Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da iz konkretnega opisa obtoženemu A. A. očitanega kaznivega dejanja ne izhaja opis ravnanj, ki bi imela za posledico preusmeritev sredstev na družbo P. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je namreč iz konkretnega opisa očitanega kaznivega dejanja izostal opis ravnanja in njegove pojavne oblike v realnosti in sicer kako oz. na kakšen način je obtoženi preusmeril prihodke in s tem ravnal v nasprotju z interesi družbe N. d.d. in katera so tista dejanja, za katera je bil obtoženi pooblaščen in jih je opravil v nasprotju z interesi družbe oz. jih ni opravil v interesu družbe. Le na določno opisan način, ki pa je v konkretnem primeru izostal, je po oceni pritožbenega sodišča očitek obtožencu preverljiv.

Zmotno pa je stališče pritožnika, da mora biti oškodovalni namen kot izrecen zakonski znak v opisu dejanja konkretno opredeljen, v konkretnem primeru opisani zakonski znak direktnega naklepa, in sicer v obliki oškodovalnega namena, je subjektivni zakonski znak. Subjektivni zakonski znaki so namreč del notranjega sveta storilca in ko je posamezen znak kaznivega dejanja, še zlasti pri navajanju t.i. subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v samem zakonu, zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Prav določen oškodovalni namen kot zakonski znak, je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Na obstoj določenega namena storilca sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena sodišče navede v obrazložitvi. Na namen se namreč sklepa na podlagi indicev oz. posrednih dokazov, kar pomeni, da se dokazuje. Dokazna ocena pa je del obrazložitve sodbe in ne njenega izreka.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se ugodi, pritožbi okrožnega državnega tožilca pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti:

1. V odločbi o krivdi, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnih izdatkih obtoženega in potrebnih izdatkih in nagrade zagovornika glede obtoženega A. A. pod točko A/1 spremeni tako, da se obtoženega A. A., rojen ..., stalno stanujoč ..., EMŠO ..., državljan Republike Slovenije, s končano fakulteto, ..., pravnomočno ni obsojen, ni v drugem kazenskem postopku, na prostosti, se iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprosti,

da je skupaj z obtoženim B. B. z zavestnim sodelovanjem pri vodenju gospodarske dejavnosti, zato, da bi družbi N., d. d., s sedežem na naslovu ... oziroma ..., povzročila premoženjsko škodo, zlorabila svoj položaj in dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, z njunim dejanjem pa je povzročena velika premoženjska škoda, ki sta jo tudi hotela povzročiti, s tem, da A. A. kot generalni direktor družbe in B. B. kot direktor za finance in ekonomiko oziroma direktor za finance, ekonomiko in informatiko družbe, katerega naloga je bila po pogodbi o zaposlitvi tudi učinkovito in uspešno odločanje na matičnem organizacijskem področju, torej področju financ in priprava pogodb in sodelovanje pri sklepanju pogodb, nista ravnala v dobro družbe, katere interese sta zastopala, temveč v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, h kateri sta bila zavezana na podlagi prvega odstavka 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika oziroma strokovnjaka, h kateri sta bila zavezana na podlagi 6. člena Obligacijskega zakonika, ker je v času od 22. 2. 2007 do 9. 6. 2010 prihodke družbe, ki so izvirali iz naslova sklenjenih pogodb med družbama O. d. d. in N. d. d., ki sta jih podpisala s C. C. in sicer: - Opcijske pogodbe 24. 5. 2004, - Pogodbe o prodajni in nakupni opciji z 20./31. 12. 2004, - Pogodbe o terminskem nakupu delnic družbe O. d. d. (001) z 4. 7. 2006, - Pogodbe o terminski prodaji in prenosu delnic št. ... z 22. 5. 2007 ter iz naslova stroškov, povezanih z nakupi in prodajami delnic družbe O. d. d., z oznako 001, ki jih je na podlagi dogovora, sklenjenega med C. C. in A. A., za potrebe menedžerskega prevzema družbe O. d. d., opravila družba N., d. d., čeprav je v zvezi z nastalimi stroški, za katere je bilo dogovorjeno, da jih bo plačal O. d. d., B. B. vodil in usklajeval evidenco z D. D., izvršno direktorico finančnega področja družbe O. d. d., in so ti na dan 13. 1. 2010 znašali 690.753,85 EUR, preusmerila na tujo luksemburško družbo P. (v nadaljevanju P.), katere ekonomska upravičenca sta bila, s čimer sta tako družbi N. d. d., v korist katere sta bila zavezana ravnati, povzročila za najmanj 690.753,85 EUR, pri čemer je B. B. v času od 28. 1. 2010 do 24. 2. 2010 po usklajevanjih z D. D., pripravil in sestavil lažne opcijske pogodbe med strankami P., O. d. d. in R. d. o. o. ter jih dal prevesti v angleški jezik in jih med 24. in 26. 2. 2010 posredoval v podpis dr. E. E., ki je bil uradni zastopnik družbe P. in je vsa opravila v zvezi s poslovanjem navedene družbe opravljal po njegovih navodilih, pri tem pa je iz opcijskih pogodb izhajalo, da je P. lastnik 10.517 delnic 002, 40.000 delnic 003 in 50.000 delnic 004, ki se zavezuje, da bo te delnice prodal družbama O. d. d. in R. d. o. o., najkasneje do 30. 10. 2009 po določeni ceni, O. d. d. in R. d. o. o. pa se zavezujeta te delnice kupiti, v nasprotnem primeru pa družbi P. plačati pogodbeno kazen, nato je opisane opcijske pogodbe od 24. 2. do 9. 6. 2010 posredoval D. D., slednja pa jih je za družbo O. d. d. posredovala v podpis C. C., za družbo R. d.o.o. pa podpisala sama, in je tako C. C. sklenil in podpisal lažno opcijsko pogodbo v imenu družbe O. d. d. z družbo P. brez datuma, iz vsebine katere je izhajalo, da bo družba O. d. d., odkupila 4.517 delnic 002, 17.177 delnic 003 in 21.472 delnic 004 najkasneje do 30. 10. 2009, v nasprotnem primeru pa bo plačala družbi P. in pogodbeno kazen v v višini 350.000,00 EUR, D. D. pa je sklenila in podpisala lažno opcijsko pogodbo v imenu družbe R. d. o. o. z družbo P. brez datuma, iz vsebine katere je izhajalo, da bo družba R. d. o. o. odkupila 6.000 delnic 002, 22.823 delnic 003 in 28.528 delnic 004 najkasneje do 30. 10. 2009, v nasprotnem primeru pa bo družba plačala družbi P. pogodbeno kazen v višini 465.000,00 evrov, prav tako pa je B. B. 24. 5. in med 8. in 9. 6. 2010, F. F. iz družbe O. d. d., posredoval podatke o številki računa družbe P., kamor naj družbi O. d. d. in R. d. o. o. iz naslova zgoraj omenjenih lažnih opcijskih pogodb nakažeta denar in kdaj ter koliko, denar je bil 9. 6. 2010 s strani omenjenih družb tudi nakazan in sicer znesek 350.000,00 EUR s strani družbe O. d. d. in 465.000,00 EUR s strani družbe R. d. o. o., čeprav je B. B. vedel, prav tako pa tudi C. C. in D. D., da terjatev družbe P. do družb O. d. d. in R. d. o. o. ne obstoji in da se družbi O. d. d. in R. d. o. o. z družbo P. nikoli nista dogovarjali za nakup delnic 002, 004 in 003, ter da z njo tudi nista nikoli poslovali in da sta opcijski pogodbi, ki sta bili podlaga za izvedbo plačila, lažni ter ne izkazujeta resnični poslovnih dogodkov oz. resnične višine obveznosti družb O. d. d. in R. d. o. o. do družbe P. in tako nista v skladu z določbami Slovenskega računovodskega standarda št. 21., družba P. pa je tako pridobila 815.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi s členom 20 KZ-1. Na podlagi določil tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se oškodovanca N. d. d. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 690.753,85 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2010 dalje v delu zoper obtoženega A. A. napoti na pot pravde.

Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški v oprostilnem delu kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

2. V delu zoper obtoženega B. B. glede kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240.člena KZ-1, v odločbi glede pravne kvalifikacije ter odločbi glede določene stranske kazni in glede izrečene enotne kazni spremeni tako, - da se kaznivo dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1; - da se določena stranska denarna kazen v izrečeni enotni kazni zviša na 200 (dvesto) dnevnih zneskov, kar ob nespremenjenem dnevnem znesku znese 8.000,00 (osem tisoč) EUR.

3. V delu zoper obtoženo D. D. glede kaznivega dejanja pod točko B/1 zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 razveljavi,

in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

II. V preostalem se pritožba okrožnega državnega tožilca in v celoti pritožba zagovornikov obtoženega B. B. zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Na podlagi 98.člena ZKP je obtoženi B. B. dolžan plačati sodno takso v višini 4.597,50 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. členu KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, obtoženega B. B. pa še kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1. Obtoženemu A. A. je izreklo zaporno kazen enega leta in treh mesecev. Obtoženemu B. B. je za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 določilo kazen enega leta in šestih mesecev zapora, za kaznivo dejanje po drugem odstavku 245. člena KZ-1 je določilo kazen osmih mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov, skupaj 4.000,00 EUR, nato pa mu ob uporabi določb o izreku enotne kazni, na podlagi 3. točke drugega odstavka in tretjem odstavku 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dveh let zapora in stransko denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov, to je 4.000,00 EUR. Določilo tudi je rok, v katerem mora obtoženi denarno kazen plačati in način njene izvršitve, če je ne bi bilo moč prisilno izterjati. Odločilo je, da sta obtožena na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka v višini 2.452,12 EUR, potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovane družbe ter morebitno dodatno priglašene stroške postopka, ki se bodo odmerili naknadno s posebnim sklepom, ko bodo znani in sodno takso. Obtoženemu A. A. je naložilo v plačilo sodno takso v višini 400,00 EUR (tar. št. 7113 Zakona o sodnih taksah, ZTS-1) in 1.164,00 EUR (tar. št. 7301 ZST-1). Obtoženemu B. B. je naložilo v plačilo sodno takso v višini 400,00 EUR ( tar. št. 7113 ZST-1) in v višini 50,00 EUR (tar. št. 7119 ZST-1) in 1.164,00 EUR (tar. št. ZST-1).

Odločilo tudi je, da sta obtožena po prvem odstavku 94. člena ZKP dolžna plačati stroške, ki sta jih povzročila po svoji krivdi in sicer obtoženi A. A. v višini 191,69 EUR in obtoženi B. B. v višini 191,81 EUR. Odločilo tudi je, da sta obtožena solidarno dolžna oškodovani družbi N., d.d., plačati znesek 690.753,85 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2010 dalje, s presežkom pa je oškodovano družbo napotilo na pot pravde.

Obtoženo D. D. je oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom in za kaznivo dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1. Obtoženega G. G. je oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. 2. Zoper navedeno sodbo so se pritožili: - okrožni državni tožilec H. H. v delu zoper obtoženega A. A. in B. B. iz razloga po 1. točki (pravilno po 4. točki) prvega odstavka 370. člena ZKP – zaradi odločbe o kazenski sankciji in zoper obtoženo D. D. iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena in 373. členom ZKP - zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja; pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in obtoženemu A. A. izreče kazen dveh let zapora, obtoženemu B. B. pa določi za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 240.člena KZ-1 kazen dveh let zapora, na to pa izreče enotno zaporno kazen dveh let in sedmih mesecev skupaj z že določeno kaznijo zapora osem mesecev za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 245. člena KZ-1, poleg tega naj spremeni določeno stransko denarno kazen tako, da določi 200 dnevnih zneskov, skupaj 8.000,00 EUR, pri čemer naj se denarna kazen izvrši; v delu zoper obtoženo D. D. je predlagal, da se izpodbijana sodba glede oprostilnega dela v delu zoper njo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje in novo odločitev; - zagovornik obtoženega A. A. iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da obtoženega A. A. oprosti obtožbe in podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat. V dopolnitvi pritožbe je zagovornik glede na popravni sklep vložil dopolnitev pritožbe iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat; - zagovorniki obtoženega B. B. iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in obtoženega oprosti obtožbe oziroma, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat prvostopenjskega sodišča oziroma podrejeno, da obtoženemu izreče milejšo kazensko sankcijo.

3. V odgovoru na pritožbo okrožnega državnega tožilca je zagovornik obtoženega A. A. pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo tožilstva zavrne kot neutemeljeno in odloči, da stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun. V odgovoru na pritožbo so zagovorniki obtoženega B. B. pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbo SDT zavrne kot neutemeljeno. V odgovoru na pritožbo je zagovornik obtožene D. D. pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru na pritožbi je okrožni državni tožilec pritožbenemu sodišču predlagal, da obe pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje glede obtoženih A. A. in B. B., razen v delu, ki je predmet pritožbe državnega tožilstva.

4. Glede na zahtevo zagovornikov obtoženega B. B. je pritožbeno sodišče 27. 1. 2022 razpisalo javno pritožbeno sejo, o sestavi senata je stranke tudi predhodno obvestilo.

5. Na javno sejo so pristopili obtožena A. A. in D. D. ter njuni zagovorniki, pristopil je tudi zagovornik obtoženega B. B. in višji državni tožilec s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije. Na javno sejo ni pristopil pravilno obveščeni obtoženi B. B., kar pa ni bil razlog, da senat pritožbene seje ne bi opravil (četrti odstavek 378. člena ZKP). Zagovornika obtoženih in državni tožilec so na pritožbeni seji vztrajali pri pritožbenih navedbah in predlogih.

6. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. je utemeljena, delno utemeljena je pritožba okrožnega državnega tožilca v delu zoper obtoženo D. D. in v delu zaradi izrečene stranske denarne kazni obtoženemu B. B., izpodbijano sodbo pa je pritožbeno sodišče spremenilo tudi po uradni dolžnosti.

**Glede oprostilnega dela sodbe v delu zoper obtoženega A. A.**

7. Zagovornik obtoženega A. A. je uveljavljal kršitev kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP na način, da v opisu obtoženemu očitanega kaznivega dejanja ni konkretizirano, na kakšen način je obtoženi zlorabil svoj položaj oziroma zaupanje pri gospodarski dejavnosti. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je pritožba zagovornika obtoženega, ki izpodbijani sodbi očita kršitev materialnega zakona zaradi pomanjkljivega opisa kaznivega dejanja oziroma ker opis v izreku sodbe nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, utemeljena.

8. Katera so odločilna dejstva, je mogoče ugotoviti na podlagi določb ZKP o obvezni vsebini izreka sodbe; če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so zakonski znak kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja) in tista dejstva, od katerih je odvisna uporaba posameznih določb kazenskega postopka. Skladno s splošno določbo 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP morajo biti vsi zakonski znaki v opisu kaznivega dejanja konkretizirani. Dolžnost sodišča je, da v vsakem posamičnem primeru presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoči pravno vrednotenje ali obstaja določeno kaznivo dejanje.1 Odločilna dejstva morajo zajemati opis vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja na konkretni ravni. Vsebina posameznega dejstva konkretnega dejanskega stanu mora ustrezati vsebini posameznega znaka kaznivega dejanja. To hkrati pomeni, da je v opis mogoče zajeti samo tista dejstva konkretnega dejanskega stanu, ki se z zakonskim in dejanskim stanom vsebinsko določno in striktno ujemajo (lex certa in lex scripta).2 Takšna konkretizacija spada v tenor obtožnega akta oz. izreka sodbe, pri čemer navajanje, da je obtoženi A. A. zgolj „preusmeril plačilo stroškov“, ne more zadoščati.

Opis kaznivega dejanja v obtožnici in sodbi mora biti konkretiziran in vsebovati vse zakonske znake kaznivega dejanja, kraj, čas storitve, način in predmet s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje in vse druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje konkretizira, ker je opis kaznivega dejanja namenjen individualizaciji historičnega dogodka na dovolj konkretiziran način, da ga je moč nedvoumno ločiti do vseh drugih historičnih, zlasti istovrstnih dogodkov; le tako je mogoče obtožencu zagotavljati učinkovito obrambo v kazenskem postopku in spoštovanje načela ne bis in idem. Pri opisu kaznivega dejanja je pomemben konkretni del, abstraktni del pa niti ni pomemben; na pravno kvalifikacijo sodišče ni vezano.

Pritožbena trditev, da je v opisu izostala navedba, na kakšen način je obtoženi A. A. preusmeril sredstva na tujo družbo P. je utemeljena. V opisu obtoženemu očitanega kaznivega dejanja namreč z ničemer ni opisano in konkretizirano s katerimi ravnanji, na kakšen način oz. kako je obtoženi preusmeril sredstva v višini 690.753,85 EUR na družbo P., s čimer je družbi N. d.d. nastala škoda najmanj v višini 690.753,85 EUR.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da iz konkretnega opisa obtoženemu A. A. očitanega kaznivega dejanja ne izhaja opis ravnanj, ki bi imela za posledico preusmeritev sredstev na družbo P. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je namreč iz konkretnega opisa očitanega kaznivega dejanja izostal opis ravnanja in njegove pojavne oblike v realnosti in sicer kako oz. na kakšen način je obtoženi preusmeril prihodke in s tem ravnal v nasprotju z interesi družbe N. d.d. in katera so tista dejanja, za katere je bil obtoženi pooblaščen in jih je opravil v nasprotju z interesi družbe oz. jih ni opravil v interesu družbe. Le na določno opisan način, ki pa je v konkretnem primeru izostal, je po oceni pritožbenega sodišča očitek obtožencu preverljiv.

9. Pritožbeno sodišče poudarja, da je v vsakem konkretnem primeru potrebno presojati, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoči pravno ovrednotenje, ali obstaja določeno kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da opis kaznivega dejanja, ki se obtoženemu očita tega pravnega vrednotenja ne omogoča. Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja določno ne izhajajo objektivni elementi kaznivega dejanja, torej tisti znaki kaznivega dejanja, ki so vidni navzven.

10. Pritožbeno sodišče se zato strinja tudi s pritožnikom glede odsotnosti opisa sostorilstva kot oblike udeležbe pri kaznivem dejanju na način, da prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi oblike udeležbe ni opisalo s konkretnimi ravnanji obtoženega A. A., iz katerih bi izhajalo, katera dejanja je obtoženi A. A. storil in z njimi sam odločilno prispeval k izvršitvi kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče je v točki 93 izpodbijane sodbe zaključilo, da je za presojo, ali je obtoženi A. A. deloval kot sostorilec pomembno celotno delovanje obeh obtoženih, pri čemer pa ravnanje obtoženega A. A. ni opisano in konkretizirano. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča v točki 93 izpodbijane sodbe prazna, brez opisa katero obtoženčevo izvršitveno ravnanje je bistveno prispevalo k nastanku prepovedane posledice, zato ni jasno kakšno ravnanje bremeni pri skupnem delovanju obtoženega A. A. Izostanek opisa potrebne komponente sostorilstva, ki bi izkazovala tudi zavest in voljo o skupni izvršitvi dejanja (delovanje cum animo auctoris), predstavlja kršitev po 1. točki 372. člena ZKP, pri čemer se pritožbeno sodišče tudi strinja s pritožnikom, da obravnavana situacija ni primerljiva z izpostavljeno situacijo v odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 42004/2017 z dne 21. 2. 2019 (situacijo, ki obravnava kolektivno kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski združbi). Tako je moč pritrditi pritožniku, da v izreku sodbe ni opisana in s tem konkretizirana udeležba obtoženega A. A. pri kaznivem dejanju. Tako ostaja očitek sostorilstva le na ravni zatrjevanja brez konkretizacije potrebne komponente.

11. Zmotno pa je stališče pritožnika, da mora biti oškodovalni namen kot izrecen zakonski znak v opisu dejanja konkretno opredeljen, v konkretnem primeru opisani zakonski znak direktnega naklepa, in sicer v obliki oškodovalnega namena, je subjektivni zakonski znak. Subjektivni zakonski znaki so namreč del notranjega sveta storilca in ko je posamezen znak kaznivega dejanja, še zlasti pri navajanju t.i. subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v samem zakonu, zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Prav določen oškodovalni namen kot zakonski znak, je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Na obstoj določenega namena storilca sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena sodišče navede v obrazložitvi. Na namen se namreč sklepa na podlagi indicev oz. posrednih dokazov, kar pomeni, da se dokazuje. Dokazna ocena pa je del obrazložitve sodbe in ne njenega izreka.3

12. Pritožbeni senat je nadalje opravil tudi presojo, ali bi bilo mogoče obtožbeni očitek obtoženemu A. A. iz izreka izpodbijane sodbe kvalificirati kot katero drugo kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je očitek kaznivega dejanja obtoženemu A. A. nekonkretiziran do te mere, da ni bilo mogoče očitano kaznivo dejanje opredeliti kot drugo kaznivo dejanje. Na podlagi povedanega tako pritožbeno sodišče zaključuje, da dejanje očitano obtoženemu A. A. ni kaznivo dejanje – dejanje, ki je opisano v izreku sodbe ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, namreč ni kaznivo. Posledično je pritožbeni senat skladno s prvim odstavkom 394. člena in 1. točko 372. člena in na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obtoženega A. A. oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi s členom 20. KZ-1. 13. Pritožbeno sodišče se glede na ugotovljeno kršitev kazenskega zakona do ostalih pritožbenih navedb zagovornika obtoženega ni opredeljevalo prav tako tudi ne do pritožbenih navedb državnega tožilca v delu zoper obtoženega A. A. 14. Glede na izrek oprostilne sodbe je pritožbeno sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 690.753,85 EUR s zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2010, v delu zoper obtoženega A. A., v skladu z določilom tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pot pravde.

15. Glede na izrek oprostilne sodbe stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženega ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP, obremenjujejo proračun.

**Glede razveljavitvenega dela sodbe v delu zoper obtoženo D. D.**

16. Po presoji razlogov oprostilne sodbe zoper obtoženo D. D., pritožbenih navedb državnega tožilca in podatkov spisa, se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da je v izpodbijani sodbi glede obtožene D. D. o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje med tem kar je v razlogih sodbe navedlo prvostopenjsko sodišče o vsebini zapisnikov in izpovedbah prič in med samimi temi listinami oz. zapisniki o zaslišanju prič. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč ne izhaja dokazna presoja izpovedi posameznih prič glede na listinske dokaze in ugotovljene okoliščine, prav tako tudi ne dokazna presoja obtoženkinega zagovora. Pritožbene navedbe namreč utemeljeno vnašajo dvom v zaključke prvostopenjskega sodišča, da ni dovolj trdnih dokazov za zaključek, da je obtožena delovala s t.i. obarvanim naklepom. Prvostopenjsko sodišče je bistvene razloge za svojo odločitev povzelo v točkah 109 in 110 izpodbijane sodbe, ko je zapisalo, da v subjektivnem, krivdnem smislu obtoženi ni dokazano očitano kaznivo dejanje.

17. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na zagovor obtožene, ki mu je v točki 108 izpodbijane sodbe v celoti sledilo in na izpovedbo priče C. C. v zvezi z vlogo obtožene D. D., ki ji je v celoti sledilo. Za zmoten se pokaže zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtožena D. D. le sledila C. C., ki mu je zaupala, ob ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki jih utemeljeno izpostavlja tudi pritožnik, da je obtožena D. D. v družbi R. d.o.o. kot zakonita zastopnica podpisala opcijske pogodbe, ki so bile fiktivne, pri odločanju in podpisovanju pogodb je bila v R. d.o.o. samostojna in bi glede na svoj položaj, predlog za podpis pogodbe, podane s strani C. C. lahko in tudi morala zavrniti, glede na dejstvo, da C. C. ni imel nikakršnih upravljalskih upravičenj v družbi R. d.o.o. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe tudi popolnoma spregledalo lastne ugotovitve o tem, da je prav obtožena z B. B. usklajevala lažne opcijske pogodbe in vedela, da so fiktivne, pri čemer je prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj elektronskih sporočil v zvezi z dolgovi družbe O. d.d. do N. d.d. in tudi vsebino, ki se je nanašala na nakazilo dolgov družbe O. d.d. do družbe N. d.d. v Liechtenstein, o višini tega dolga pa je obtoženo obvestila F. F. v elektronskem sporočilu 13. 1. 2010, pri čemer je F. F. povzela zgolj izračun, ki ga je prejela od B. B. in na podlagi podatkov družbe O. d.d. sestavila ponoven izračun, v katerem so bili upoštevani tudi stroški iz naslova terminske pogodbe v zvezi z nakupom in prodajo 14.342 delnic 001, v višini 690.753,85 EUR.

Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljen tudi pritožbeni očitek državnega tožilca, da se kot zmoten pokaže zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da je obtožena sledila izključno navodilom C. C. glede na vsebino elektronskega sporočila z dne 16. 12. 2009, ki ga je B. B. posredoval obtoženi. Temu elektronskemu sporočilu je bil namreč pripet osnutek opcijske pogodbe med družbami O. d.d. in P. iz Liechensteina, datiran na 15. 1. 2008, s pozivom obtoženi, da sporoči morebitne pripombe na pogodbo, ker bo v nadaljevanju pogodba prevedena. Naslednji dan je pogodbo obtožena poslala F. F. v pregled.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da se nakazuje, da je obtožena glede na dejstvo, da je bila dolgoletna finančnica, vodstveni kader tako v družbi O. d.d. kot tudiv R. d.o.o., glede na s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljene dejanske okoliščine o poslanem osnutku opcijske pogodbe, ki je bil posredovan šele 16. 12. 2009, v kateri je naveden datum 15. 1. 2008 (za nazaj), rok zapadlosti opcije (ki je bistvena sestavina pogodbe, ker je bila glede na datum določena tudi pogodbena kazen) pa 30. 10. 2009, vedela tudi, da gre za lažne pogodbe, ki bi prikrile neupravičeno nakazilo pogodbene kazni.

18. Zaključki prvostopenjskega sodišča, da je obtožena le sledila navodilom C. C., ob zanesljivo ugotovljenem dejstvu, da je bila obtožena družbenica in poslovodeča oseba družbe R. d.o.o., ki je samostojno odločala in za katero je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da se je samostojno odločila za delitev in višino plačila stroškov družbi P., ob dejstvu, da je zaradi svojega položaja v R. d.o.o. tudi vedela, da dolg družbe R. d.o.o. do P. ne obstoji in ob dejstvu, da C. C. v R. d.o.o. ni imel nobenih upravljalskih upravičenj, zmotni. Posledično pa je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča v točki 113 izpodbijane sodbe o odsotnosti obarvanega naklepa pri obtoženki, zmoten.

Prvostopenjsko sodišče se tako ni kritično opredelilo do zagovora obtoženke niti do izpovedi C. C., ki mu je nekritično sledilo in je želel obtoženo razbremeniti, pri čemer pa je v celoti spregledalo lastne ugotovitve o vsebini korespondence med njo in obtoženim B. B. in tudi obtoženkino samostojno sklepanje fiktivnih pogodb.

Upravičena je pritožba državnega tožilca tudi v delu, ko opozarja na sklenitev fiktivnih pogodb in s tem na prikrivanje pravega razloga za izplačilo dolga, ki ga je imel N. d.d. do O. d.d. iz naslova nastalih stroškov parkiranih delnic, saj v nasprotnem primeru ne bi bilo prav nobenega razloga za fiktivne pogodbe.

19. Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe glede obstoja (zgoraj navedenih) odločilnih dejstev nejasni in pomanjkljivi. Prvostopenjsko sodišče glede ocene izpovedi prič in listinske dokumentacije ni podalo jasne in celovite dokazne ocene, tako vsakega dokaza posebej in v njihovi medsebojni povezavi. Po navedenem se je izkazalo, da je izpodbijana sodba v oprostilnem delu zoper obtoženo D. D. obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar je v oprostilnem delu narekovalo njeno razveljavitev in v tem delu vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat. Ker je senat, ki je zadevo obravnaval glede obtožene D. D. zavzel svoje stališče, je pritožbeno sodišče uporabilo določbo četrtega odstavka 392. člena ZKP ter odločilo, da se mora nova glavna obravnava pred prvostopenjskim sodiščem v razveljavljenem delu opraviti pred drugim senatom.

**Glede spremenjenega dela sodbe v delu zoper obtoženega B. B.**

20. Pritožniki izpodbijani sodbi očitajo kršitev po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP na način, da obtoženemu očitano kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1, ob izostanku zakonskih znakov, ni kaznivo dejanje, ker gre zaradi, po 240 in 241. členu tedaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), za financiranje pridobitve lastnih delnic družbe O. d.d., ki je prepovedano, v posledici pa so takšni posli nični.

Pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnikov in ugotavlja, da v konkretnem primeru ni šlo za posel, taksativno določen v 240. členu ZGD4, zato tudi ne gre za posel, ki bi bil na podlagi 241. člena ZGD ničen. Za ničnost niso bili izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 240. člena ZGD. Prvostopenjsko sodišče je v točki 26 izpodbijane sodbe ugotovilo in zaključilo, tem zaključkom pa sledi tudi pritožbeno sodišče, da je družba N. d.d. opravila več nakupov in prodaj delnic družbe O. d.d., za namen prevzema družbe s strani družbe R. d.o.o. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je družba N. d.d. pridobivala delnice družbe O. d.d. za svoj račun in z lastnimi sredstvi, zato je zmotna pritožbena navedba, da je družba N. d.d. pridobivala delnice družbe O. d.d. za račun O. d.d., pri čemer družba N. d.d. tudi ni bila lastniško povezana z O. d.d. niti od nje odvisna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek pritožnikov, da so bili podani pogoji za ničnost pravnega posla po 241. členu ZGD zmoten, v posledici česar je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da družba N. d.d. nima položaja oškodovanca v kazenskem postopku.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, te ugotovitve pa sprejema tudi pritožbeno sodišče, da je družba N. d.d. izvedla nakup delnic O. d.d., na podlagi opcijskih in terminskih pogodb, v svojem imenu in za svoj račun, pri čemer si je sredstva za nakup delnic zagotovila sama, na način najemanja kreditov v svojem imenu in za svoj račun kot je navedeno v točki 37 izpodbijane sodbe, brez morebitnega poroštva družbe O. d.d., pri čemer pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je družba N. d.d. celoten riziko delnic prevzemala sama. Pritožniki tudi spregledajo, da so stroški, ki so predmet izpodbijane sodbe, bili stroški družbe N. d.d. iz naslova kreditov, borzno-posredniški stroški in stroški nakupa delnic, ki se jih je družba O. d.d. zavezala po pogodbah tudi poravnati.

Pritožbeno sodišče tudi zavrača navedbe pritožnikov, ki se sklicujejo na prvi odstavek 248. člena ZGD-1A in uveljavljajo ničnost pravnega posla s primerljivim učinkom, ker je ta določba stopila v veljavo šele z uveljavitvijo ZGD-1A5, torej že po tem, ko so bile sklenjene opcijske in terminske pogodbe.

21. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, ki predstavljajo sklicevanje na neprimerljive situacije dogovora za kaznivo dejanje velike tatvine s sklepanjem terminskih in opcijskih pogodb, ki so zakoniti posli, pri čemer tudi primerjava dveh storilcev kaznivega dejanja na škodo tretjega ne vzdrži kritične presoje, ker družba N. d.d. ni sodelovala pri oškodovanju tretjega temveč je bila zaradi ravnanja obtoženega B. B., kot poslovodje, sama oškodovana.

Pritožbeno sodišče zato nima nikakršnega dvoma v ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi B. B. v okviru svojih poslovodnih nalog najprej za družbo N. d.d. prevzel določene obveznosti glede nakupa delnic, ki so na drugi strani predstavljale obveznost za plačilo družbe O. d.d., nato pa je to plačilo preusmeril stran od družbe N. d.d., zaradi česar je družba, ki jo je zastopal, utrpela škodo.

22. Iz pritožbenih navedb izhaja, da skušajo z njimi pod videzom uveljavljanja kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožniki prikazati svoje videnje dejanskega stanja in vzbuditi dvom v pravilnost dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča, ki je v točkah 42, 45-53 in 56 zaključilo, da je obtoženi dobro vedel, da gre za organizacijo preusmeritve denarja od družbe, katere interese bi moral zastopati, na povsem drugo družbo, ki ni imela nikakršnih lastniških povezav s N. d.d. in med njima ni obstajal noben poslovni odnos in katere ekonomski upravičenec je bil sam. Zaključkov prvostopenjskega sodišča ne more omajati, še manj pa izpodbiti tudi pritožbena navedba, da je obtoženi zgolj izvrševal navodila nadrejenega, ker takšne navedbe nimajo podlage v izvedenih personalnih in listinskih dokazih, ki jim je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo in na podlagi njih sprejelo pravilne zaključke, ki jim sledi tudi pritožbeno sodišče. Na podlagi ugotovitev, navedenih in obrazloženih v točkah 57 do 64 izpodbijane sodbe glede sestavljanja, organizacije in dogovorov v zvezi z lažnimi opcijskimi pogodbami med njim, D. D. in dr. E. E., je prvostopenjsko sodišče sprejelo logične in zato utemeljene zaključke o njegovem vedenju o protipravnosti posla, glede na to, da je celoten postopek operativno vodil in izvajal predvsem obtoženi in zgolj odredba nadrejenega ne pomeni izključitve njegove kazenske odgovornosti. Ker je bil obtoženi odrasla, prištevna oseba, ki je sama odločala o tem, ali bo sodelovala pri kaznivem dejanju, navedbe pritožnikov o „golem“ izvrševanju ukazov nadrejenega niso utemeljene in nimajo podlage v izvedenih dokazih.

23. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, ki izpodbijani sodbi očitajo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi na način, da bi zaradi primerljivosti položaja D. D. s položajem obtoženega, bilo potrebno slednjega oprostiti. Prvostopenjsko sodišče se je v razlogih sodbe oprlo na izpovedi prič F. F., dr. E. E., v povezavi z listinsko dokumentacijo, pridobljeno tudi po poti mednarodne pravne pomoči in v nadaljevanju izpovedi prič I. I. in J. J. ter utemeljeno zaključilo, da so bili stroški, ki so nastali družbi N. d.d. iz naslova parkiranja delnic družbe O. d.d., zaradi sklenjenih fiktivnih pogodb, ki jih je sestavil, pripravil in dal prevesti, neutemeljeno preusmerjeni na tujo družbo, z sedežem v Liechnsteinu, katere ekonomski soupravičenec je bil sam. Prvostopenjsko sodišče je v točkah 67-70 in 74-76 in 77 izpodbijane sodbe tudi utemeljeno zavrnilo zagovor obtoženega, da je bil dejanski upravičenec denarnih sredstev kluba T. in v tem delu, po ugotovitvah pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo izpovedbi priče I. I., ki ji kot finančnici kluba T. ni bilo poznano sponzorstvo družbe O. d.d., niti obstoj družbe P. Pritožbeno sodišče sprejema tudi dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča v točki 75 izpodbijane sodbe, ki so prepričljivo obrazloženi, tudi ob dejstvu, da je K. K. umrl v maju 2008 in tako z očitanim poslom ni mogel biti povezan, ob ugotovitvah in zaključkih prvostopenjskega sodišča, ki jih potrjuje elektronska korespondenca, da so se pogovori o teh poslih pričeli v letu 2009 in 2010. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključki prvostopenjskega sodišča temelječimi na ugotovitvah, da je družba P. v času nakazil s strani družb O. d.d. in R. d.o.o. imela na svojem računu negativno stanje v višini 3,7 milijona EUR, upoštevaje aktivo delnic pa dolg v višini 2 milijona EUR, ki ga je bilo potrebno pokriti, kar pa pomeni, da družba P. prejetih sredstev ni mogla nakazati naprej T., saj je morala najprej poravnati svoj dolg.

24. Pritožniki izpodbijani sodbi nadalje očitajo tudi izostanek razlogov o odločilnih dejstvi v zvezi s vzpostavljenim sistemom super rabatov. Prvostopenjsko sodišče se je v zvezi s pomenom super rabatov opredelilo v točki 171 izpodbijane sodbe, v okviru zavrnitve izvedbe dokaznega predloga. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ocene izpovedbe prič C. C., F. F., I. I. in L. L., ki jim je utemeljeno sledilo ugotovilo, da superrabati, ki pomenijo količinski popust nimajo nikakršne zveze s stroški, ki so družbi N. d.d. nastali iz naslova parkiranih delnic družbe O. d.d., ob zanesljivo ugotovljenem dejstvu, da je družba N. d.d. v inkriminiranem obdobju vodila terjatev do družbe O. d.d. iz naslova stroškov za parkiranje delnic in glede na izpoved I. I., da so bili stroški vodeni, usklajevani in bilančno knjiženi. Čeprav iz sporočila obtoženega D. D. z dne 4. 1. 2008 dejansko izhajajo razmišljanja obtoženega o superrabatu pa po oceni pritožbenega sodišča to še ne dokazuje poravnave nastalih stroškov s superrabati v letu 2010, niti to ne dokazujejo listine o poravnavi stroškov na ta način v letih pred letom 2010, pri čemer je prvostopenjsko sodišče tudi utemeljeno sledilo izpovedbi I. I., ki ji ni bilo znano, da bi v strošek financiranja delnic bil vključen super rabat. 25. Pritožniki izpodbijani sodbi očitajo tudi nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo na način ugotovitve, da je obtoženi ravnal z namenom povzročiti premoženjsko škodo družbi N. d.d. hkrati pa obrazložitev očita obtoženemu namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Prvostopenjsko sodišče je v točki 96 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je zaradi preusmeritve stroškov v višini 690.753,85 EUR nastala škoda družbi N. d.d., ki tega denarja ni prejela čeprav je bila do njega upravičena, torej je bila oškodovana, na drugi strani pa je obtoženi prav zaradi tega izvršitvenega ravnanja posledično pridobil korist v tej višini družbi P. in ne neposredno sebi kot to napačno trdijo pritožniki.

26. Prvostopenjsko sodišče je kot nedvomno ugotovilo, na podlagi svojih ugotovitev pa napravilo utemeljene dokazne zaključke, da je obtoženi s stroške parkiranje delnic, ki sta jih plačali družbi O. d.d. in R. d.o.o. in so bili evidentirani v poslovnih knjigah družbe N. d.d. kot stroški iz poslovanja družbe same in o katerih se je vodila evidenca, preusmeril na računa družbe P., katere ekonomski upravičenec je bil obtoženi. V ugotovitve in pravilne dejanske zaključke prvostopenjskega sodišča, navedene v točkah 50, 55 – 56, 80-81 tudi pritožbeno sodišče nima niti najmanjšega dvoma, ob zanesljivo ugotovljenih dejstvih, da T. nikoli ni ustanovil družbe v Liechnsteinu, iz sredstev katere naj bi se financiral, ker je financiranje potekalo preko glavnega pokrovitelj N. d.d., pri čemer med sponzorji nikoli ni bilo niti družbe O. d.d. 27. Zato je neutemeljena graja pritožnikov tudi o zagrešeni kršitvi po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ker je dokazni postopek potrdil, da se je T. financiral iz sredstev glavnega sponzorja in njegovih dobaviteljev, nikoli pa iz sredstev iz tujine kar je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo na podlagi izpovedb prič I. I. in J. J., ki jima je zaradi njune verodostojnosti sledilo. Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbene navedbe, da je dokazni postopek pokazal, da so bila sredstva nakazana na račun družbe P. namenjena za financiranje T.; prav obratno. Prvostopenjsko sodišče je z zaslišanjem prič v celoti ovrglo zagovor obtoženega v tem delu, da klub nikoli ni razpolagal z velikimi vsotami gotovine, obstajal je „črn fond“ z manjšimi zneski, ki se je zbiral od vstopnin, pri čemer pa osebe, zadolžene za financiranje kluba tudi niso nič vedele o tem, da bi bil T. ekonomski upravičenec pravne osebe iz tujine, tega dejstva pa ne potrjuje niti listinska dokumentacija.

Utemeljena ni niti pritožbena navedba, da je zaradi položaja T. potrebno razumeti celotno dogajanje, glede na s strani prvostopenjskega sodišča zanesljivo ugotovljeno dejstvo, da sta bila ekonomska upravičenca družbe P. dva, med drugim tudi obtoženi B. B. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno zavrnilo zagovor obtoženega, da je bil dejanski upravičenec družbe P., T., saj ni bilo prav nobenih razlogov, da ne bi v tem primeru bil v bančnih dokumentih kot upravičenec sredstev naveden klub. Pritožniki namreč prezrejo izpovedbe prič I. I. in J. J., ki jim je prvostopenjsko sodišče sledilo, ob dejstvu, da je bila prav I. I. zaradi svojega položaja tako v družbi N. d.d. kot v T. dobro seznanjena s finančnimi tokovi tako v klubu kot družbi in drugi priči, ki je operativno vodila zadeve v T. Da bi bil ekonomski upravičenec družbe P. klub T. pa ni bilo znano niti pričama dr. E. E. niti M. M. 28. Pritožniki v pritožbi uveljavljajo tudi kršitev po drugem odstavku 371.člena ZKP, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče zagrešilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov in s tem kršilo obtoženčevo pravico do obrambe.

V skladu z načelom proste dokazne presoje (prvi odstavek 18.člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno in nedosegljivo), ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesno pravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.6 Iz meril, oblikovanih v ustaljeni sodni presoji Ustavnega sodišča in sodni praksi Vrhovnega sodišča RS za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obtoženca izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba, mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen, če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Stranka mora dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotavlja ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega relevantnega dejstva. Dolžnost obrambe pa je, da izkaže tudi verjetnost, da bo izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe kar pomeni, da mora biti dokazni predlog obrazložen tako, da obramba navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantinih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oz. zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.7 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče v točkah 168-172 izpodbijane sodbe opredelilo do nepotrebnosti izvajanja vsakega dokaznega predloga posebej, svojo zavrnitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Utemeljene in prepričljive razloge za njihovo zavrnitev sprejema tudi pritožbeno sodišče in jih pritožniki zgolj s ponavljanjem ne morejo uspešno izpodbiti.

**Glede kaznivega dejanja pranja denarja po 245. členu KZ-1**

29. Utemeljena ni niti pritožba, ki izpodbijani sodbi očita kršitev po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, da gre pri opisu kaznivih dejanj pod točko 1 in 2 izreka sodbe za eno kaznivo dejanje, saj gre v konkretnem primeru le za porabo pridobljene protipravne premoženjske koristi, pri čemer opis kaznivega dejanja v izreku vsebuje le goli opis dveh transakcij.

Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršenkoli premik denarja ali premoženja, za katerega ve, ali bi moral vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja oz. bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja. Namen inkriminacije kaznivega dejanja pranja denarja je v preprečevanju vnosa premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj v finančni in gospodarski obtok. Vendar navedeno ne pomeni, da mora konkretno kaznivo dejanje pranja denarja samo po sebi ogroziti gospodarstvo države.8 Pranje denarja pa pomeni tudi več kot le preprost prenos denarja iz enega na drug račun oz. več kot le polog in dvig denarja z računa.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je obtoženi kriminalno pridobljen denar plasiral v finančni sistem, z nalogom za plasiranje sredstev v dobro družbe S. d.o.o. zaradi poplačila kredita, nato pa je bila po njegovem nalogu opravljena še transakcija in sicer dvig gotovine z računa, njegova pridobitev in na ta način zakrita njena kriminalna preteklost, kar je druga faza pranja denarja. Na koncu je bil denar že opran. Vsa ta transakcijska prenakazila denarja iz enega računa na drugega in dvigovanje gotovine tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjujejo, da je obtoženi s svojim ravnanjem zakril izvor denarja, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, ker iz opisa kaznivega dejanja v izreku izhaja, da je dr. E. E. obtoženi dal navodila za nakazilo denarja na družbo S. d.o.o. in prejel gotovino na podlagi poprej danega navodila za dvig denarja, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem. Izvršitveni ravnanji, ki se očitata obtoženemu, sta po ugotovitvah pritožbenega sodišča jasno konkretizirani. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja zakrivanje izvora denarja, pri čemer je obtoženi najprej dr. E. E. poslal fiktivno pogodbo o prodaji delnic nato pa dr. E. E. dal navodilo za naročilo dviga 90.000,00 EUR v gotovini, ki jih je od M. M. nato tudi prejel. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je obtoženi tako s prejemom denarja na račun, nalogom za plačilo in hranjenjem denarja na računu izpolnil zakonska znaka sprejema in hrambe denarja, ki sta v opisu kaznivega dejanja tudi konkretizirana. Z nadaljnjim razpolaganjem s tem premoženjem (dobroimetjem) je obtoženi uresničil še nadaljnje zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, to je zamenjavo, razpolago in uporabo denarja pri gospodarski dejavnosti. Nakazilo znotraj bančnega sistema je tako šteti kot prenos denarja, s tem pa je obtoženi izpolnil znake kaznivega dejanja pranja denarja. Vsako nadaljnje ravnanje, v konkretnem primeru dvig denarja samo po sebi otežuje ugotavljanje izvora denarja, pa tudi nahajališče premoženja. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da obtoženi kot storilec kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 (predikatno kaznivo dejanj) ni le prikril protipravne premoženjske koristi, temveč je z aktivnostmi zakril izvor nezakonito pridobljenega premoženja.9 Prvostopenjsko sodišče je, ob zanesljivo ugotovljenih dejstvih, da je obtoženi z aktivnostmi po storjenem kaznivem dejanju, po subjektivni (zavedanje obtoženega, da je njegovo ravnanje namenjeno temu, da se zakrije izvor nezakonito pridobljenega premoženja) in objektivni plati (večje povezane transakcije) presegel kriminalno količino, zajeto v kaznivem dejanju po drugem in prvem odstavku 240.člena KZ-1, in predstavlja napad na drugo pravno zavarovano dobrino in upravičeno spoznalo obtoženega za krivega tudi storitve kaznivega dejanja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1. Prav ugotovitve o gotovinskem dvigu denarja v višini 90.000 EUR, ki je bil po navodilih obtoženega dvignjen „za preživljanje“ kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v točki 72 izpodbijane sodbe, je prvostopenjskemu sodišču dalo zanesljivo podlago za zaključek, da je obtoženi s tem želel zakriti sled nezakonitega izvora denarja.

30. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe tudi v delu, ko izpodbijani sodbi očitajo kršitev po 5. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, na način, da je odločitev o premoženjsko pravnem zahtevku nepravilna in nezakonita.

Prvostopenjsko sodišče se je v zvezi z zahtevkom oškodovanca obširno opredelilo v točkah 195-199 izpodbijane sodbe, pri čemer pritožniki prezro, da iz sodne poravnave, opr. št. Pd 25/2013 z dne 6. 12. 2013, katere bistvo izpostavljajo v pritožbi izhaja, da so bila s poravnavo rešena vsa sporna razmerja, ki so bila predmet postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem v Kopru, Oddelek Nova Gorica in vsa sporna razmerja, izvirajoča iz delovnega razmerja obtoženega pri N. d.d. Glede na s strani prvostopenjskega sodišče ugotovljene okoliščine, da je N. d.d. kot oškodovanec za inkriminirani posel izvedel šele kasneje, po sklenjeni sodni poravnavi in ob dejstvu, da je bila šele 30. 10. 2015 vložena kazenska ovadba, dne 13. 4. 2016 vložena zahteva za preiskavo in dne 23. 10. 2017 pravnomočno začet kazenski postopek zoper obtoženega, je odločitev prvostopenjskega sodišča glede premoženjsko pravnega zahtevka pravilna in zakonita, ker izvršitveno ravnanje obtoženega ni del sklenjene sodne poravnave.

31. Pritožbeno sodišče pa je po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo glede pravne kvalifikacije sostorilstva kot posledica spremembe izpodbijane sodbe glede obtoženega A. A., ki ga je na podlagi 1. točki 358. člena ZKP oprostilo. Sostorilstvo je podano, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako 1.) da sodeluje pri izvršitvi ali tako 2.) da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi (20. člen KZ-1) pri čemer pa mora biti skupno delovanje tudi opisano. Ker po povedanem tega ni več, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti spremenilo pravno kvalifikacijo.

32. Glede pritožbene trditve, da je bila obtoženemu izrečena previsoka zaporna kazen, pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje obširnim in tehtnim razlogom prvostopenjskega sodišča glede izbire in odmere kazenske sankcije. V izpodbijani sodbi je prvostopenjsko sodišče dalo ustrezno težo visoki stopnji ogrožanja pravno zavarovane dobrine kot obteževalni okoliščini. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo tudi obstoj olajševalnih okoliščin, to je obtoženčevo nekaznovanost in siceršnje urejeno življenje, ki jih je po oceni pritožbenega sodišča ustrezno ovrednotilo.

Državni tožilec in zagovorniki s ponujanjem lastne ocene s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljenih okoliščin in zaključkov, da je prvostopenjsko sodišče v preveliki oz. premajhni meri pri določitvi posameznih zapornih kazni in izreku enotne kazni upoštevalo olajševalne oz. obteževalne okoliščine, ne morejo uspeti razen v delu, ki se nanaša na število dnevnih zneskov denarne kazni. S ponavljanjem okoliščin v pritožbah, ki jih je prvostopenjsko sodišče že upoštevalo in jih ocenjevalo drugače kot pritožniki, pritožniki ne morejo biti uspešni, ker pritožbeno sodišče razlogom prvostopenjskega sodišča sledi v delu glede določenih posamičnih zapornih kazni in izreku enotne zaporne kazni.

Pritožbeno sodišče pa vendar pritrjuje državnemu tožilcu v delu, ki se nanaša na število dnevnih zneskov denarne kazni, ki jo je sodišče izreklo obtoženemu. Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da gre za zelo visok znesek opranega denarja, ki za več kot 10 krat presega znesek velike premoženjske koristi, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče glede na dejstvo, da je obtoženemu dokazano kaznivo dejanje pranja denarja v kvalificirani obliki. Tej okoliščini, po oceni pritožbenega sodišča, prvostopenjsko sodišče ni dalo ustrezne teže, zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi državnega tožilca in zvišalo število dnevnih zneskov denarne kazni, ki je obligatorna, pri čemer je višina dnevnega zneska ostala enaka. Pritožbeno sodišče je drugače ovrednotilo s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljeno obteževalno okoliščino in zvišalo izrečeno denarno kazen na 200 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, torej skupno na 8.000 EUR. Glede na ugotovljene okoliščine10 pritožbeno sodišče ocenjuje, da zvišana denarna kazen v tej višini ni le primerna vsem izpostavljenim okoliščinam temveč tudi pravična. Enako pa pritožbeno sodišče kot takšni ocenjuje tudi določeni zaporni kazni za vsako od obeh kaznivih dejanj kot tudi izrečeno enotno zaporno kazen obtoženemu.

33. Pritožniki s sprejemanjem lastne drugačne ocene zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati, še manj pa izpodbiti. Prvostopenjsko sodišče je vsa odločilna dejstva ugotovilo, napravilo utemeljene dejanske in pravne zaključke, ki jih je tudi ustrezno obrazložilo, sprejema pa jih tudi pritožbeno sodišče. Tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določb 383. člena ZKP, ki ga mora pritožbeno sodišče vselej opraviti, ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče, ob delni ugoditvi pritožbe državnega tožilca, v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča glede obtoženega B. B. 34. Ker obtoženi s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95.člena ZKP, naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso, upoštevaje Zakon o sodnih taksah in tar. št. 7114,7119,7122 in prilogo 1 v višini 4.597,50 EUR.

1 Sodba VS RS, opr. št. I Ips 228/2007 z dne 28. 6. 2007. 2 Odločba ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-879/2014 z dne 20. 4. 2015. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017. 4 Ur.l.RS, št. 30/1993 z dne 10. 6. 1993. 5 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah-1A, Ur. l. RS. 10/2008 z dne 30. 1. 2008. 6 Sodba Vrhovnega sodišče RS, opr. št. I Ips 29572005 z dne 15. 9. 2006. 7 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 39309/2015 z dne 24. 8. 2017. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019. 9 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 60793/2011 z dne 30. 1. 2014. 10 Sodba Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. II Kp 36814/2016 z dne 10. 8. 2018.