Jedro

Glede obstoja pooblastila s strani likvidacijskega upravitelja tožeče stranke pritožbeno sodišče ocenjuje, da se na to kršitev lahko sklicuje samo stranka, ki v postopku na prvi stopnji bi bila v redu zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik, ki v pravdi na prvi stopnji ni uspel. Iz teh razlogov po oceni pritožbenega sodišča ni podana očitana procesna kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.895,74 EUR s pp ter je ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.007,80 EUR s pp. Sodišče prve stopnje je zato z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 169878/2014 z dne 12.12.2014 v celoti v veljavi za znesek 1.895,74 EUR s pp ter za izvršilne stroške v višini 95,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.3.2016 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka v osmih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 498,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper to sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve enakega varstva pravic pritožila tožena strank po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi opozarja, da je tožena stranka takoj po prejemu izpodbijane sodbe ugotovila, da je tožeča stranka v stečajnem postopku, kar izhaja iz priloženega izpisa iz poslovnega registra za tožečo stranko. Sedaj je zakoniti zastopnik tožeče stranke C.F. v funkciji likvidatorja. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj tožeče stranke v postopku ni zastopala oseba, ki bi jo po zakonu morala zastopati. V primeru stečaja je zakoniti zastopnik pravne osebe stečajni upravitelj, pri čemer mora sodišče prve stopnje v takšnem postopku tudi prekiniti pravdni postopek v skladu z določbo 205. člena ZPP. Sodišče bi moralo glede statusa tožeče stranke, njenega zastopanja in učinkov stečaja upoštevati italijansko pravo. Tožena stranka je naročilo za barvanje profilov posredovala tožeči stranki. Ravno naročilo pa je tisto dejanje, ki dokazuje, da sta podjemno pogodbo glede barvanja profilov sklenili pravdni stranki med seboj, saj tožena stranka z družbo F. s.r.l. spoloh ni komunicirala. Res je, da je profile za barvanje tožena stranka poslala neposredno prej navedeni družbi, vendar je to storila v dogovoru s tožečo stranko. Družba F. s.r.l. je bila podizvajalec tožeče stranke. To izhaja tudi iz elektronskega sporočila, ki ga je delavka tožene stranke T. poslala 24.3.2014, zakonitemu zastopniku tožeče stranke G.C.. Res je tudi, da je v dobavnici kot naslovnik navedena družba F. s.r.l., vendar je toženi stranki te podatke sporočila tožeča stranka. Sicer pa iz dobavnice ne izhaja, da tožena stranka barvanje profilov naroča prej omenjeni družbi, temveč je iz dobavnice mogoče ugotoviti le, kdo je tisti, kateri je naslovnik za prejem profilov za stavbno pohištvo. Tudi izdaja računa družbe F. s.r.l. ne dokazuje, da je bila podjemna pogodba sklenjena med toženo stranko in to družbo. Šlo je za nepravilno izdajo računa. Tožena stranka je tudi trdila, da gre v primeru tožeče stranke in družbe F. s.r.l. za povezani družbi in bi že iz tega razloga moralo sodišče prve stopnje izvesti narok za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi bistveno kršitev postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni opravilo glavne obravnave, pa bi jo moralo. V konkretnem primeru je bilo dejansko stanje sporno. O vseh modelitetah barvanja profilov se je tožena stranka dogovarjala s tožečo stranko, zato je bila le z njo v pogodbenem razmerju. Dejstvo, da je tožena stranka v elektronskem sporočilu z dne 3.6.2014 družbo F. s.r.l. poimenovala kot družbo, s katero je tožeča stranka priporočila sodelovanje, še ne pomeni, da je bila tožena stranka s to družbo v pogodbenem razmerju. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je upoštevalo navedbe tožeče stranke iz njene vloge z dne 24.11.2016. Šlo je za nedopustne in prekludirane navedbe, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Ker pa toženi stranki ni bilo omogočeno, da bi se o navedbah izjasnila, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

4. V konkretnem primeru je predmet pritožbenega izpodbijanja sodba, s katero je bil na prvi stopnji končan postopek v sporu majhne vrednosti. To sodbo pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen v zvezi s 480. členom ZPP). Nikakor ne drži pritožbena navedba, da je tožeča stranka šele v nedovoljeni vlogi z dne 24.11.2016 navedla, da je tožena stranka pošiljala tožeči stranki elektronska sporočila v zvezi z barvanjem aluminijastih profilov zgolj v vednost. To navedbo je namreč tožeča stranka podala že v okviru dopolnitve tožbe (peti odstavek točke II te vloge). Iz tega razloga ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba.

5. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu očitku tožene stranke, da je bil nad tožečo stranko, ki je pravna oseba italijanskega prava, v Republiki Italiji začet stečajni postopek (fallimento). Iz dokazil, ki jih je pritožbi priložila tožena stranka, namreč jasno izhaja, da je bil nad tožečo stranko začet likvidacijski postopek (liquidazione), v katerem je bil imenovan tudi likvidacijski upravitelj. V Republiki Italiji je likvidacijski postopek za družbo z oznako s.r.l. urejen v Codice civile (člen 2484 in naslednji), medtem ko je stečajni postopek (ki ima glede diskontinuitete upravljanja, zastopanja in vodenja družbe iste določbe kot naš ZFPPIPP - člen 245) urejen v posebnem zakonu (Regio Decreto - Legge 16. marzo 1942, n. 267, Legge fallimentare). Ključnega pomena pa je, da je treba v konkretnem sodnem postopku, ki se vodi pred slovenskim sodiščem, uporabljati slovenska procesna pravila, torej ZPP. Ta predpis pa v 4. točki prvega odstavka 205. člena določa, da se pravdni postopek prekine, če nastopijo pravne posledice stečajnega postopka. Za likvidacijski postopek pa to zakonsko pravilo ne velja, kar pomeni, da v konkretni zadevi ni prišla v poštev niti uporaba določbe drugega odstavka 207. člena ZPP (dokler traja prekinitev, sodišče ne sme opravljati nobenih procesnih dejanj) in določbe prvega odstavka 208. člena ZPP (postopek se nadaljuje, ko ga prevzame stečajni upravitelj).

6. Poleg tega pritožba niti ne trdi in dokazuje, da je bila nad tožečo stranko začet insolvenčni postopek pred koncem glavne obravnave v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če je namreč prekinitev nastala po koncu glavne obravnave, lahko pritožbeno sodišče kljub temu izda sodno odločbo (drugi odstavek 207. člena ZPP).

7. Kar pa zadeva očitek, ki se nanaša na obstoj (potrditev) pooblastila s strani likvidacijskega upravitelja tožeče stranke, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da se na to kršitev lahko sklicuje samo stranka, ki v postopku na prvi stopnji ni bila v redu zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik, ki v pravdi na prvi stopnji ni uspel. Iz teh razlogov po oceni pritožbenega sodišča ni podana očitana procesna kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Ravno tako ni podana procesna kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tej zvezi se pritožba sklicuje na uporabo določbe drugega odstavka 454. člena ZPP, kjer je predpisano, da lahko sodišče prve stopnje odloči o spornem dejanskem stanju tudi brez izvedbe glavne obravnave, če nobena stranka v pisnih vlogah izvedbe glavne obravnave ni zahtevala. Po vpogledu v spisovno gradivo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi nobena stranka v pisnih vlogah ni zahtevala, da se izvede narok za glavno obravnavo (predlog, da se zasliši stranka ali priča, temu pogoju ne zadošča).

9. Vsi ostali pritožbeni razlogi pa sodijo v sklop pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje oz. na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ti pritožbeni razlogi pa v postopku majhne vrednosti niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

10. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).