Jedro

V primeru, ko je prejšnji lastnik podržavljenega premoženja umrl pred odločitvijo o denacionalizaciji, je treba izpolnjevanje pogoja iz 1. člena ZDen-B presojati glede na ureditev v času odločanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1519/99-7 z dne 11.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 14.9.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 22.3.1999, s katero je bila zavrnjena zahteva G.H. za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega B.H., roj.

24.12.1877, umrlemu 30.6.1961, z zadnjim stalnim bivališčem v M., Republika Hrvaška.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na 1. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 in 76/98 - odločba US, v nadaljevanju ZDen-B)s katerim je bil v 9. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 - odločba US, 13/93 - odločba US, 24/95 - odločba US, 20/97 - odločba US in 23/97 - odločba US, v nadaljevanju ZDen) dodan nov 3. odstavek. Po navedeni določbi je v primerih, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. B.H., kateremu je bilo premoženje podržavljeno, se je štel na dan 28.8.1945 za hrvaškega državljana in je bil hrvaški državljan tudi v času smrti leta 1961. Stališče tožene stranke, da je B.H. šteti ob uporabi določbe 1. člena ZDen-B za tujega državljana in bi za denacionalizacijo moral biti izpolnjen še pogoj vzajemnosti, je pravilno. Po gramatikalni razlagi te določbe izhaja, da je zakonodajalec vezal pogoj vzajemnosti pri vračanju premoženja tujemu državljanu na čas ob denacionalizaciji.

Denacionalizacija je namreč vračanje premoženja prejšnjemu lastniku, na ime katerega se odločba o denacionalizaciji vedno glasi (1. odstavek 67. člena ZDen). Odločitev o vzpostavitvi lastninske pravice je po svoji naravi konstitutivna. Zato je treba po mnenju sodišča prve stopnje, v primeru, ko je prejšnji lastnik umrl pred odločitvijo o denacionalizaciji, izpolnjevanje pogoja iz 1. člena ZDen-B presojati glede na ureditev v času odločanja. Ker B.H. v času smrti ni bil slovenski državljan, ga je treba šteti kot tujca. Tudi dejstvo, da v obravnavanem primeru ni podan pogoj vzajemnosti, je pravilno ugotovljeno. Določbe Zakona o naknadi za imovinu, oduzetu za vrijeme jugoslovanske komunistične vladavine Republike Hrvaške (Narodne Novine, št. 92/96), ki glede fizičnih oseb zahtevajo hrvaško državljanstvo (9. člen) so bile z odločbo Ustavnega sodišča Republike Hrvaške z dne 24.4.1999 sicer razveljavljene, vendar z odložilnim rokom do sprejetja novega zakona oziroma najdalj enega leta. Da tak zakon v času izpodbijane odločbe še ni bil sprejet, tožnica ni dokazala, niti ni tega zatrjevala.

Tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS). Navaja, da je vložila denacionalizacijski zahtevek dne 4.9.1992 in bi moral zanjo veljati predpis, ki je veljal ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo. ZDen-B je bil uveljavljen šele leta 1998, Zakon o naknadi za imovinu, oduzetu za vrijeme jugoslovanske komunistične vladavine Republike Hrvaške, ki je osnova za ugotavljanje vzajemnosti, pa v letu 1996. Obravnava pok. B.H. v tem denacionalizacijskem postopku je zato diskriminatorna, saj ga postavlja v drugačen položaj od tistih denacionalizacijskih upravičencev z enakim dejanskim stanjem, ki so s svojim zahtevkom uspeli, če je bil denacionalizacijski postopek končan pred letom 1998, ko je začela veljati novela ZDen-B. Napačna je ugotovitev, da v obravnavanem primeru ne obstoji vzajemnost. Ustavno sodišče Republike Hrvaške je dne 21.4.1999 razveljavilo določbo 9. člena Zakona o naknadi za imovinu, oduzetu za vrijeme jugoslovanske komunistične vladavine. To pomeni, da v času izdaje izpodbijane sodbe vzajemnost in s tem podlaga za zakonitost odločbe prvo in drugostopnega upravnega organa ni več obstajala. Sodišče prve stopnje tožnici ni dalo možnosti, da se vsa dejanska in pravno relevantna dejstva obravnavajo na glavni obravnavi, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je dejstvo, da se glavna obravnava ni opravila, bistveno vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in odpravi odločbi prvostopnega upravnega organa in tožene stranke.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi morale biti upoštevane tiste določbe ZDen, ki so veljale v času vložitve zahteve in ne v času odločanja. V obravnavani zadevi je bila izdana odločba upravnega organa prve stopnje 22.3.1999, takrat pa je že veljal ZDen-B, ki je v 27. členu izrecno določil, da se sodni in upravni postopki, ki do uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, končajo po določbah tega zakona. Dne 7.11.1998 je po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998 (Uradni list RS, št. 76/98), prenehalo začasno zadržanje izvrševanja ZDen-B. V tej odločbi je ustavno sodišče presodilo, da so določbe 1. člena (novega 3. odstavka 9. člena ZDen) in 27. člena ZDen-B, ki so pravna podlaga za odločanje v tej zadevi, v skladu z ustavo.

Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor o zatrjevani vzajemnosti. Po podatkih spisov je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da v času odločitve o denacionalizaciji ni bila vzpostavljena vzajemnost glede denacionalizacije z Republiko Hrvaško. Da bi bil v času izpodbijane odločitve v Republiki Hrvaški že sprejet zakon, ki bi priznaval slovenskim državljanom pravico do denacionalizacije, oziroma da bi bila o vzajemnosti sklenjena mednarodna pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, pa tožnica tudi ni izkazala.

Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, tožnica pa v tožbi glavne obravnave niti ni zahtevala. Zato odločanje na glavni obravnavi ni bilo potrebno (1. odstavek 51. člena ZUS). Ker po presoji pritožbenega sodišča opustitev glavne obravnave ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, ni podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.