Jedro

Ob ugotovljenem materialnem statusnem preoblikovanju prve družbe upravnice so na novo družbo in posledično na tožečo stranko kot univerzalno pravno naslednico prešla tudi vsa pravna razmerja, ki so izvirala iz sklenjenih pogodb o upravljanju prvotne družbe upravnice. Nova družba je vstopila v celotni pravni položaj prvotne upravnice. Prvi odstavek 71. člena SZ-1 ureja razmerja etažnih lastnikov s tretjimi osebami, dobavitelji. Upravniku ne prepoveduje zalaganja svojih sredstev za poplačilo obveznosti etažnih lastnikov, kadar jih slednji ne plačajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku petnajst dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 133,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 142585/2013 z dne 12. 9. 2013 v veljavi za glavnico 978,01 EUR, za zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov ter za izvršilne stroške v višini 64,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 8-dnevnega paricijskega roka naprej (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 92,72 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Vztraja, da se tožeča stranka ni izkazala kot legitimni upravnik, niti ni izkazala pravnega temelja – plačevanja za toženo stranko iz svojih finančnih sredstev. Sodišču prve stopnje očita, da je dobesedno prepisalo navedbe tožeče stranke, dokaze tožene stranke pa brez razlage zavrnilo. Zaradi neupoštevanja dokazov, zlasti tistih, ki se nanašajo na stanovanjski objekt na naslovu …, je zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10., 11. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.(1) Zmotno je ugotovljeno univerzalno pravno nasledstvo tožeče stranke. O tem niso bile zaslišane priče (notar R.), listine so napačno ocenjene, niso upoštevane določbe 16. in 17. člena Pogodbe o upravljanju. Sklenjen bi moral biti aneks k pogodbi oziroma podana odpoved pogodbe o upravljanju in razpis za novega upravnika. Lastnik družbe Č., d. o. o. je protipravno predal upravniške storitve tožeči stranki, brez ustavne možnosti odločanja etažnih lastnikov. Iz dobička kapitala je bil ustanovljen povsem nov pravni subjekt s svojo matično številko, davčno številko in žiro računom. Sodišče ni vpogledalo v pogodbo o medsebojnih razmerjih, ni upoštevalo pogodbe o upravljanju. Slednja ne določa, da upravnik zalaga finančna sredstva za neplačnike. Za tako financiranje ni zakonske podlage. Nasprotna odločitev sodišča je napačna. Tožena stranka je tako ravnanje tožeči stranki večkrat izrecno porepovedala in jo pozivala k sklenitvi legitimne pogodbe in plačevanju v skladu z zakonskimi določili (71. člen SZ-1).(2) Ponudila je zaslišanje prejšnjega direktorja tožeče stranke gospoda S., kar je sodišče zavrnilo. Ni upoštevalo niti pisne izjave upravnika L., d. o. o. in odgovora Upravne enote Domžale, Oddelka za vpis v register upravnikov. Tožeča stranka ne more nikogar prisiliti v podpis pogodbe plačila po prilivu. Navedbe o poslovodstvu brez naročila in morebitni škodi temeljijo na ugibanjih in na pavšalnih navedbah. Samovoljno plačevanje tožeče stranke dobaviteljem ni bilo nujno niti koristno. Škodo zaradi nepravilnega ravnanja tožeče stranke trpi kvečjemu tožena stranka. Tožeča stranka prejema za celotno plačilo računa od dobavitelja provizijo in neupravičeno bogati na račun etažnih lastnikov. Sodišče ni upoštevalo pogodbe o poslovnem sodelovanju med tožečo stranko in Javnim komunalnim podjetjem P. d. o. o., ki to potrjuje. Ker je plačevala toženčeve pogodbene in ne zakonske obveznosti, tožbeni zahtevek ni utemeljen po pravilih o nujni gestiji (197. člen OZ),(3) zmotno je uporabilo tudi 199. člen OZ. Tožena stranka ni kriva za nezakonite posle pri predaji upravljanja stavbe. Napak tožeče stranke ni dolžna plačevati. Univerzalnega nasledstva v smislu pogodb ni, kar je opredeljeno v OZ. Citira 122. člen navedenega zakona. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da enostranska odpoved dobavitelja ni mogoča. Upravnik bi moral razdeliti stroške med etažne lastnike, prejete zneske nakazati dobavitelju in ga seznaniti s podatki o neplačnikih. Tožena stranka bi na podlagi opomina dobavitelja sama poplačala dolgovani znesek. Zahteva in želi plačevati stroške dobaviteljev v skldu s 71. členom SZ-1. Z nezakonitim poslovanjem tožeče stranke je oškodovana. Navedbe o preimenovanju tožeče stranke so nerelevantne. Višje sodišče v Ljubljani je že ugotovilo nezakonito poslovanje tožeče stranke zgolj z zbirnikov stroškov s položnico (zadeva II Cp 1719/2011 z dne 9. 11. 2011). Naložilo je vrnitev plačanih stroškov etažnemu lastniku, dokler tožeča stranka ne bo imela podpisane pogodbe o upravljanju. Zahteva tožeče stranke za povrnitev domnevno in samovoljno založenih zneskov za toženo stranko je protipravna in brez dokazov. Ponavlja, da tožeča stranka ni legitimni upravnik. Sodišče tudi ni upoštevalo navedb o novem upravniku in ni zaslišalo predlaganega notarja, ki bi pojasnil, kako je nastala tožeča stranka. Tožeča stranka ni dokazala konkretnega dolga tožene stranke. Navedbe o protipravni obogatitvi so neutemeljene. Ni izkazano obveznostno ravnanje med strankama.

3. Tožeča stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka kot upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu L. cesta 12 c, T., vtožuje plačilo obratovalnih stroškov, ki jih je založila za toženca kot etažnega lastnika, ter stroškov upravljanja. Tožena stranka se je branila z ugovorom pomanjkanja aktivne legitimacije, češ da tožeča stranka ni upravnica večstanovanjske stavbe in da v zvezi s plačevanjem stroškov dobaviteljev ni ravnala v skladu s 71. členom SZ-1. Pri teh ugovorih vztraja tudi v pritožbi.

6. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožeča stranka univerzalna pravna naslednica družbe, ki je s tožencem kot upravnica sklenila pogodbo o upravljanju objekta, v katerem je etažni lastnik tudi toženec. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev izhaja, da je pogodba o upravljanju še vedno veljavna in ni bila odpovedana, da tožeča stranka na tej podlagi opravlja upravniške posle in da je za toženca iz svojih sredstev založila vtoževane stroške obratovanja ter zaračunala svoje stroške upravljanja, česar toženec ni plačal. Po ugotovitvi, da toženec vtoževanih zneskov po višini v pravdi ni prerekal, je tožbenemu zahtevku za plačilo stroškov upravljanja in stroškov obratovanja ugodilo ob pravilni uporabi pogodbe o upravljanju ter določil OZ o neupravičeni obogatitvi (197. člen OZ).

7. Pritožbeno sodišče navedeno odločitev sprejema kot pravilno. V njej ne najde očitanih procesnih kršitev, niti tistih, na katere samo pazi po uradni dolžnosti. Ker tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP), se sme sodba, izdana v takem sporu, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi procesnih kršitev relativnega značaja. Odločilno je dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče torej ne more upoštevati pritožbenih navedb, ki grajajo dejanske ugotovitve sodišča o univerzalnem pravnem nasledstvu tožeče stranke po prvotnem upravniku in prenosu premoženja v zvezi z upravniškimi posli na tožnico, nadalje dejanskih ugotovitev, da je tožeča stranka legitimni upravnik, niti ugovorov o dokazanosti tožbenega zahtevka po višini. Na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče vezano.

8. Prav tako pritožbeno sodišče ne more upoštevati smiselno zatrjevane kršitve 8. člena ZPP, češ da je dokazna ocena sodišča prve stopnje, oprta na predložene listine, zmotna. Gre namreč za bistveno kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki je v tem pritožbenem postopku nedovoljeni pritožbeni razlog. Podrobnejši odgovor na vse pritožbene trditve, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje torej ni potreben.

9. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje o pravno relevantnih dejstvih (univerzalno pravno nasledstvo tožeče stranke, prenos premoženja v zvezi z upravljalskimi posli na tožečo stranko, status tožnice kot upravnice večstanovanjskega objekta), ki jo je sodišče sprejelo na podlagi podrobne ocene predloženih listin, in dokazanost vtoževanega dolga tožeče stranke, ki jo je sodišče sprejelo na podlagi neprerekanih dejstev (214. člen ZPP), ne more prerasti v uveljavljeno postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ima izrazito funkcionalni značaj. Podana je, kadar sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. V sodbi takih pomanjkljivosti ni. Vsebuje jasne, popolne in pravilne razloge o ugotovljenih pravno relevantnih dejstvih. V obrazložitvi so natančno navedeni bistveni dokazi, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev o aktivni legitimaciji tožeče stranke, temelju zahtevka in o njegovi višini. V sodbi tudi ni pomanjkljivosti ali notranjih protislovij, ki bi onemogočala pritožbeni preizkus. Očitane procesne kršitve pritožbeno sodišče ne najde.

10. Tudi smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi opuščene navedbe dokazov (zaslišanje prič – notarja – o univerzalnem pravnem nasledstvu in prejšnjega direktorja tožeče stranke S.), ni. Tožeča stranka zaslišanja notarja v zvezi s pravnim nasledstvom niti ni predlagala. Zaslišanja ostalih prič o navedenih dejstvih pa je sodišče kot neprimeren in nepotreben dokaz obrazloženo zavrnilo (točka 12 do 14 sodbe). Velja načelna dolžnost izvedbe predlaganih dokazov, ki pa ni absolutna. Zavrniti je mogoče (med drugim) dokaze, predlagane za ugotavljanje dejstev, ki niso pravno relevantna za obravnavani spor, dokaze, ki so neprimerni za dokazovanje pravno relevantnih dejstev v sporu, pa tudi dokaze za ugotovitev dejstev, ki so že dokazana. Če sodišče take dokaze obrazloženo zavrne, kar je storilo tudi v obravnavanem primeru, kršitve načela kontradiktornosti ni.

11. Tudi pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do v pritožbi izpostavljenih navedb, ni. Navedbe o novem upravniku so ocenjene in zavrnjene v točki 14 sodbe po ugotovitvi, da je tožeča stranka univerzalna pravna naslednica prvotnega upravnika in da je pogodba o upravljanju še vedno veljavna in ni bila nikoli odpovedana. Navedbe v zvezi s pridobivanjem provizije od dobaviteljev v zvezi s pogodbo o sodelovanju med podjetjem P. d. o. o. in tožečo stranko, pa so ocenjene v točki 17 sodbe, v kateri je tudi z zadovoljivimi razlogi pojasnjeno, zakaj nadaljnje pridobivanje dokazov v tej pravdi ni bilo potrebno.

12. Pritožba nadalje pavšalno uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar nakazuje, da se ne strinja z odločitvijo, da je sodišče izdalo sodbo brez razpisa naroka. Tako je ravnalo po ugotovitvi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi pisnih dokazov in da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka. Pritožbeno sodišče sprejema tako odločitev kot pravilno. V postopku majhne vrednosti namreč glavna obravnava ni obvezna, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa drugi odstavek 454. člena ZPP in jih je ugotovilo ter obrazložilo sodišče v točki 4 sodbe. Teh ugotovitev pritožba argumentirano ne graja. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje oceni in presoji sodišča prve stopnje, da so bili v obravnavanem primeru zakonski pogoji za odločanje brez glavne obravnave izpolnjeni in absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

13. Tudi razlogov za kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba ne konkretizira. Pritožbeno sodišče jih ne najde in ugotavlja, da sodba tudi s to procesno kršitvijo ni obremenjena.

14. Pravna presoja, da je tožnica univerzalna pravna naslednica družbe Č., d. o. o., ki je kot upravnica z etažnimi lastniki sklenila pogodbo o upravljanju za objekt na naslovu L. cesta 12, T., in da tožeča stranka na tej podlagi veljavno izvaja upravniške storitve za navedeni objekt, je ob ugotovljenih dejanskih ugotovitvah v točki 9 sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, pravno pravilna. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka univerzalno pravno nasledstvo dokazala s predloženimi listinami. Toženčevo pavšalno sklicevanje na zadevo VSL II Cp 1719/2011 (v kateri je bilo ugotovljeno, da tožeči stranki ni uspelo dokazati univerzalnega pravnega nasledstva), je zavrnilo v točki 13. Pritožnik neutemeljeno vztraja pri opozarjanju na to odločbo, a še v pritožbi ne pojasni, ali gre za identično dejansko stanje, kot v tej zadevi. Zato preizkus morebitnega odstopanja sodišča od sodne prakse ni mogoč. Glede na sodno prakso, sprejeto ob enakih dejanskih okoliščinah, kot so bile ugotovljene v obravnavani zadevi, pa ga sodišče tudi ni zagrešilo. Ob ugotovljenih enakih dejanskih okoliščinah primera je bilo ugotovljeno univerzalno pravno nasledstvo tožeče stranke tudi v zadevah VSL II Cp 1313/2015 in II Cp 3054/2015. 15. Na podlagi predloženih listin (izpis iz AJPES, delitveni načrt SV 133/03, akt o ustanovitvi G., d. o. o. in Č. d. o. o., delitvena bilanca, sklep o vpisu sprememb pravnega subjekta – A3 do A8), je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo, da je prišlo do delitve družbe Č. d. o. o. (prvotne upravnice objekta) z ustanovitvijo nove družbe G. upravljanje, d. o. o., ki se je kasneje trikrat preimenovala, nazadnje v A., d. o. o. (tožeča stranka). Bistvena je dejanska ugotovitev, da je ob delitvi prvotne družbe, ki je opravljala upravniške posle, prešlo do prenosa tistega dela njenega premoženja, ki se je nanašalo na opravljanje upravniških poslov, ter pravnih razmerij, ki so izvirala iz dejavnosti upravljanja, na novo ustanovljeno družbo – pravno prednico tožeče stranke. Ob takih dejanskih ugotovitvah je pravno pravilna presoja, da je z delitvijo prvotne družbe upravnice prišlo do univerzalnega pravnega nasledstva med njo in tožečo stranko kot njeno pravno naslednico. Oporo ima v šestem odstavek 623. člena ZGD-1,(4) ki določa, da z delitvijo preide na novo družbo del premoženja prenosne družbe, določen z delitvenim načrtom, ter pavice in obveznosti prenosa družbe v zvezi s tem premoženjem. Nova ali prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba. To za obravnavani primer pomeni, da so zaradi prenosa dela premoženja, ki se je nanašalo na opravljanje upravniških poslov, ob ugotovljenem materialnem statusnem preoblikovanju prve družbe upravnice na novo družbo in posledično na tožečo stranko kot univerzalno pravno naslednico prešla tudi vsa pravna razmerja, ki so izvirala iz sklenjenih pogodb o upravljanju prvotne družbe upravnice. Nova družba je s tem po zakonu vstopila v celotni pravni položaj prvotne upravnice, tudi v pogodbo o upravljanju, ki so jo etažni lastniki obravnavane stavbe sklenili s prvotno družbo upravnico in ki po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bila s strani etažnih lastnikov nikoli odpovedana. Tako se izkaže, da je nasprotno pritožbeno naziranje o pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke zmotno in s pravilnimi razlogi zavrnjeno. Sklepanje aneksa k prvotni pogodbi o upravljanju spričo ugotovljenega univerzalnega pravnega nasledstva po 16. členu Pogodbe o upravljanju ni bilo potrebno. Ker etažni lastniki pogodbe niso odpovedali, vanjo pa so vstopili zaradi ugotovljenega univerzalnega pravnega nasledstva, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o posegu v njihovo ustavno pravico glede svobodnega odločanja o izbiri upravnika. Kot zmotno je pravilno zavrnjeno tudi pritožbeno naziranje, da bi morali privoliti v spremembo upravnika zaradi določb iz 122. člena OZ. Navedeno pravno določilo ureja prenos pogodbe kot obliko singularnega pravnega nasledstva. Drži, da pri njem vsaka stranka v dvostranski pogodbi lahko prenese pogodbo nekomu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, če v to privoli druga pogodbena stranka. Za univerzalno pravno nasledstvo, kot posledico materialnega statusnega preoblikovanja družbe, pa sodelovanje sopogodbenikov (etažnih lastnikov) pogodbe o upravljanju ni potrebno in se mu glede na določila ZGD-1 niti ne morejo upreti. Pritožbeni očitki o protipravnem prenosu poslov upravljanja tožeči stranki je zmotno in pravilno zavrnjeno.

16. Zmotno je tudi pritožbeno naziranje, da tožeča stranka ni izkazala obveznostnega razmerja med strankama. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pogodba o upravljanju s strani etažnih lastnikov ni bila odpovedana. Na tej podlagi so bili po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženi stranki zaračunani vtoževani stroški upravljanja. Po ugotovitvi, da tožena stranka ni zatrjevala, da tožeča stranka ne bi izvajala upravljanja, niti ni ugovarjala zahtevani višini nastalih stroškov ter njihovi zapadlosti, je tožbenemu zahtevku upoštevaje materialnopravne določbe o upravljanju pravilno ugodilo. Pritožba v tem delu ni posebej obrazložena. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu ugotavlja, da je sprejeta odločitev materialnopravno pravilna.

17. Ker zadeva stroške obratovanja, je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo upoštevaje 197. člen OZ. Tudi v tem delu je odločitev pravilna. Kdor za drugega potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico od njega zahtevati povračilo. Etažni lastniki so skladno s prvim odstavkom 30. člena SZ-1 odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz več stanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače. Pritožbeno sklicevanje na pogodbo o medsebojnih razmerjih je neutemeljeno, ker je pritožnik na prvi stopnji ni predložil. Zmotno je tudi pritožbeno naziranje, da je tožnica s plačilom vtoževanih zneskov za obratovalne stroške izpolnjevala toženčevo pogodbeno obveznost. Plačevanje obratovalnih stroškov je zakonsko predpisana obveznost etažnih lastnikov po prvem odstavku 30. člena SZ-1. 18. Pritožnik se ji ne more izogniti s sklicevanjem na prvi odstavek 71. člena SZ-1 in z očitki o samovoljnem (ter z njegove strani prepovedanem) ravnanju tožeče stranke pri plačevanju njegovih obveznosti po računih dobaviteljev. Navedeno pravno določilo ureja razmerje etažnih lastnikov (pri katerih jih kot zakoniti zastopnik zastopa upravnik) s tretjimi osebami, dobavitelji. Upravniku nalaga obveznost sprotnega izpolnjevanja zapadlih denarnih obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. Ne prepoveduje pa mu zalaganja svojih sredstev za poplačilo obveznosti etažnih lastnikov, kadar jih slednji ne plačajo. Tako ravnanje mu po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje nalaga temeljna obveznost iz 118. člena SPZ,(5) po kateri mora skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov. Zato ima pravni interes, da stavba funkcionira v celoti, kar med drugim doseže le, če so redno in sproti izpolnjene denarne obveznosti do dobaviteljev. Posredovanje podatkov dobaviteljem o etažnih lastnikih, ki so neplačniki, zaradi direktne tožbe dobaviteljev zoper etažne lastnike (drugi odstavek 71. člena SZ-1), je le ena od možnosti, ki jih zakon ponuja dobaviteljem za izterjavo računov. Zakonsko določilo ni kogentno. Upravnik se z dobaviteljem lahko pogodbeno dogovori za drugačno zagotavljanje plačila zapadlih obveznosti. (npr. samostojna zaveza upravnika za izpolnitev obveznosti etažnih lastnikov), ali pa jim plača neplačani del dolga posameznega etažnega lastnika tudi v primerih, če posebne pogodbe z dobaviteljem ne sklene. V vsakem primeru ima nato upravnik pravico do povračila tistih zneskov iz naslova obratovalnih stroškov, ki jih je namesto posameznih etažnih lastnikov plačal dobaviteljem iz svojih sredstev.(6) Pritožbene navedbe o samovoljnem in nedopustnem plačevanju vtoževanih stroškov s strani tožeče stranke so torej neutemeljene. Pritožbeno vztrajanje pri očitkih o provizijah in protipravnem bogatenju na račun etažnih lastnikov zaradi sklepanja pogodbe med tožečo stranko in enim od dobaviteljev, pa je kot nekonkretizirano pravilno zavrnjeno že v točki 17 izpodbijane sodbe.

19. Ugovorov o višini vtoževanega zahtevka iz naslova povračila obratovalnih stroškov na prvi stopnji po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bilo. Pavšalni pritožbeni ugovor v tej smeri je nedovoljen, ker izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, in tudi prepozen, zato nanj ni treba odgovarjati.

20. Tožbenemu zahtevku za povrnitev založenih obratovalnih stroškov je ugodeno ob pravilni uporabi 197. člena OZ. Odgovor na nadaljnje pritožbene navedbe v zvezi z uporabo določb o poslovodstvu brez naročila ni potreben, ker ne more vplivati na pravilnost sodbe.

21. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z uveljavljanimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

22. Pritožnik s pritožbo ni uspel. Zato ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov, pač pa je dolžan povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka tožeči stranki (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odmerjeni so po priglašenem stroškovniku na odgovoru na pritožbo po ZOdvT,(7) ki se uporablja v tem postopku. Nanaša se na nagrado za pritožbeni postopek, materialne stroške in pripadajoči DDV. V primeru zamude bo tožena stranka od odmerjenega zneska dolgovala tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti (378. člen OZ)(8).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Stanovanjski zakon, Ur. list RS, št. 69/2003 s spremembami.

Op. št. (3): Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (4): Zakon o gospodarskih družbah, Ur. list RS, št. 42/2006 s spremembami.

Op. št. (5): Stvarnopravni zakonik, Ur. list RS, št. 87/2002 s spremembami.

Op. št. (6): Primerjaj VSL I Cpg 1167/2010 z dne 4. 4. 2011, VSM I Cpg 517/2014 z dne 5. 3. 2015. Op. št. (7): Zakon o odvetniški tarifi, Ur. list RS, št. 67/2008, s spremembami.

Op. št. (8): Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006, str. 7.