Jedro

Ni mogoče šteti, da je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, če se spremeni le opis delovnega mesta, naloge in odgovornosti, ki jih ima delavec, pa se z ničemer ne spremenijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo neutemeljenost odpovednega razloga v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prejeti 12. 6. 2007 zaradi poslovnega razloga (1. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini vsakokratne mesečne razlike med plačo, ki bi jo tožeča stranka prejemala po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, in sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi, za čas od 1. 7. 2007 do 31. 7. 2008, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (2. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek (primarni), ki se je glasil, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke nezakonita ter da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojni strokovni sodelavci obstaja, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki zagotoviti delo skladno s pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec ter priznati tožeči stranki vse pravice iz delovnega razmerja, skladno s pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec, vključno s pravico do izplačila razlike med dejansko prejeto plačo in plačo po pogodbi za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsake posamezne mesečne razlike plače, ki zapade v plačilo najkasneje 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do dneva plačila (3. točka izreka). Tožena stranka je nadalje dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 407,32 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (4. točka izreka). Tožena stranka sama krije svoje stroške pravde (5. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožnici pa naj naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje. Navaja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 348/2009 z dne 21. 6. 2010, v kateri je odločalo v postopku, ki se je glede predmetnega delovnega spora vodil kot vzorčni, izrecno navedlo, da je za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga potrebno primerjati vse pogoje za opravljanje dela po odpovedani ter po novi pogodbi o zaposlitvi, torej tako zahtevano izobrazbo kakor opis del in nalog. Tudi prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi izrecno navedlo, da je opis (vsebina) delovnega mesta bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi (zakon sicer omenja zgolj opis, ne pa tudi vsebine, ki jo sodišče prve stopnje samo doda), zato sprememba opisa lahko predstavlja poslovni razlog iz 88. člena ZDR. Gre za prenehanje potreb po opravljanju dela v skladu z opisom delovnega mesta, ki velja za sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in za potrebo po opravljanju dela v skladu s spremenjenim opisom delovnega mesta, kar delodajalca opravičuje do uporabe instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec, opis del in nalog na navedenem delovnem mestu pa izhaja iz popisnega lista o zahtevnosti navedenega delovnega mesta, ki je bil tedaj sestavni del akta o sistemizaciji C.. Iz tega opisa izhaja, da naj bi tožnica po odpovedani pogodbi o zaposlitvi opravljala naslednje naloge, in sicer: sodelovala pri pripravi sistemskih aktov, izvršilnih predpisov in drugih pravnih aktov zavoda, zbirala in urejala pripombe, predloge in mnenja k osnutkom in predlogom predpisov in splošnih aktov, analizirala pripombe, predloge in mnenja k osnutkom in predlogom predpisov, vodila postopke v zelo zahtevnih zadevah na drugi stopnji, zbirala in urejala podatke za izdelavo programov, analiz in poročil, izdelovala zahtevne analize o stanju na določenem področju s predlogi ukrepov, pripravila osnutke informacij in drugih gradiv o vprašanjih z ožjega področja dela, pripravila podlage za razvoj informacijskih sistemov, pripravila najzahtevnejše projekte, nadzirala in spremljala izvajanje tehničnih del ter druge najzahtevnejše naloge v stroki. Sodišče je ugotovilo, da takšen opis ne pove veliko o naravi delovnih nalog tožeče stranke pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Takšna ugotovitev iz navedenega opisa po mnenju tožene stranke ne izhaja, niti ni obrazložena. Po mnenju tožene stranke je opis precizen in natančen, da je na njegovi podlagi mogoče povsem jasno zaključiti, kakšna je narava dela delavca, ki opravlja navedena dela. Tožencu tudi ni jasno, kakšno naravo delovnih nalog je sodišče iskalo in o njej ni nič izvedelo, prav tako ni jasno, kako to, da opis del in nalog po odpovedni pogodbi sodišču ni povedal ničesar, po novi pogodbi pa mu je opis povedal dovolj, da je lahko nanj oprlo svojo odločitev. Zastavlja se tudi vprašanje, kako je mogoče med seboj primerjati dva opisa, od katerih eden po mnenju sodišča ne pove ničesar o naravi tožnikovega (pravilno: tožničinega) dela in kako je mogoče ugotoviti, da tožnica ne opravlja del po opisu, ki ničesar ne pove o naravi njenega dela. V tem delu sodba ne vsebuje odločilnih dejstev, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je po odpovedi navedene pogodbe tožnica sklenila ponujeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „tehnik z specialnimi znanji“, ta dela in naloge pa so zajeta v opisu po aktu o sistemizaciji toženca, sprejetim 8. 5. 2007. Na tem delovnem mestu gre za vodenje in organiziranje ter usklajevanje dela in nalog v glavni blagajni in pomožnih blagajnah, knjiženje in vodenje analitičnih in sintetičnih evidenc, usklajevanje analitičnih in sintetičnih evidenc ter obračunov med službami oddelkov in drugimi službami ter oddelki zavoda, usklajevanje dejanskega in knjižnega stanja ter izvajanje nalog v zvezi s pripravo podatkov za poročila, analiz in kalkulacij. Sodišče je primerjalo oba opisa in ugotovilo, da se precej razlikujeta, vendar pa tožena stranka ni dokazala, da bi tožeča stranka po novi pogodbi opravljala drugačne naloge, kot jih je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ugotavlja, da si s prejšnjim opisom pač ne da pomagati, kar naj bi izhajalo tudi iz izpovedbe priče, pri čemer je najverjetneje merilo na pričo B.B.. Zato je sodišče prve stopnje izrecno napisalo, da je opis del in nalog po prejšnji pogodbi v celoti zanemarilo in primerjalo le konkretne delovne naloge tožnice pred in po odpovedi. V nadaljevanju je ponovno ugotovilo precejšnje odstopanje v opisu del in nalog po odpovedani in po novi pogodbi, vendar je zaključilo, da opisi delovnih nalog niso relevantne listine, ki bi odražale dejanske naloge posameznega delavca in zato svoje odločitve ni oprlo na te opise, pač pa zgolj ugotavljalo, ali se je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko delo tožnice spremenilo. Tožena stranka je ves čas poudarjala, da je opis del in nalog bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi. Tudi sodišče je ugotovilo, da sprememba opisa lahko pomeni utemeljen poslovni razlog, če delodajalec opravljanja del po opisu ne potrebuje. Vendar pa ni ugotavljalo, ali tožena stranka potrebuje opravljanje del po prejšnjem opisu, pač pa ga je v celoti zanemarilo kot irelevantnega, čeprav je ugotovilo, da očitno ne ustreza temu, kar tožeča stranka dejansko dela. Že iz navedenega bi se dalo sklepati, da tožeča stranka ne opravlja del po starem opisu zato, ker tožena stranka teh del ne potrebuje. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Ugotovitve, da sprememba opisa lahko pomeni utemeljen razlog, da se opisa precej razlikujeta, ter da si s starim opisom ne da pomagati in da ni relevanten, si med seboj nasprotujejo. Toženec opravljanja del pod pogoji po odpovedani pogodbi, to je opisu po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ne potrebuje. To je toženec zatrjeval ves čas postopka na prvi stopnji. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 477/2006 zavzelo stališče, da tudi drugačna opredelitev delovnega mesta in njegov drugačen naziv lahko pomenita spremembo pogojev iz pogodbe o zaposlitvi glede opravljanja določenega dela oziroma prenehanja potreb po opravljanju dela, kot je bilo dotlej opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi. Ugotovitev, da naj bi tožnica že pred odpovedjo pretežno opravljala dela, kot ga opredeljujejo opisi v skladu s sistemizacijo iz leta 2007, je v tem postopku popolnoma nepomembna. S spremembo sistemizacije in ostalimi postopki je tožena stranka želela urediti prav razkorak med dejanskim stanjem in njenimi potrebami na eni stranki ter stanjem v relevantnih aktih, to je pogodbi o zaposlitvi, sistemizaciji ipd. na drugi strani. Za obstoj poslovnega razloga za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi zadostuje, da je potreba po njenem delu, kot je bilo opredeljeno v pogodbi, prenehala (sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 4/2006 z dne 27. 9. 2007). V kolikor je tožnica že pred sprejemom akta o sistemizaciji v letu 2007, poleg del po opisu samostojni strokovni sodelavec, za kar je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, opravljala tudi posamezna dela in naloge z opisa tehnik s specialnimi znanji, bi to lahko pomenilo kvečjemu kršitev tedaj veljavne pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa bi dodatno kazalo na to, da delo tožnice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica od 15. 2. 2006 dalje opravljala enaka dela po novi pogodbi o zaposlitvi, hkrati pa je prezrlo dejstvo, da se je postopek spremembe sprejema sistemizacije pričel že leta 2005. Toženec je ves čas zatrjeval, da njenega dela pod temi pogoji sploh ni več potreboval, oziroma ni potreboval delavca, ki bi opravljal delo po opisu, ki je veljal za odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Tudi tožnica je na naroku pojasnila, kaj dela, na podlagi njene izpovedbe pa bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je dela po opisu iz nove pogodbe po odpovedi tudi dejansko opravljala. Dejstvo, da konkretna dela tožnice pred odpovedjo niso ustrezala opisu, ne pomeni, da opis ni relevanten, temveč da del, ki jih navaja opis tožene stranke ne potrebuje. Ugotovitev, da 1. 7. 2007 ni prišlo do sprememb pri opravljanju dela tožnice, še ne pomeni, da so enaki tudi pogoji po obeh pogodbah o zaposlitvi zlasti opisa del in nalog. Navaja, da je bilo v zadevi IV Pd 975/2007 že pravnomočno ugotovljeno, da je toženec ravnal pravilno, ko je odpoved podal šele po sprejemu akta o sistemizaciji, saj so bile dejanske potrebe šele takrat tudi formalno ugotovljene, predvsem pa prej ni bilo mogoče ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za opravljanje potrebnih del. Običajno in v realnem življenju je normalno, da je tožnica že v tem času sprejemanja akta o sistemizaciji deloma ali postopoma pričela opravljati delo, ki ga je tožena stranka dejansko potrebovala. Postopek sprejema akta je trajal dlje, kot je bilo pričakovano, zato je tožnica že pred sprejemom akta o sistemizaciji delno opravljala delo, ki ga je tožena stranka tudi dejansko potrebovala. Pri dolgotrajnem in kompliciranim postopkom, ki ni bil v celoti odvisen od tožene stranke, ni življenjsko pričakovati, da bodo do tako obsežnih dejanskih sprememb, kot jih je prinesel sprejem akta o sistemizaciji, prišlo čez noč in bi tožnica en delovni dan opravljala delo strogo po enem opisu, naslednji dan pa po drugem. Ta prehod je bil postopen in je trajal dlje časa. Takšna razlaga pa ne bi bila v korist delavca, niti ne delodajalca, predvsem pa ne v javno korist, zaradi katere je bila tožena stranka ustanovljena.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter se opredelilo do vseh pravnih vprašanj ter sodbo ustrezno utemeljilo, ne da bi si pri tem razlogi nasprotovali. Zato je mogoče sodbo v celoti preizkusiti. Glede pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da opis del po odpovedani pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „samostojni strokovni sodelavec“ ne pove veliko o vsebini tožničinega dela, pa je mogoče tak zapis razlagati v smislu materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, da je za presojo utemeljenosti odpovednega razloga bistveno, ali je tožnica po odpovedani pogodbi o zaposlitvi oziroma po podpisu nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „tehnik s specialnimi znanji“ opravljala enako delo, oziroma da dela, kot da opisuje popisni list za delovno mesto „samostojni strokovni sodelavec“, tožnica ni opravljala.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) je v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove v 1. odstavku 90. člena določal, da kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s tretjim odstavkom 88. člena tega zakona, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec se mora po določbi 2. odstavka 90. člena ZDR izjasniti o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od prejema pisne ponudbe. V skladu s 3. odstavkom 90. člena ZDR pa je v primerih iz prejšnjega odstavka, če je delavec sprejel ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, obdržal pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. V obravnavani zadevi je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „samostojni strokovni sodelavec“, za katero se je zahtevala VII. stopnja izobrazbe, ter ji istočasno ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „tehnik s specialnimi znanji“, za katero se zahteva V. stopnja izobrazbe. Tožnica je ponudbo sprejela in novo pogodbo o zaposlitvi podpisala.

V zadevi, ki je bila prvotno vodena kot vzorčna (tožnik A.A.) je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 348/2009 z dne 21. 6. 2010 reviziji tožene stranke ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o neutemeljenosti odpovednega razloga in plačilu odškodnine, vključno z odločitvijo o stroških postopka ter odločitev v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V svoji odločbi je navedlo, da je sodišče druge stopnje presojo obstoja poslovnega razloga za opravljena dela omejilo le na ugotavljanje spremembe pogojev glede zahtevane stopnje izobrazbe. Ker je iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhajalo, da razlog za njeno podajo temelji na sprejemu sprememb akta o sistemizaciji, torej ni omejen le na neustreznost izobrazbe tožnika za delo, bi lahko sodišče odločilo o utemeljenosti poslovnega razloga šele potem, ko bi glede vseh pogojev za opravljanje dela po odpovedani pogodbi in ne le glede pogoja zahtevane stopnje izobrazbe ugotovilo, ali so bili ti s sprejemom akta o sistemizaciji spremenjeni in ali ta sprememba ustreza dejanskemu stanju iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Ker je revizija tožene stranke izrecno izpostavila, da je bilo delovno mesto po sprejemu akta drugačno po vsebini, vendar niti sodišče druge niti prve stopnje nista ugotavljali vsebine delovnega mesta po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in vsebine delovnega mesta po spremembi akta o sistemizaciji, čeprav bi bilo to glede na trditveno in dokazno podlago dolžno in bi bile te dejanske ugotovitve lahko ključnega pomena za odločitev. Opis (vsebina) delovnega mesta je namreč bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 29. člena ZDR) in če se ta sestavina spremeni, se glede na določilo 47. člena ZDR sklene nova pogodba o zaposlitvi. Sprememba opisa delovnega mesta obenem lahko predstavlja poslovni razlog iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, saj gre za prenehanje potreb po opravljanju dela v skladu z opisom delovnega mesta, ki velja za sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in za vnaprejšnjo potrebo po opravljanju dela v skladu s spremenjenim opisom delovnega mesta. To pa delodajalca opravičuje do uporabe instituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (3. odstavek 88. člena in 90. člena ZDR). Zato je odločilo, da bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju predloženih listinskih dokazov izjav strank in izpovedb prič dokazni postopek dopolniti z ugotovitvami o tem, ali je tožena stranka s sprejemom akta o sistemizaciji spremenila vsebino delovnega mesta. Da bi presodilo, ali je prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, bo moralo izvesti tudi dokaz z vpogledom v odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Ker je od odločitve utemeljenosti vsebinsko odvisna tudi odločitev za plačilo odškodnine, je Vrhovno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po navedeni odločitvi Vrhovnega sodišča RS je sodišče prve stopnje nadaljevalo postopek v tej zadevi ter ugotavljalo oziroma primerjalo opise delovnih mest po prej veljavni sistemizaciji delovnih mest ter po novi sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki iz leta 2007. Pravilno je ugotovilo, da se opis delovnega mesta, na katerem je delala tožeča stranka po novi pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 6. 2007 precej razlikuje od opisa delovnega mesta, na katerem je tožnica delala po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnica od leta 2000 do 9. 10. 2008 opravljala delo kadrovika v kadrovski službi, ter opravljala administrativna dela, vodila kadrovske evidence, evidence preventivnih zdravniških pregledov in drugo, kar se lahko uvrsti med naštete naloge iz 2. člena (nove) pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sodišče pravilno povzelo in sicer: priprava dopisov in druga zahtevnejša administrativna dela, vodenje kadrovskih evidenc, vodenje evidenc in priprava gradiv s področja socialnega zavarovanja, vodenje evidenc s s področja preventivnih zdravstvenih pregledov in varstva pri delu in tudi druge naloge, ki so navedene v opisu del in nalog za to delovno mesto.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se opis delovnega mesta „samostojni strokovni sodelavec“ bistveno razlikuje od opisa delovnega mesta, na katerem tožnica dela po novi pogodbi o zaposlitvi. Pravilen pa je tudi dokazni zaključek, da se vsebina tožničinega dela po podpisu nove pogodbe o zaposlitvi ni spremenila. To je ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnice ter priče C.C., pomočnice direktorja tožene stranke za upravne zadeve.

Po določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da se v konkretnem primeru utemeljenost poslovnega razloga presoja glede na dejansko opravljanje dela, ki ga je tožnica opravljala pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in kasneje, ko je podpisala novo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka sama priznava, da tožnica ni delala po opisu del „samostojni strokovni sodelavec“, vendar tožena stranka zmotno meni, da spremenjen opis nalog v konkretnem primeru lahko pomeni utemeljenost odpovednega razloga, ker naj tožničinega dela glede na prejšnji opis ne bi več potrebovala. To bi namreč pomenilo, da vsaka sprememba opisa del pomeni odpovedni razlog - poslovni razlog v smislu 88. člena ZDR oziroma razlog za spremembo pogodbe o zaposlitvi po 29. in 47. členu ZDR, čeprav do dejanskih sprememb pri delu delavca ne bi prišlo. Zato sprememba opisa del ne more biti odločilna, če hkrati tudi ne pomeni spremembe v organiziranosti delovnega procesa oziroma v spremembi nalog in odgovornosti, ki jih delavec opravlja po novi pogodbi o zaposlitvi. V tem delu je torej pritožba neutemeljena, ker utemeljenost odpovednega razloga veže izključno na spremembo opisa delovnega mesta, ne da bi to vplivalo na spremembo dejanskega opravljanja dela. V tej zvezi so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, s katerimi hoče tožena stranka pojasniti, da je postopek sprejema nove sistemizacije oziroma reorganizacije potekal več let in da ni prišlo do takojšnjih sprememb v delu v dejanskem opravljanju dela tožnice, oziroma da je ugotavljala potrebo po opravljanju dela šele po sprejemu akta o sistemizaciji v letu 2007. Takšno sklepanje namreč ne vpliva na obstoj utemeljenosti poslovnega razloga, saj se tožničino opravljanje dela ni v ničemer spremenilo. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenosti odpovednega razloga, dokazno breme pa je bilo na njej (1. odstavek 82. člena ZDR) ter je posledično ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.