Jedro

Četudi statut tožene stranke določa, da direktor materialno odgovarja za sklepe, s katerimi je družbi povzročena materialna škoda, to ne pomeni, da je odgovornost direktorja (tožnika) objektivna. Še vedno je bilo treba za presojo odškodninskega zahtevka, ki je uveljavljan v pobot, ugotavljati vse elemente odškodninskega delikta. Ker je bilo ugotovljeno, da tožniku v zvezi s podpisom poroštvene pogodbe, iz katere je toženi stranki nastala škoda, ni mogoče očitati niti malomarnosti (pogodbo je podpisal v mejah svojih pristojnosti in skladno z poslovno usmeritvijo tožene stranke), je pravilna ugotovitev, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika iz naslova odpravnine in odškodnine v skupnem znesku 71.918,30 EUR bruto, zmanjšana za predpisane davke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od v izreku navedenih zneskov tečejo od v izreku navedene zapadlosti (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji do višine tožbenega zahtevka v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku iz naslova odpravnine in odškodnine obračuna znesek 71.918,30 EUR, odvede od tega zneska predpisane davke in tožniku izplača neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneska, obračunanega od bruto 23.972,76 EUR, tečejo od 7.1.2003 do plačila, od zneska, obračunanega od bruto 23.972,76 EUR, od 7.2.2003 do plačila in od neto zneska, obračunanega od bruto 23.972,76 EUR, od 7.3.2003 do plačila ter mu povrne stroške postopka v znesku 6.356,52 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek III. točke izreka). V presežku glede zakonskih zamudnih obresti od 7.1.2003 do 7.3.2003 je tožnikov zahtevek zavrnilo (drugi odstavek III. točke izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo vrsto dokazov, ki kažejo na to, da je tožnik kot direktor tožene stranke v času podpisa sporne poroštvene pogodbe ravnal s hudo malomarnostjo in da je zlorabil svoj položaj. Tožnik za podpis poroštvene pogodbe ni imel soglasja ostale vodstvene strukture oziroma direktorjev takratne tožene stranke. Tožnik je tudi sam priznal, da je zgolj on podpisal bianco menice in akceptne naloge, kar je bilo v direktnem nasprotju s statutom in veljavno prakso tožene stranke, saj bi bianco menico morala podpisati vsaj dva podpisnika. Tožnik je s svojim ravnanjem neposredno kršil določila 67. in 68. člena statuta, ki natančno določata pooblastila oziroma pravice in dolžnosti direktorja, med drugim tudi, da izvršuje odločitve in sklepe, ki jih sprejmejo člani strokovnega kolegija. V 68. členu statuta je bilo tudi določeno, da je direktor materialno odgovoren za sklepe, s katerimi je povzročena materialna škoda v podjetju. Ravno to določilo pa je bistvenega pomena, saj vpeljuje neposredno odškodninsko odgovornost direktorja za ravnanje, ki ima negativne posledice za podjetje. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na izpovedbe prič M.R., D.S., K.B. in I.Š. v tem postopku, ni pa upoštevalo njihovih izpovedb v kazenskem postopku. Razumljivo je, da so priče pred tožnikom, ki je bil njihov direktor in najverjetneje tudi osebni prijatelj, izpovedovale nekoliko drugače oziroma bolj previdno. Izjave teh prič so v kazenskem postopku bistveno drugačne in v celoti obremenjujejo tožnika, vendar izpodbijana sodba glede tega nima razlogov. Že zgolj dejstvo, da je tožnik v kazenskem postopku zaradi zlorabe položaja, da bo zoper njega vložena obtožnica, ter dejstvo, da je sam priznal, da je podpisal bianco menico, kljub temu da je vedel, da bi morala biti dva podpisnika, bi bilo dovolj za ugotovitev osebne odgovornosti tožnika in s tem zagotovitev utemeljenosti pobotnega ugovora. Tožnik sicer navaja, da naj bi družba A. d.o.o. kredit, za katerega je tožnik podpisal poroštveno pogodbo, najela zaradi nabave proizvodne linije za termično pakiranje vampov. Vendar je direktor te družbe R.U. jasno izjavil, da nikdar ni imel namena kupiti take proizvodne linije in da je bilo to tožniku dobro znano že ob podpisu poroštvene pogodbe. Nenazadnje je to razvidno tudi iz pogodbe o kratkoročnem kreditu, vendar se sodišče prve stopnje z vsebino te pogodbe ni ukvarjalo. Iz kreditne pogodbe je jasno razvidno, da se ta kredit daje za poplačilo prejšnjih kreditov. Tožnik bi moral vedeti, da družba A. d.o.o. v letu 1996 toženi stranki ni plačala niti enega izstavljenega računa, čeprav je bilo v tistem letu za 5,222.050,90 SIT izstavljenih računov. Tožnik bi moral vedeti oziroma je vedel, da je bilo podjetje M. d.d. oziroma takratna tožena stranka v likvidnostnih težavah, saj so to potrdile vse zaslišane priče. Tožnik je kljub temu podpisal takšno sporno in škodljivo poroštveno pogodbo. Vse to kaže na grobo kršitev pooblastil in hudo malomarnost tožnika. Iz izpovedb I.Š., M.R. in B.E. v kazenskem postopku izhaja, da nobeden izmed udeležencev strokovnega kolegija ni podprl predloga direktorja oziroma da so vsi izrazili odklonilna stališča glede podpisa poroštvene pogodbe. Celo več, priča I.Š. je izpovedal, da ni hotel podpisati akceptnega naloga za družbo A. d.o.o., saj se ni strinjal s podpisom poroštvene pogodbe. Enako naj bi ravnala tudi D.D.. Ni jasno, kako je sodišče prve stopnje te dokaze lahko spregledalo. Trditev tožnika, da je vedel, da morata akceptni nalog in bianco menico podpisati dva podpisnika, da pa je on to storil prvi in da ne ve, kaj se je naprej dogajalo z akceptnimi nalogi, še enkrat dokazuje tožnikovo veliko malomarnost pri opravljanju funkcije direktorja. Tožnikova naloga je bila, da poskrbi za pravilno poslovanje podjetja in da poskrbi še za enega podpisnika bianco menice. Pritožba opozarja na protislovje v navedbah tožnika, saj je navajal, da je šlo pri podpisu poroštvene pogodbe za osebno zaupanje, obenem pa je na posebno vprašanje izjavil, da direktorja družbe A. d.o.o. sploh ni osebno poznal oziroma ne najbolje. V kolikor tožnik direktorja ni poznal, potem o nekem zaupanju pri poslovanju ne more biti govora. Tožnik ob podpisu poroštvene pogodbe ni ravnal kot skrben gospodar in je svoja pooblastila močno zlorabil, saj ostali člani strokovnega kolegija niso podpisali poroštvene pogodbe, akceptnega naloga in menice in so tožniku to tudi izrecno odsvetovali. Protispisno je tudi tožnikovo zatrjevanje, da je bila poroštvena pogodba podpisana za določen čas, saj iz pogodbe izhaja, da časovno ni omejena. Tudi ni res, da bi ves posel z družbo A. d.o.o. propadel zaradi bolezni norih krav, saj se je ta bolezen pojavila šele leto dni po podpisu poroštvene pogodbe. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da je prvostopenjsko sodišče v skladu z načelom neposrednosti samo izvedlo dokaze z zaslišanjem prič in z listinami, zato so nepomembne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kazensko-preiskovalni spis zoper tožnika. Za pobotni ugovor tožene stranke ni nobene pravne podlage. Tožena stranka je zoper tožnika glede te terjatve celo začela pravdo, vendar tožnik ni odškodninsko odgovoren za morebitno škodo, ki naj bi nastala toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ne obstoji. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer pritožba postopkovne kršitve uveljavlja zgolj pavšalno. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Med strankama je spor le glede v pobot uveljavljane odškodninske terjatve tožene stranke za povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi podpisa poroštvene pogodbe za podjetje A. d.o.o. pri ... banki, ki jo je v času vodenja tožene stranke sklenil tožnik.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožnik sporno poroštveno pogodbo podpisal v mejah pristojnosti, ki mu jih je kot direktorju določal 8. člen Statuta tožene stranke (priloga B7). Tudi določba 67. člena Statuta, na katero se pritožba sklicuje, določa, da direktor zastopa in predstavlja podjetje brez omejitev. V Statutu sicer res ni izrecne določbe, da direktor sam podpisuje poroštvene pogodbe, vendar pa tudi ni izrecne določbe o tem, da za podpis take pogodbe potrebuje kakršnokoli soglasje. Po 8. členu Statuta torej direktor opravlja vse posamične pravne posle in sklepa vse pogodbe, razen posameznih poslov, ki so izrecno navedeni, med katerimi ni našteta poroštvena pogodba. Tudi glede podpisa bianco menice v statutu ni nobene posebne določbe o tem, da bi jo morala podpisati dva podpisnika, kot to navaja pritožba, pri čemer je ... banka svoj dolg od tožene stranke izterjala na podlagi poroštvene pogodbe in ne na podlagi menice. Toženi stranki je torej škoda nastala iz poroštvene pogodbe in ne zaradi uveljavitve menice, zato podpis menice v konkretnem primeru sploh ni relevanten. Glede na opisano statutarno ureditev pri toženi stranki je neutemeljena pritožba v zvezi s tem, da tožnik ni imel soglasja ostale vodstvene strukture tožene stranke za podpis sporne poroštvene pogodbe, saj tega ni potreboval. Izvrševanje odločitev in sklepov, sprejetih na strokovnem kolegiju, pa seveda nikakor ne pomeni, da mora pridobiti njihovo soglasje za sklepanje vseh poslov. Protipravnost kot eden izmed pogojev za obstoj odškodninske odgovornosti torej ni podana.

Na podlagi izpovedi prič je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni ravnal malomarno, saj iz izjav izhaja, da glede podpisa te poroštvene pogodbe ni bilo nič spornega, da so se o sodelovanju s podjetjem A. d.o.o. dogovarjali na kolegiju in so bili vsi zainteresirani za sodelovanje z njim pri predelovanju vampov kot posebni proizvodni liniji. Tožena stranka je bila za dolgoročno poslovanje s tem podjetjem zelo zainteresirana, ker je po osamosvojitvi Slovenije izgubila pomembne trge na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Dogovorjeno je bilo, da bo to podjetje nabavilo potrebno linijo za vakumsko pakiranje vampov, kar pa je pogojevalo s podpisom sporne poroštvene pogodbe. Do podpisa poroštvene pogodbe je bilo sodelovanje s tem podjetjem uspešno, kar so v nasprotju z navedbami tožene stranke potrdile vse priče. Pozneje pa so se začele težave in sicer je podjetje A. d.o.o. izigralo toženo stranko. Glede na povedano tožniku ni mogoče očitati zlorabe položaja.

Ključne priče, zaslišane v postopku pred sodiščem prve stopnje, so zelo podobne izjave podale tudi, ko so bile zaslišane pred preiskovalnim sodnikom v kazenskem postopku (priloga C1). Pritožba prvostopnemu sodišču zato neutemeljeno očita, da teh izjav ni upoštevalo. Res je, da iz uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih iz predkazenskega (in ne kazenskega) postopka izhajajo drugačne izpovedi, ki so jih od teh prič pridobili policisti in na katere se dejansko pritožba sklicuje. Vendar te niso bile pridobljene v sodnem postopku in s predhodnim opozorilom o posledicah krivega pričanja, zato jih sodišče prve stopnje upravičeno ni upoštevalo. V dveh ločenih sodnih postopkih (predkazenskem in pred sodiščem prve stopnje v tej zadevi) so priče izpovedale podobno, zato se je prvostopno sodišče pri svoji odločitvi utemeljeno oprlo na njihove izjave. Tudi izjava R.U. iz kazenskega postopka ni takšna, kot jo prikazuje pritožba, kar je že sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo v izpodbijani sodbi, s čimer se pritožbeno sodišče strinja in razlogov v zvezi s tem ne ponavlja. Kot že povedano, pa kreditna pogodba tudi ni bila izrecno sklenjena za nakup proizvodne linije, temveč se je ta nakup pogojeval s podpisom sporne poroštvene pogodbe za kredit podjetja A. d.o.o. Ni bilo moč predvideti, da bo prišlo do takšnega preobrata, saj je bilo glede na izpovedi prič dotedanje poslovno sodelovanje z A. d.o.o. dobro in v interesu celotne družbe, zaradi česar je med družbama obstajalo zaupanje (ne osebno med direktorjema), pri čemer tožena stranka nasprotnega ni izkazala.

Tudi zapisniki sej nadzornega sveta, na katerih se je opozarjalo na problematičnost sporne poroštvene pogodbe z dne 18. 9. 1996, so iz časa po njenem podpisu, ko je že prišlo do preobrata v poslovnem odnosu s podjetjem A. d.o.o. Ti zapisniki zato za odločitev o tožnikovi odgovornosti za nastalo škodo niso relevantni. Bistvene so namreč okoliščine v času sklenitve pogodbe, ko so vsi vodilni in ne le tožnik utemeljeno pričakovali, da je poslovanje tožene stranke s podjetjem A. d.o.o. toženi stranki v korist in glede na dotedanje poslovne sodelovanje s tem podjetjem takšne zlorabe zaupanja niso mogli predvidevati.

Splošno znano dejstvo je, da se je bolezen norih krav pojavila že v letu 1996, zato je pritožba tudi s tem v zvezi neutemeljena (Ur. l. RS, št. 18/1996).

Statut v 68. členu sicer res določa, da direktor materialno odgovarja za sklepe, s katerimi je povzročena materialna škoda podjetju, vendar ta člen ne določa njegove objektivne odgovornosti, zato je tudi izhajajoč iz te določbe potrebno ugotavljati, če obstojijo vsi elementi odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda). Za obstoj odškodninske odgovornosti torej ne zadostuje, da je tožnik v kazenskem postopku in zgolj možnost, da bo zoper njega vložena obtožnica. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku krivde za nastalo škodo ni mogoče naprtiti, saj mu v zvezi s podpisom poroštvene pogodbe ni moč očitati niti malomarnosti, je pravilno zaključilo, da tožnik ni odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, ter posledično ugotovilo, da pobotni ugovor tožene stranke iz tega naslova ne obstoji.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.