Jedro

V zvezi s tožnici očitano kršitvijo v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena kot vzgojiteljica, otroka „močno“ udarila po nogi. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici očitala le, da je „otroka udarila po nogi“. Prekoračitev opisa glede jakosti udarca lahko vpliva na pravilno uporabo materialnega prava, v kolikor bi se ugotovilo, da je tožnica otroka le rahlo udarila po nogici. Kljub temu, da naj bi priča udarec slišala (vendar pa otrok ni jokal, na tožničino gesto ni reagiral, na otrokovi nogici ni bilo nobenih sledi), to ne pomeni, da je bil udarec po otrokovi nogi takšen, da bi ga bilo mogoče opredeliti za nevzgojnega in v nasprotju s Kodeksom etičnega ravnanja v vrtcu, ki prepoveduje ukrepe, ki bi bili za otroka boleči, ki bi ga žalili, poniževali, zasmehovali ali ustrahovali in bili v nasprotju z otrokovim človeškim dostojanstvom in integriteto. Zato je sodišče preuranjeno ugotovilo, da je tožnica storila očitano kršitev. Tudi v zvezi z drugo očitano kršitvijo je sodišče prve stopnje preuranjeno ugotovilo, da je tožnica otroka dvignila s tal tako močno, da mu je otekel prst. Sodišče neutemeljeno ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za zaslišanje otrokove zdravnice, da bi se ugotovilo, ali je zaradi tožničinega ravnanja lahko prišlo do poškodbe prsta. Za pravilno presojo je potrebno specialistično strokovno znanje zdravniške stroke. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegraciji in reparaciji preuranjena. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in da delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še traja, na poziv tožnice nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 2. 6. 2015 dalje, vključno z obračunom in plačilom plač in zamudnih obresti od neto plač, vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ in prijavo v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnica in njena pooblaščenka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava ter predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pri tem tožnica tudi predlaga, da naj o zadevi odloča drug senat zaradi očitne pristranskosti razpravljajoče sodnice.

Pritožbi smiselno enako najprej grajata ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z dogodkom z dne 12. 2. 2015, ko naj bi tožnica otroka udarila po nogi in mu nogo porinila pod mizo. Sodišče se je za takšno ugotovitev oprlo na navedbe priče A.A., ki dogodka sploh ni videla, ampak le slišala (da je bil udarec glasno slišen). Nadalje se je sodišče oprlo na pričanje otrokove mame, ki prav tako ni nič videla, razlagala pa je dogodek na podlagi tega, kar ji je 3-letni otrok povedal in pokazal doma. Sodišče se je tudi napačno oprlo na izpovedbo v.d. ravnateljice, ki tudi ni nič videla in je bila o dogodku obveščena le s strani A.A.. Sodišče pa ni verjelo tožnici, da je otroku nogo le umaknila in ga igrivo potrepljala po nogi. Sodišče ob tem ni upoštevalo dejstev, da če bi bil udarec po nogi tako močan, da bi se slišal v skupini otrok, ki so glasno čakali na kosilo, je pri triletnem otroku nemogoče, da ta nato ne bi jokal in niti ne reagiral na tožničino gesto in da na nogici ne bi bilo nobenih sledi. Poleg tega se je dogodek zgodil februarja, ko so bili otroci oblečeni v dolge hlače in zato udarca sploh ni bilo mogoče slišati, vsaj ne glasno. Zato je mogoče trditi, da je sodišče sledilo izmišljenemu pričanju A.A.. Končno pa sodišče ni upoštevalo predloga tožnice, da izvedenec oceni dopustnost njenega ravnanja, ampak je menilo, da bi vzgojiteljica ravnala v skladu s pravili, če bi otrokovo nogo le prijela in postavila pod mizo. Sodišče s tem, ko ni dovolilo ocene izvedenca, ni moglo jasno opredeliti dejanskega stanja, saj ni dobilo ključnega odgovora, ali je bil ukrep tožnice, ki ga je storila impulzivno in izključno zato, da bi preprečila nesrečo (razlitje vroče juhe po otrocih), nedopusten. Tudi ni jasno, na kaj se je sodišče oprlo, ko trdi, da je v konkretnem primeru šlo za fizično nasilje nad otrokom ter da takšno dejanje predstavlja poseg v otrokovo dostojanstvo in integriteto. V resnici pa je bilo na podlagi dejstev in izvedenih dokazov mogoče ugotoviti, da tožničin ukrep ni bil boleč, da otrok ni utrpel nobenih posledic, da ni jokal, je takoj normalno jedel, normalno sledil dejavnosti v vrtcu ter ga dogodek ni žalil. Sodišče je bilo dolžno presojati izpovedi prič in strank celovito, v luči celotnega dogajanja in predvsem objektivno in šele nato presoditi, ali je bilo ravnanje tožnice primerno ali ne, ustrezno ali ne. Ker sodišče ni presojalo vsakega dokaza posebej in nato vse dokaze skupaj in ker ni izvedlo dokaza z izvedencem, ni ugotovilo pravno relevantnih dejstev, tožnici pa ni omogočilo zakonitega in poštenega postopka, s tem pa kršilo njene ustavne in človekove pravice. V zvezi z dogodkom z dne 8. 4. 2015, ko naj bi tožnica na grob, močan in neprimeren način otroka B.B. dvignila s tal, in sicer tako, da ga je močno povlekla za levo roko, zaradi česar je otroku prst leve roke otekel, otrok pa se je močno ustrašil in jokal ter trpel bolečine, zaradi katerih je potreboval zdravniško pomoč, je sodišče svojo odločitev oprlo na pričanje otrokove matere C.C., ki je dogodek natančno opisala, pa sploh ni bila prisotna. Dogodek ji je opisal otrok, ki ima tudi sicer težave pri izražanju, in pa pomočnica A.A.. Sodišče je upoštevalo tudi zdravniško potrdilo z dne 9. 4. 2015, iz katerega izhaja, da je tega dne otrok imel minimalno otečen prst leve roke. Sodišče pa ni upoštevalo tožničine izjave, da je otroka prijela za desno roko (tudi izjava A.A. se glasi, da ga je prijela za roko) in zato ni bilo nikoli jasno ugotovljeno, kako bi si otrok pri tem poškodoval prst. Sodišče ni upoštevalo dokaznega predloga, da se zasliši zdravnico, ki je potrdilo izdala, da bi izpovedala ključen podatek, kakšna je bila poškodba in kako je nastala. Iz zdravniškega spričevala ne izhaja, da bi poškodba nastala iz obravnavanega dogodka. Navedeno je le, kar je izjavila mati ter da je prst minimalno otečen, pa tudi, da se potrdilo izdaja z namenom prijave dogodka oz. vzgojiteljice. Sodišče ni upoštevalo ključnih dejstev, razvidnih iz fotografij, ki jih je posnela A.A. 8. 4. 2015 ob 9.59 uri, da otrok ni utrpel hudih bolečin v roki, da ga njegova mati ni takoj peljala k zdravniku (šele naslednji dan popoldan), da je bil otrok takoj po domnevnem dogodku v igralnici, dobro razpoložen, da je mirno in aktivno sodeloval pri aktivnostih ipd.. Vse to pritrjuje tožničinim trditvam, da do očitanega ravnanja in predvsem do poškodbe otroka ni prišlo v času, ko je bila tožnica na delu, ampak ali po njenem odhodu, ko so bili otroci na igrišču, ali pa doma ali delo naslednji dan. Sodišče je ob vsem tem zaključilo, da je tožnica kršila svoje delovne obveznosti, saj Kodeks etičnega ravnanja nalaga delavcem odgovornost za spoštovanje osebnega dostojanstva in integritete otroka, zaradi česar niso dovoljeni ukrepi, ki bi bili za otroka boleči ali bi ga žalili. Dejansko pa je bilo v postopku ugotovljeno, da ukrep tožnice za otroka ni bil boleč, da otrok ni utrpel nikakršnih posledic, da je takoj po dogodku normalno sledil dejavnostim, istega dne plezal in skakal po dvorišču, da torej dogodek otroka ni žalil, da otrok ni ničesar občutil in tudi v naslednjih dneh normalno obiskoval vrtec. Sodišče se o vseh teh dejstvih ni izjasnilo, kar pa je bilo dolžno storiti, saj gre za pravno pomembna dejstva, s čimer je ponovno storilo bistveno kršitev določb postopka ter kršilo ustavne pravice tožnice do sodnega varstva. Sodišče je zaključilo obstoj dejavnika nasilja, čeprav ni ugotovilo nobenih telesnih, zdravstvenih in psiholoških posledic, niti ni pritegnilo predlaganega izvedenca. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožnice in potrditev izpodbijane sodbe. Poudarja zlasti, da je v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja ob dogodkih 12. 2. 2015 in 8. 4. 2015 sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, razen dokaza z izvedencem, kar pa na podlagi 243. člena ZPP ni bilo potrebno, saj je sodišče dejansko stanje popolno ugotovilo že na podlagi drugih izvedenih dokazov. V postopku se namreč ni ugotavljalo, ali je ravnanje tožnice pustilo kakšne posledice (psihološke) na otroku, saj to za očitano kršitev pogodbe o zaposlitvi niti ni pomembno. Sodišče je pravilno odločilo, da je tožnica ob obeh dogodkih kršila Kodeks etičnega ravnanja v vrtcih. Tožnica pa je prekludirana s pritožbeno navedbo, da z omenjenim Kodeksom ni bila seznanjena (čeprav je priča D.D. izpovedala ravno nasprotno). Prekludirana pa je tudi glede vseh navedb morebitnega mobinga. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zmotno oziroma nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar še ni mogoče ugotoviti, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 3. alineje 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13), torej zaradi kršenja pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila pogoj iz 1. odstavka 85. člena ZDR-1, saj je že zaradi očitane kršitve 12. 2. 2015 zoper tožnico pričela postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar je med postopkom ocenila, da kršitev ne izpolnjuje predpisanih pogojev. Zato je postopek ustavila, tožnici pa za isto kršitev izrekla pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in opozorilo na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve.

7. Prvostopno sodišče je v zvezi z dogodkom 12. 2. 2015 ugotovilo, da je tožnica storila očitano kršitev, kot je zapisana v pisnem opozorilu z dne 12. 3. 2015 (priloga B12), ker je otroka, ki ni sedel pri miru za mizo, močno prijela za nogo in jo postavila pod mizo, pri tem pa ga tudi močno udarila po nogi. Sodišče je do takega zaključka prišlo na podlagi ocene izpovedb zaslišanih prič, v.d. ravnateljice tožene stranke in tožnice. Zavrnilo pa je dokazni predlog tožnice za postavitev izvedenca za oceno dopustnosti tožničinega ravnanja z vidika stroke, ker je ocenilo, da je popolnoma jasno, da bi tožnica ravnala v skladu s temi pravili, če bi otrokovo iztegnjeno nogo le prijela in postavila pod mizo. Ker pa ga je glasno udarila po stegnu, stroka takemu ravnanju zagotovo ne bi pritrdila, saj zastopa stališče ničelne tolerance do fizičnega nasilja nad otroki. Kodeks etičnega ravnanja v vrtcih namreč nalaga delavcem odgovornost za spoštovanje osebnega dostojanstva in integritete otroka, zaradi česar niso dovoljeni ukrepi, ki bi bili za otroka boleči ali bi ga žalili. Sodišče je tako ugotovilo, da je tožnica kršila določbo 1. odstavka 33. člena ZDR-1 o vestnem opravljanju svojega dela, kakor tudi določbo 37. člena ZDR-1 o prepovedi škodljivega ravnanja, ker je bil dogodek tudi medijsko odmeven in je toženo stranko postavil v čudno luč.

8. Utemeljen je očitek tožnice, da je prvostopenjsko sodišče „napačno ugotovilo dejansko stanje“, ko je ugotovilo, da je tožnica kršila določbo 37. člena ZDR-1 o prepovedi škodljivega ravnanja. Takšne kršitve ni ugotovila niti tožena stranka, ne v pisnem opozorilu z dne 12. 3. 2015 in niti v izreku izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v obrazložitvi slednje je sicer omenjena ta kršitev, vendar se nanaša na kršitev v zvezi z dogodkom z dne 8. 4. 2015). S tem je sodišče odločalo v škodo tožnice in prekoračilo očitane kršitve, navedene v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Enaka kršitev je podana tudi v zvezi z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, ko je ugotovilo, da je tožnica otroka „močno“ udarila po nogi. V izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici očitala le, da je „otroka udarila po nogi“. Tako je tožena stranka zapisala očitek tudi v pisnem opozorilu, pri čemer je v oklepaju tudi zapisano „čeprav naj ne bi bilo močno in ga otrok ni zaznal kot bolečega“. Navedena prekoračitev opisa jakosti udarca morda ne vpliva na pravno kvalifikacijo očitane kršitve. Lahko pa vpliva na pravilno uporabo materialnega prava v kolikor bi se ugotovilo, da je tožnica otroka le rahlo klofnila po nogici. Kljub temu, da naj bi priča A.A. udarec slišala (vendar pa otrok ni jokal, na tožničino gesto ni reagiral, na otrokovi nogici ni bilo nobenih sledi), to ne pomeni, da je bil udarec po otrokovi nogi takšen, da bi ga bilo mogoče opredeliti za nevzgojnega in v nasprotju s Kodeksom etičnega ravnanja v vrtcu (priloga B18), ki prepoveduje ukrepe, ki bi za otroka bili boleči, ki bi ga žalili, poniževali, zasmehovali ali ustrahovali in bili v nasprotju z otrokovim človeškim dostojanstvom in integriteto. S tem namenom je tožnica tudi predlagala izvedenca, ki bi tožničino ravnanje ocenil kot vzgojno in ne kot takšno, kot ga je ocenilo sodišče. Poleg tega vsaka „klofuta“ nujno še ne pomeni fizičnega nasilja, zagotovo pa tudi stroka v vsakem takšnem smislu ne zastopa „ničelne tolerance“. Zaradi navedenega je sodišče najmanj preuranjeno ugotovilo, da je tožnica storila očitano kršitev.

10. Prvostopno sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve, ker je 8. 4. 2015 otroka, ki ni hotel telovaditi, na grob in neprimeren način dvignila s tal tako, da ga je tako močno povlekla za levo roko, da mu je otekel prst, s čimer je tožnica ponovno ravnala v nasprotju s Kodeksom etičnega ravnanja v vrtcih, ki delavcem nalaga odgovornost za spoštovanje osebnega dostojanstva in integritete otroka, zaradi katerega niso dovoljeni ukrepi, ki bi bili za otroka boleči ali bi ga žalili. Zato je tožnica kršila določbo 1. odstavka 33. člena ZDR-1 o vestnem opravljanju svojega dela, kakor tudi določbo 37. člena ZDR-1 o prepovedi škodljivega ravnanja.

11. V zvezi z dogodkom obravnavanega dne se pritožbeno sodišče strinja z oceno in zaključkom prvostopnega sodišča, da je tožnica otroka prijela za levo roko in ga dvignila s tal ter posadila na tla oziroma blazino. V tem delu je pritožba tožnice neutemeljena, saj je tudi sama na zaslišanju povedala, da je „vsakega od otrok prijela za eno roko in ju dvignila ter posadila na blazino“, medtem ko je očividka A.A. brez dvomov potrdila, da je tožnica otroka B.B. dvignila za levo roko. Se pa sodišče strinja s tožničino pritožbeno navedbo, da ni bilo jasno ugotovljeno, kako bi si otrok pri tem poškodoval prst. Najmanj preuranjena je ugotovitev sodišča, da je tožnica otroka dvignila s tal tako močno, da mu je otekel prst. Da je otrok zaradi tega glasno jokal je povsem mogoče, da je tako bilo zato, ker je otrok z jokom hotel uveljaviti svojo voljo in vzbuditi pozornost kot je trdila tudi tožnica. Preuranjen pa je zaključek, da je otrok jokal zaradi bolečin, saj je bil čez 10 minut že povsem pomirjen, dobro razpoložen in je barval lončke skupaj z drugimi otroci. Sodišče se je pri tem oprlo tudi za zdravniško potrdilo z dne 9. 4. 2015 (priloga B13), iz katerega pa kot objektivno dejstvo izhaja le ugotovitev zdravnice, da je „II. prst leve roke minimalno otečen“. Vsa ostala vsebina v potrdilu pa temelji le na izjavi otrokove matere, pri čemer je tudi zapisano, da se potrdilo izdaja z namenom prijave dogodka. Sodišče pa ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnice, da se zasliši otrokova zdravnica, da bi se nesporno lahko ugotovilo, ali je zaradi tožničinega ravnanja sploh lahko prišlo do poškodbe prsta. V tak zaključek prvostopnega sodišča dvomi tudi pritožbeno sodišče, zlasti zaradi izpovedbe A.A., da je „tožničina dlan zaobjela celo otrokovo zapestje in dlan“. Seveda pa je za pravilen odgovor tukaj potrebno specialistično strokovno znanje zdravniške stroke in bi sodišče moralo zaslišati zdravnico. Ker tega ni storilo je preuranjeno ugotovilo dejansko stanje, ob tem pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

12. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP).

13. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri ter ponovno odločiti o tožbenem zahtevku. Pri tem naj najprej ponovno oceni izpovedbe zaslišanih strank in prič ter jih po potrebi tudi ponovno zasliši, da bo lahko nedvoumno ugotovilo, ali je bil ob dogodku 12. 2. 2015 udarec tožnice po otrokovi nogi le glasen, pa ne nujno tudi močan. Nato naj ob pomoči izvedenca pedagoške stroke ugotovi, ali je bilo takšno tožničino ravnanje tudi res nevzgojno in v nasprotju s Kodeksom etičnega ravnanja v vrtcih, kot to zatrjuje tožena stranka ter ali je tožnici mogoče očitati kršitev 1. odstavka 33. člena ZDR‑1. Šele če bo sodišče ugotovilo obstoj te kršitve in bo s tem podan predpogoj za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (člen 85/1 ZDR-1), naj v nadaljevanju zasliši tudi otrokovo zdravnico dr. E.E. v zvezi z nastankom poškodbe otrokovega prsta ob dogodku 8. 4. 2015, po potrebi pa naj po uradni dolžnosti izvede tudi dokaz z izvedencem medicinske stroke (člen 34/1 ZDSS-1). Če namreč otrok ni utrpel poškodbe prsta (otekline) zaradi tožničinega ravnanja, ni podana očitana kršitev iz 1. točke 1. odstavka izreka izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ko bo sodišče prve stopnje opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu, bo lahko ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

14. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

15. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči o zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ni samo opravilo glavne obravnave oziroma dopolnjevalo dokaznega postopka v smislu pooblastila iz 355. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov s predlaganim izvedencem, ne bi šlo za pomanjkljivosti, ki bi jih lahko odpravilo pritožbeno sodišče, ki bi tako prevzelo vlogo sodišča prve stopnje. S tem pa bi bila strankam tudi odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.