Jedro

Tudi v času od izreka prvostopne sodbe do predložitve kazenske zadeve sodišču druge stopnje, če so vložene pritožbe, je treba upoštevati določbo 2. odstavka 207. člena ZKP in vsaka dva meseca opraviti preizkus pripornih razlogov. Tega pa senat sodišča prve stopnje ni dolžan storiti v času, ko je zadeva v pritožbenem postopku.

Izrek

Zahteva zagovornice obt. F.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 16.07.2002 po določbi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obt. F.V. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 23.07.2002 zavrnilo pritožbo obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeno.

Obtoženčeva zagovornica, odvetnica S.G.-J. je priporočeno po pošti dne 22.10.2002 vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri tem ne navaja razlogov, zaradi katerih vlaga to izredno pravno sredstvo, predlaga pa, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in pripor zoper obtoženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti. S pravnomočnim sklepom ni bilo kršeno načelo sorazmernosti, saj je bil obtoženec obsojen in kazen izrečena. Prav tako ni kršen zakon, če se ob izreku obsodilne sodbe na kazen zapora podaljšani pripor ne preizkuša vsaka dva meseca. Trditev obtoženčeve zagovornice, da sodišče ni obravnavalo razlogov, ki bi narekovali podaljšanje pripora, ni resnična. Neutemeljena pa je zahteva tudi, ko hoče prikazati drugačno dejansko stanje glede ponovitvene nevarnosti in neposrednega ogrožanja varnosti ljudi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti ocenjuje, da je stališče sodišča, po katerem se po predložitvi kazenske zadeve sodišču druge stopnje zaradi odločanja o vloženih pritožbah ne preizkuša več nadaljnji obstoj pripornih razlogov po 2. odstavku 207. člena ZKP, napačno in nezakonito. Pri tem ne pojasni, na katere procesne določbe opira takšno trditev.

Določbe 207. člena ZKP urejajo odločanje o priporu po vloženi obtožnici do konca glavne obravnave. Po 2. odstavku 207. člena ZKP mora senat po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi. Določba 5. odstavka 361. člena ZKP nalaga sodišču, da ob izreku obsodilne sodbe, če je obtoženec še v priporu in so še podani priporni razlogi, zaradi katerih je bil odrejen, ali so podani razlogi iz 1. odstavka tega člena, s posebnim sklepom podaljša pripor ali ga odpravi, če spozna, da priporni razlogi niso več podani. Če pripor podaljša, sme trajati do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka časa kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Navedena določba ne ureja položaja, ki nastane zlasti v obsežnejših kazenskih zadevah, v katerih ni mogoče v krajšem času opraviti procesnih dejanj, ki sledijo izreku prvostopne sodbe. Vendar je sodna praksa zavzela stališče, da je treba glede na naravo pripora, ki globoko posega v obtoženčevo pravico do svobode, tudi v času od izreka prvostopne sodbe do predložitve kazenske zadeve sodišču druge stopnje, če so vložene pritožbe, upoštevati določbo 2. odstavka 207. člena ZKP in vsaka dva meseca opraviti preizkus pripornih razlogov. Preizkušanje po tej določbi pa odpade za čas, ko sodišče prve stopnje zaradi reševanja pritožbe oziroma pritožb predloži spise sodišču druge stopnje. Pritožbeni postopek je predpisan v določbah 366. do 405. člena ZKP in sodišču druge stopnje nalaga preizkus pripornih razlogov v 7. odstavku 392. člena ZKP le v primeru razveljavitve prvostopne sodbe in vrnitve zadeve v novo sojenje. To sodišče pa mora samo skrbeti za čim hitrejši postopek. 2. odstavek 396. člena ZKP namreč določa, da mora sodišče druge stopnje, če je obtoženec v priporu, poslati svojo odločbo s spisi sodišču prve stopnje najkasneje v treh mesecih od dneva, ko jih je od njega prejelo. Ker je senat sodišča prve stopnje v času od izreka prvostopne sodbe do predložitve zadeve sodišču druge stopnje opravil preizkus pripornih razlogov vsaka dva meseca in ker za čas, v katerem je zadeva v pritožbenem postopku tega ni dolžan storiti, se zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno sklicuje na nezakonitost njegovega postopanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče ni opredelilo tistih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo obtoženec ponovil kaznivo dejanje. Čeprav pri tem ne pojasni, katero kršitev zakona ima v mislih, je mogoče sklepati, da nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Te kršitve pa ni mogoče preizkusiti, ker vložnica zahteve posplošene trditve ni obrazložila tako, da bi navedla konkretne okoliščine, o katerih pravnomočni sklep nima razlogov, so pa z vidika ugotavljanja obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti odločilne. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva (1. odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da mora zahteva vsebovati navedbo razlogov, s katerimi izpodbija pravnomočno odločbo in da morajo biti ti razlogi tudi obrazloženi, da bi jih bilo mogoče preizkusiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti prav tako trdi, da je pri odločanju o podaljšanju pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP treba upoštevati načelo sorazmernosti. Pri tem se sklicuje na obseg kriminalne dejavnosti, zaradi katere je obtoženec priprt ter na okoliščino, da pripor traja že leto in pol. Ocenjuje tudi, da je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršena obtoženčeva pravica do svobode.

Zahteva s takšnimi razlogi ne napada pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega pravnomočnega sklepa, temveč iz nje izhaja le, da ponuja lastno presojo okoliščin, ki so odločilne za zaključek, da je podana sorazmernost med ogrožanjem varnosti ljudi s storitvijo dejanj, ki jih je obtoženec obtožen in priporom kot posegom v njegovo svobodo. To velja zlasti za okoliščino, ki se nanaša na obseg obtoženčeve kriminalne dejavnosti. S tem pa zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Enako velja za navedbe, s katerimi zahteva napada presojo predvsem subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih sodišče tudi ob upoštevanju objektivnih okoliščin ugotavlja obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in za navedbe, da z izpustitvijo obtoženca ne bi bila ogrožena varnost ljudi, ker storitev kaznivega dejanja sama po sebi še ne predstavlja neposrednega ogrožanja varnosti ljudi.

V skladu z 2. odstavkom 19. člena Ustave Republike Slovenije je mogoče vzeti nekomu prostost samo v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče na podlagi zakonskih določb, navedenih v njegovem izreku ter po presoji vseh relevantnih dejstev in okoliščin ugotovilo, da je še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Na podlagi takšnega načina postopanja in odločanja ni mogoče sprejeti ocene zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče s podaljšanjem pripora kršilo obtoženčevo ustavno pravico do osebne svobode (1. odstavek 19. člena Ustave RS).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obt. F.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).