Jedro

Za odločitev v obravnavani zadevi je relevanten le položaj, ki ga ima tožnica kot sestrična po določbah davčnih predpisov. Ta se, ko gre za obdavčitev, ne uvršča v III. dedni red, ki je v točki b) 8. člena ZDDD izrecno omejen na dede in babice, kar pomeni da tožnica ne more uveljavljati davčno ugodnejše obravnave (nižje davčne stopnje) na tej podlagi. S takšno razlago ni prizadeta vstopna pravica potomcev zapustnikovih starih staršev po določbah ZD, saj se z njo v pravico do dedovanja ne posega. Način zakonske ureditve pa je stvar zakonodajalca in sodišče za presojo njegove primernosti ni pristojno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. III D 341/2005, ki je postal pravnomočen 16. 2. 2012, odmeril in naložil v plačilo davek na dediščino po pok. A.A. od davčne osnove 22 619,28 EUR po stopnjah za vse druge osebe v višini 3 219,08 EUR.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se prvostopni organ sklicuje na določbe Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) kot pravno podlago za odločitev. V dejanskem pogledu pa ugotavlja, da je po sklepu o dedovanju tožnica podedovala 210 delnic ..., 384 delnic …, 30 delnic ... in 1/8 denarnih sredstev na računih v višini 3 272,48 EUR. Vrednost delnic je bila ugotovljena na podlagi tečajnice Ljubljanske borze na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju, višina denarnih sredstev pa na podlagi poizvedb s strani sodišča. Odmerni organ je tožnici odšel še 5 000,00 EUR v skladu s četrtim odstavkom 2. člena ZDDD. Ker tožnica na navedene ugotovitve ni imela pripomb, je bila na tej podlagi ugotovljena davčna osnova in davek odmerjen v skladu z 8. členom ZDDD po stopnjah za vse druge osebe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih pritrdi razlogom in odločitvi prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori, po katerih je bil davek napačno odmerjen po stopnjah, ki veljajo za vse druge osebe, pa navaja, da je obdavčitev tudi v tem pogledu pravilna. Tožnica napačno domneva, da kot sestrična zapustnice sodi v III. dedni red v skladu z določbami Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Skupine dedičev po ZD so različne od tistih, ki jih določa ZDDD kot zakon, ki je podlaga za davčno odmero. ZDDD namreč v skladu z določbami 8. člena sestrično zapustnice uvršča pod razdelek c) vse druge osebe. Pod razdelek b) so kot III. dedni red šteti le dedi in babice, ne pa tudi njihovi potomci. Ti sodijo v razdelek c) kot vse druge osebe. Tožnice kot sestrične zapustnice ni bilo mogoče šteti ne v II. in ne v III. dedni red, zato je bila pravilno uvrščena v razdelek c) vse druge osebe ter pri tem pravilno uporabljene davčne stopnje glede na vrednost čistega podedovanega premoženja.

Tožeča stranka vlaga tožbo, ker meni, da sta davčna organa napačno uporabila 8. člen ZDDD in tožnico zato uvrstila v napačno kategorijo davčnih zavezancev. Dedne rede pri zakonitem dedovanju, ki je nastopilo v primeru tožnice, določa ZD. Tožnica se tako uvršča v III. dedni red, saj je bila zapustnica njena sestrična. Dedni redi po ZD sicer res niso enaki dednim redom oziroma kategorijam davčnih zavezancev po ZDDD, vendar pa ta razlika nastopi le pri II. in ne tudi pri III. dednem redu. Razdelek b) je podnaslovljen s III. dedni red (dedi in babice), kar je popolnoma enako kot v ZD. Tako pridemo lahko le do zaključka, da so osebe v III. dednem redu po ZD enake kot po ZDDD. ZD v določbah, ki se nanašajo na III. dedni red, določa kot dediče tudi potomce dedov in babic, vendar te osebe dedujejo na podlagi vstopne pravice, če dedi in babice niso več živi ob smrti zapustnika. Dediči so sicer izenačeni med seboj, čeprav bi morebiti hkrati dedovala ded in babica ter bratranec ali sestrična zapustnika. Če bi bili dediči istega dednega reda, ki dedujejo na podlagi zakonite vstopne pravice, obdavčeni po različnih davčnih stopnjah, bi to pomenilo kršitev 2. člena Ustave ter načelo enakosti pred zakonom. Zato ni mogoče priti do zaključka, da ZDDD glede III. dednega reda določa drugače kot ZD in zato je treba tožnico obdavčiti s stopnjo iz razdelka b) 8. člena ZDDDD, ter ji ob uporabi davčnih stopenj 8% od davčne osnove 10 000,00 EUR in 9% od davčne osnove 12 619,28 EUR odmeriti davek v višini 1 935,74 EUR.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica sestrična zapustnice. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je izpodbijana odločba pravilna iz vseh razlogov, ki jih navaja že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. In ker so tožbene navedbe vsebinsko enake pritožbenim, se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na razloge tožene stranke v celoti sklicuje.

V zvezi s tožbenimi navedbami le še dodaja, da je za odločitev relevanten le položaj, ki ga ima tožnica kot sestrična po določbah davčnih predpisov. Ta se, ko gre za obdavčitev, tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, ne uvršča v III. dedni red, ki je v točki b) 8. člena ZDDD izrecno omejen na dede in babice. Položaj sestrične torej v davčnem predpisu ni izenačen s položajem, ki ga ima po ZD. To pa pomeni, da tožeča stranka tudi po presoji sodišča ne more uveljavljati davčno ugodnejše obravnave (nižje davčne stopnje) na tej podlagi.

Razlaga, ki jo ponuja tožeča stranka, bi zato pomenila nedopustno širitev predpisane davčne ugodnosti. Sodišče se sicer strinja s stališčem, da je pomen izrazov, ki jih ZDDD ne določa, treba iskati v določbah ZD. To velja za opredelitev dedičev prvega dednega reda iz prvega odstavka 9. člena, ne pa tudi za opredelitev oseb iz III. dednega reda, ki je v točki b) 8. člena opredeljen drugače in omejen izključno na dede in babice. Iz ocene stanja in razlogov za sprejem zakona izhaja, da je bilo v letu 2005 na podlagi prej veljavnega Zakona o davkih občanov v III. dedni red (dedi in babice) uvrščenih slab odstotek zavezancev. Kljub navedeni ugotovitvi pa zakonodajalec opredelitve III. dednega reda z določbami ZDDD ni spremenil, kar vse potrjuje razlago, ki jo zastopa tožena stranka.

Po presoji sodišča pa tudi ni utemeljen ugovor, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z Ustavo. Izpodbijana odločitev namreč ne odstopa od stališč davčne in sodne prakse. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča pa je pravica do enakosti pred zakonom kršena le, če pristojni organi enake dejanske položaje obravnavajo različno. S sporno razlago pa tudi ni prizadeta vstopna pravica potomcev zapustnikovih starih staršev po določbah ZD, saj se z njo v pravico do dedovanja ne posega. Način zakonske ureditve pa je stvar zakonodajalca in sodišče za presojo njegove primernosti ni pristojno.

Sodišče je svojo določitev oprlo na prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je ugotovilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev, ni sporno, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).