Jedro

Univerzalno pravno nasledstvo ima za posledico tudi učinkovanje pravnomočne sodbe na univerzalne naslednike, kar pomeni, da gre v tem primeru za že razsojeno zadevo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita v delu, s katerim je bila tožba zavržena tudi glede zahtevka za plačilo 24.538,70 SIT in glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.250.943,40 SIT za čas od 28.12.2001 dalje ter v odločbi o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, pritožbeno sodišče pa je tožnikovo tožbo zoper ta sklep zavrnilo. Stališče obeh sodišč je, da tožnik že razpolaga z izvršilnim naslovom za uveljavitev terjatve, ki je predmet tožbe. Podana je torej procesna ovira že razsojene zadeve (2. odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP).

Zoper ta sklep vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in navaja, da iz pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Celju z dne 8.10.1996 (Pd 321/94) izhaja, da ima tožnik izvršljivo terjatev zoper družbo Z. d.o.o. C. v znesku 700.000,00 SIT, s tožbo v tem postopku pa zahteva od I. K. in V. K. plačilo zneska 3.212.256,40 SIT. Ta terjatev je torej več kot štirikrat večja od tiste, ki je tožniku priznana z omenjeno pravnomočno sodbo. Ta sodba in sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 12.12.1998 (VIII Ips 218/98) družbi Z. d.o.o. C. ne nalagata tudi plačila izvršilnih stroškov v znesku 15.498,00 SIT in zamudnih obresti od teh stroškov v znesku 14.047,03 SIT. Sicer pa bi moralo sodišče v pravdnem postopku ugotoviti, da sta bila toženca družbenika družbe Z. d.o.o. C., da je bila ta družba izbrisana iz sodnega registra in da sta zato toženca dolžna nerazdelno plačati obveznosti te družbe. Tožnik zahteva plačilo spornega zneska tako iz odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe kot iz odškodninske odgovornosti tožencev, saj kot direktorja nista sprejela predpisanih ukrepov za finančno sanacijo družbe, s čemer sta tožniku povzročila škodo.

Tožnik je vložil še "dokazni predlog tožeče stranke k reviziji zoper sklep Višjega sodišča v Celju". A ker je to storil po izteku revizijskega roka (tožnikovemu odvetniku je bil sklep pritožbenega sodišča vročen 27.6.2002, "dokazni predlog" pa je bil sodišču izročen 16.9.2002), revizijsko sodišče te vloge ni obravnavalo.

Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 30.6.2003 je bilo sprejeto naslednje načelno pravno mnenje: Če je bila izvršba, začeta proti gospodarski družbi, prekinjena zaradi njenega izbrisa iz sodnega registra po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Uradni list RS, št. 54/99, 110/99 in 93/2002 - odločba Ustavnega sodišča), se v primeru, ko upnik predlaga nadaljevanje izvršbe proti družbeniku, vloga družbenika, v kateri zatrjuje, da obveznost ni prešla nanj, obravnava kot ugovor zoper sklep o izvršbi po 12. točki 1. odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98-75/2002, ZIZ), vložen po izteku roka, in se o tem vprašanju ne odloča pri izdaji sklepa o nadaljevanju izvršbe (Pravna mnenja, I/2003, str. 7-10).

Izhodiščna premisa, na kateri temelji omenjeno načelno pravno mnenje, je stališče, da so bivši družbeniki (vsaj pravi oziroma aktivni) izbrisane družbe njeni univerzalni pravni nasledniki. Nesporno oporo ima v obrazložitvi odločbe Ustavnega sodišča z dne 9.10.2002 (Uradni list RS, št. 93/2002), ki te družbenike obravnava kot univerzalne pravne naslednike (prim. tč. 61 in 77 obrazložitve omenjene ustavne odločbe).

Čim je tako, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo (univerzalno pravno nasledstvo ima namreč za posledico tudi učinkovanje pravnomočne sodbe na univerzalne naslednike, kar pomeni, da gre v tem primeru za že razsojeno zadevo - 2. odstavek 319. člena ZPP), vendar le v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice 3.187.717,70 SIT ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 961.313,00 SIT za čas od 28.12.2001 dalje (struktura tega zneska, ki ga je tožnik navedel v tožbi pod tč. II, jasno pove, da gre za uveljavljanje denarnih zneskov, ki so mu bili že pravnomočno dosojeni / postavke od tč. 1 do 5 /, ali pa so vsaj litispendentni / postavki pod 7 in 8/). Te zneske lahko tožnik izterja na podlagi pravnomočnih sodnih odločb. Tudi če jih utemeljuje z drugo podlago (odškodninsko odgovornostjo tožencev), zato nima pravnega interesa za tožbo (zahtevek za izpolnitev judikatne obligacije in "nov" /a nominalno identičen/ odškodninski zahtevek se namreč medsebojno izključujeta).

Drugače je glede zneska 24.538,70 SIT. Predstavlja namreč kapitaliziran znesek zamudnih obresti od revizijskih stroškov v znesku 26.700,00 SIT, glede katerih pa tožniku niso bile priznane zamudne obresti. Tu torej ne gre za že razsojeno zadevo. Prav tako ne glede obrestnih obresti, torej obresti od zneska 2.250.943,40 SIT za čas od 28.12.2001. Tudi te tožniku niso bile priznane z nobeno pravnomočno sodno odločbo.

Revizijsko sodišče je tako reviziji delno ugodilo in sklepa sodišča druge in prve stopnje razveljavilo v delu, s katerim je tožba zavržena tudi glede zahtevka za plačilo 24.538,70 SIT (kapitalizirane zakonske zamudne obresti od revizijskih stroškov za čas od 1.1.1999 do 27.12.2001) in glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.250.943,40 SIT za čas od 28.12.2001, sicer pa je revizijo zavrnilo.