Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik na dneve, ki jih je toženka evidentirala kot proste, ni bil prost. Ključna je ugotovitev, da je tožnik tudi ob nedeljah moral opravljati svoje zadolžitve, in sicer pripravo poročil in obveščevalnih analiz za humint teame v operativi, ki so v ponedeljek zjutraj odhajali na teren in so že v nedeljo potrebovali podatke in analize o določenih ljudeh ali dogodkih ali varnostni situaciji, zato da bi se kvalitetno pripravili na opravljanje nalog na terenu. Poleg tega je tožnik kot analitik delal tudi za svojega nadrejenega v mednarodnem poveljstvu, katerega je eno nedeljo mesečno tudi nadomeščal zaradi njegove odsotnosti. Navedenih ugotovitev o tožnikovem delu na označene proste dneve toženka ni uspela izpodbiti oziroma dokazati nasprotno, niti s predloženimi evidencami niti z zaslišanjem A.A., poveljnika slovenskega kontingenta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati neto znesek odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka za čas od 26. 10. 2017 do 27. 4. 2018 v višini 4.335,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 4. 2018 dalje do plačila. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 2.092,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni spuščalo v ugotavljanje, kaj je tožnik počel na dneve, za katere iz podpisanih evidenc izhaja, da je bil prost. Opozarja na stališče sodne prakse, skladno s katerim mora tožnik, ki vtožuje odškodnino zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka, navesti na kateri dan je opravljal katero nalogo in to nalogo natančno opisati ter tudi dokazati, če želi uspeti s svojim tožbenim zahtevkom. S tem, ko je tožena stranka navedla konkretne dneve, ko je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, je bilo na tožniku dokazno breme, da za te dneve navede, kaj konkretno je delal in kdo mu je navedena dela odredil. Tožnik tega ni izkazal, sodišče prve stopnje pa se v ugotavljanje konkretnih zadolžitev na konkretne dneve sploh ni spuščalo.

Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni poklonilo vere podatkom o koriščenju tedenskega počitka iz evidenc mesečne obremenjenosti, čeprav je s strani toženke predlagana priča A.A. prepričljivo potrdila, da evidence obremenjenosti odražajo realno stanje, ter pojasnila, da so se evidence vodile za nazaj in da nihče v podpisovanje evidentiranih prostih dni ni bil prisiljen. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbam tožnika ter priče B.B.. Ni se spuščalo v ugotovitev, ali je navedena priča tožnika dejansko videla, da se je na proste dni javljal na telefonske klice, niti se ni spuščalo v ugotovitve, na katere dni (datumsko) je priča videla tožnika, da je opravljal delo. Izpovedba B.B. o opravljanju dela na proste dni je le pavšalne narave, sodišče prve stopnje pa se ni spuščalo v natančno ugotavljanje, na katere dneve je bilo to. Prav tako je sodišče prve stopnje nezadostno in pavšalno povzelo izpovedbo priče C.C., pri tem pa njene izpovedbe ni kritično ocenilo. Najprej je izpovedala, da s tožnikom ni imela veliko stikov, nadalje pa, da so bile nekatere nedelje tudi delovne. V kolikor je bila kakšna nedelja delovna za pričo, slednje še ne pomeni, da je bila delovna tudi za tožnika, saj je sama priča povedala, da s tožnikom ni imela dosti stikov. Poleg navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke iz pripravljalne vloge, kjer je natančno navedla v katerih dneh je tožnik v Slovenijo pošiljal tedenska in mesečna poročila, za katera je sicer slednji trdil, da jih je v Slovenijo pošiljal ob nedeljah. Toženka je predložila evidence, iz katerih jasno izhaja, da je bilo samo eno izmed teh poročil poslano v nedeljo, kar pomeni, da navedbe tožnika ne držijo, oziroma bi moralo sodišče prve stopnje takšne navedbe podrobneje raziskati, česar pa ni storilo.

V pritožbi izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede povračila stroškov postopka. Navaja, da tudi v kolikor bi bil tožnik upravičen do povračila stroškov, je sodišče prve stopnje napačno odmerilo njihovo višino. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče tožniku na podlagi tar. št. 21/1 Odvetniške tarife prisodilo 375 točk, in sicer enkrat za ugovor in dvakrat za pritožbo. Pri tem niti ni jasno, za kakšen ugovor naj bi šlo niti ni tožeča stranka upravičena do povračila stroškov za ugovor, pač pa za pritožbo, vendar le enkrat. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka trditve toženke v pritožbi in navaja, da so pričakovanja toženke, da bi tožnik moral za nekaj let nazaj za vsak dan natančno navesti kaj je počel, nerazumna, nelogična in neživljenjska. Edino dokazno orožje toženke so liste obremenjenosti, ki pa ne morejo biti objektivne in pravilne, saj so jih pripadniki morali podpisovati, sicer bi jih lahko doletele sankcije oziroma neugodnosti. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, vsebinsko prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSloSV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.) odločalo o odškodnini za neizkoriščene dneve tedenskega počitka tožnika na mednarodni vojaški misiji KFOR na Kosovu v času od 26. 10. 2017 do 27. 4. 2018 (KFOR ...), na kateri je opravljal analitične in obveščevalno-varnostne naloge kot D. združenih obveščevalnih podatkov.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik kot analitik pretežno opravljal obveščevalno delo za mednarodno skupino, tj. v sklopu mednarodnega poveljstva D. (KFOR), v manjši meri pa je deloval tudi za nacionalno celico, tj. pod poveljstvom slovenskega kontingenta, v okviru katerega je pripravljal mesečna poročila za Slovenijo.

8. V dokaznem postopku je toženka predložila tabelo obremenjenosti (priloga B8) ter s strani tožnika podpisane evidence tedenskega počitka (B1-B7). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz navedenih evidenc razvidno, da so bile tožniku kot dnevi tedenskega počitka vsakokrat zagotovljene nedelje. Do predloženih evidenc se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo in izčrpno pojasnilo, zakaj podatki o prostih dneh tožnika na misiji v evidencah niso verodostojni in ne odražajo pravilnega dejanskega stanja (točka 22 obrazložitve izpodbijane sodbe), ter zakaj je tožnik s svojo izpovedjo in zlasti z izpovedjo priče B.B., ki ju je sodišče prve stopnje prepričljivo dokazno ocenilo, dokazal, da kljub drugačni zabeležki v evidenci ni bil povsem prost delovnih nalog na sporne nedelje, ampak je opravljal delovne naloge prav vsak dan. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno v zvezi z izpovedmi prič in tožnika, zavrača kot neutemeljene.

9. Po oceni pritožbenega sodišča tožnik s podpisom spornih evidenc ni potrdil resničnosti podatkov v evidenci, ampak je le izvršil ukaz nadrejenih delavcev, kar je bil kot vojak dolžan storiti, o čemer je izpovedal tudi B.B.. Pritožba temu neutemeljeno nasprotuje z izpostavljanjem izpovedi priče A.A. v delu, kjer je potrdil, da evidence obremenjenosti odražajo realno stanje, saj so se vodile za nazaj, ter da nihče ni bil prisiljen v podpis evidentiranih prostih dni. Dejstvo, da je tožnik mesečne evidence podpisal, glede na okoliščine njihovega podpisovanja in naravo dela v vojski ni zadosten dokaz, da mu je bil 24-urni tedenski počitek zagotovljen ter, da je bila taka formalna označba pravilna. Glede na trditve tožnika, da na misiji ni imel tedenskega počitka, je sodišče prve stopnje utemeljeno preverjalo in ugotavljalo, ali je bil tožnik takrat dejansko res prost obveznosti najmanj 24 neprekinjenih ur, ali pa je opravljal zadolžitve in delo za delodajalca v dneh, ko naj bi imel po evidenci prosto.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik na dneve, ki jih je toženka evidentirala kot proste, ni bil prost. Ključna je ugotovitev, da je tožnik tudi ob nedeljah moral opravljati svoje zadolžitve, in sicer pripravo poročil in obveščevalnih analiz za humint teame v operativi, ki so v ponedeljek zjutraj odhajali na teren in so že v nedeljo potrebovali podatke in analize o določenih ljudeh ali dogodkih ali varnostni situaciji, zato da bi se kvalitetno pripravili na opravljanje nalog na terenu. Poleg tega je tožnik kot analitik delal tudi za svojega nadrejenega v mednarodnem poveljstvu, katerega je eno nedeljo mesečno tudi nadomeščal zaradi njegove odsotnosti. Navedenih ugotovitev o tožnikovem delu na označene proste dneve toženka ni uspela izpodbiti oziroma dokazati nasprotno, niti s predloženimi evidencami niti z zaslišanjem A.A., poveljnika slovenskega kontingenta.

11. Neosnovan je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zgolj na podlagi pavšalne izpovedbe priče C.C., ki je izpovedala, da je imela tudi sama kakšno nedeljo delovno, zaključilo, da tožnik ni imel zagotovljenega nobenega dne tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na izpoved tožnika kot tudi na izpoved priče B.B., ki je izpovedal o tem, da je tožnika videval vsak dan, srečal ga je tudi ob nedeljah, ko je pisal poročila ter, da niti en dan ni bil povsem prost vseh dolžnosti. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje je bila navedena priča bolje seznanjena z dejanskimi okoliščinami tožnikovega dela (in s tem povezanimi okoliščinami koriščenja tedenskega počitka) kot priča A.A., ki ni natančno poznal načina tožnikovega dela v okviru mednarodnega poveljstva KFOR niti urnika, kar je po prepričanju pritožbenega sodišča logično in razumljivo, glede na dejstvo, da tožnika ni srečeval dnevno, saj je tožnik delal v D., priča pa v E. ter, da sam tožniku ni odrejal nalog, pač pa mu je bilo delo odrejeno s strani mednarodnega poveljstva KFOR oziroma njegovega neposredno nadrejenega (tujega poveljnika) znotraj sektorja .... Nadalje pa iz njegove izpovedi izhaja tudi, da zaradi narave tožnikovega obveščevalnega in analitičnega dela in glede na obveščevalni cikel dopušča možnost, da je bilo potrebno, da je tožnik svoje delovne naloge opravljal tudi v nedeljo, saj je izpovedal, da so zadeve kot npr. zaostreni odnosi med Srbijo in Kosovom včasih zahtevale takojšnjo reakcijo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na navedeno A.A. ni bilo znano oziroma je bilo izven njegove zaznave, kaj in kdaj je tožnik delal v okviru mednarodnega poveljstva ter kako je bilo z dejansko zagotovitvijo tedenskega počitka tožniku, zato sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo njegovi izpovedi, da je bila s podpisovanjem evidenc s strani pripadnikov zagotovljena verodostojnost podatkov v evidencah, čemur je pritožbeno sodišče pritrdilo že v točki 9 obrazložitve te sodbe.

12. Svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno oprlo tudi na ugotovitev, ki ji toženka v pritožbi niti ne nasprotuje, da je tožnik opravljal naloge za nacionalno linijo, in sicer je pisal mesečna poročila za Slovenijo, kar je moral pripravljati na posebnem mestu v stavbi obveščevalno-varnostne službe na posebnem kodno varovanem računalniku, takrat ko ni delal analiz in ostalega dela iz okvira mednarodnega poveljstva KFOR. Poleg tega je opravljal še obveščevalni del za Slovenijo, ki je potekal direktno na varen računalnik v Sloveniji, kar je lahko delal samo takrat, ko je bil v pisarni sam, da nihče ni videl, kaj dela. V zvezi s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih navedb, da je tožnik samo eno izmed tedenskih in mesečnih poročil za Slovenijo poslal v nedeljo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz tožnikove izpovedi izhaja, da ni bilo nujno, da je bil čas izdelave ter pošiljanja poročil isti. Toženka se osredotoča zgolj na sklepno dejanje, tj. pošiljanje poročil, ne pa tudi na mentalno delo priprave oziroma izdelave poročil, pri čemer eno poslano poročilo v nedeljo še ne potrjuje, da tožnik ob nedeljah poročil ni pripravljal. Vprašanje, kdaj je tožnik pošiljal poročila, po presoji pritožbenega sodišča ni odločilno, temveč je bistveno, kdaj jih je pripravil oziroma izdelal, kar pa je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je to v glavnini opravljal ob nedeljah ali sobotah popoldne, toženki pa ni uspelo dokazati nasprotno.

13. Glede na navedeno je treba zavrniti pritožbeno trditev, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kaj je tožnik delal na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot njegovi prosti dnevi tedenskega počitka. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje namreč navedlo, za katere konkretne naloge je ugotovilo, da jih je tožnik opravljal na dneve, ki so bili prosti, četudi ne za vsak z datumom opredeljen prost dan, kar neutemeljeno očita toženka v pritožbi. Toženka tako neutemeljeno kritizira stališče sodišča prve stopnje, ki je zapisalo, da je dovolj, da je tožnik izpovedal, kaj je delal ob nedeljah (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe), saj prav iz predloženih evidenc izhaja dejstvo, da so bili dnevi tedenskega počitka vedno ravno nedelje, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, kakšne zadolžitve je tožnik imel ob nedeljah.

14. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da je tožnik zaradi narave svojega analitičnega in obveščevalno-varnostnega dela moral delovati tudi ob nedeljah, ki naj bi bile načeloma prosti dnevi. Take naloge pomenijo delo za delodajalca ter predstavljajo glede na svojo naravo oziroma vsebinsko in časovno komponento tako obremenitev za pripadnika, da ni mogoč zaključek, da je tožnik kljub opravljanju teh nalog ta dan počival oziroma da ne pomenijo posega v pravico do tedenskega počitka.

15. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pripominja (kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve), da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik imel ves čas pri sebi službeni telefon v lasti KFOR, ki je moral biti stalno vklopljen in v uporabi, sama po sebi še ne zadostuje za zaključek o kršitvi pravice do tedenskega počitka. Taka zahteva je namreč za delo na mednarodni vojaški misiji v tujini pričakovana in razumljiva. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepih VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2020 in VIII Ips 40/2020 z dne 27. 10. 2020, iz katerih izhaja, da v primeru če tožnik v tem času na konkretne naloge ni bil klican in ni opravljal nobenih delovnih nalog, ni mogoče šteti, da bi mu bil tedenski počitek onemogočen. V obravnavanem primeru iz podatkov v spisu izhaja, da tožnik niti ni konkretno zatrjeval, da je bil na proste dneve na podlagi zahteve po dosegljivosti dejansko klican, da opravi neko delo.

16. Sodišče prve stopnje je torej ob pravilnih pravnih izhodiščih in na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov utemeljeno prisodilo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek, ker je zaključilo, da toženka tožniku v času napotitve na vojaško misijo na Kosovu v vsakokratnem obdobju sedmih zaporednih dni ni zagotovila 23 dni tedenskega počitka, s tem da toženka v pritožbi sicer podlage in višine prisojene odškodnine ter dosojenega teka zakonskih zamudnih obresti ne problematizira.

17. Toženka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper višino odmerjenih stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožniku v skladu s predloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015, s spremembami). V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožnik vložil dve pritožbi zoper dve odločitvi sodišča prve stopnje, in sicer pritožbo zoper sodbo ter pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog za plačilo takse, s katerima je uspel, zato je upravičen do povračila stroškov, ki jih je imel z obema pritožbama, kot tudi z ugovorom zoper plačilni nalog. Glede na navedeno je odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sodbe pravilna.

18. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso bile pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo. S pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer toženka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).