pritožbeno sodišče še dodaja, da zavrnitve dokaznih predlogov na zadnjem naroku toženka ni grajala, zato se na kršitev pravice do izjave v pritožbenem postopku ne more več sklicevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 81321/2012 z dne 7. 6. 2012, po katerem je toženka dolžna tožnici plačati znesek 5.598,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2012 ter izvršilne stroške v višini 41,00 EUR. Toženki je naložilo povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 1.002,39 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Toženka je namreč predlagala zaslišanje njenega direktorja in zaslišanje predstavnika K., d. d. Oba dokaza sta bila predlagana pravočasno, v zvezi s trditvijo, da je bil med strankama dogovorjen drugačen rok plačila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik v obravnavani zadevi zahteva plačilo za blago, ki ga je dobavil toženki po računu št. 290-0001120, zapadlem 13. 1. 2012 (priloga A2 spisa). Toženka višini vtoževane terjatve ni nasprotovala, zatrjevala pa je, da njena obveznost zaradi drugačnega dogovora ni zapadla. Za takšne trditve dokazno breme nosi sama.

5. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da toženka svojih povsem pavšalno postavljenih trditev ni uspela izkazati. Po pozivu sodišča, naj konkretizira svoje navedbe glede okoliščin sklenitve dogovora o odlogu plačila, je zgolj navedla, da je posle v tem obdobju vodil A., ki naj bi bil tudi v dogovoru s tožečo stranko. Sodišče je zato pridobilo izjavo omenjene priče, ki sklenitve dogovora o podaljšanju roka plačila ni potrdila (list. št. 67 spisa), obstoj slednjega pa je zanikal tudi zakoniti zastopnik tožnice ob svojem zaslišanju. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno ocenilo, da je dejansko stanje v tej smeri že dovolj raziskano in zato zaslišanje zakonitega zastopnika toženke ni potrebno, še posebej, ker toženka ni navedla konkretnih okoliščin (čas in kraj sklenitve dogovora, prisotne osebe, obdobje podaljšanja roka), glede katerih bi omenjeni lahko izpovedal. Dokaznega predloga z zaslišanjem predstavnika K., d. d., toženka ni nikoli konkretizirala z navedbo imena in priimka, zato takšnemu dokaznemu predlogu sodišče tudi ni moglo ugoditi. Ni naloga sodišča, da vedno izvede vse dokazne predloge strank, temveč da izvede tiste dokaze, ki so potrebni, da se sporna dejstva ugotovijo z zadostno stopnjo verjetnosti. Pritožbeno sodišče še dodaja, da zavrnitve dokaznih predlogov na zadnjem naroku toženka ni grajala, zato se na kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) v pritožbenem postopku ne more več sklicevati (286. b člen ZPP).

6. Ker v pritožbi zatrjevane pritožbene navedbe niso utemeljene ter ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je višje sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.