Jedro

Prekršek se praviloma stori iz malomarnosti, opustitev dolžnega nadzorstva pa je opustitveni način storitve prekrška.

Izrek

Zahteva zagovornika kaznovane M.M. za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Republiški senat za prekrške po uradni dolžnosti spremenil opis nadaljevanega prekrška po šesti alinei prvega odstavka 21. člena Zakona o gostinstvu v izreku odločbe sodnika za prekrške Ptuj z dne..., tako, da je iz njega izločil dejanje, katerega pregon zaradi absolutnega zastaranja ni bil več dopusten ter je znižal kazen, izrečeno M.M., od 150.000,00 SIT na 120.000,00 SIT.

Zoper to odločbo senata je zagovornik pravočasno vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri uveljavlja kršitev določb Zakona o prekrških (ZP), ki izključujejo odgovornost za prekršek, torej iz razloga po 1. točki 203. člena v zvezi z 2. točko 187. člena ZP. Trdi, da kaznovana, ki je samostojna podjetnica - gostinka, ni odgovorna za prekršek, ker ga je samovoljno, brez njene krivde, storil natakar. Kaznovana je bila, ker naj bi senat za prekrške uporabil načelo objektivne odgovornosti in zato ni razveljavil odločbe sodnika za prekrške, da bi se z zaslišanjem natakarja razčistilo vprašanje njene krivde. Predlaga, da se odločbi prve in druge stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodniku za prekrške v novo odločitev ter, da se izvršitev odločbe o prekršku prekine do odločitve o zahtevi za sodno varstvo.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Po določbah 202. in 203. člena ZP je mogoče vložiti zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo senata za prekrške, če je bila z njo prekršena materialna določba tega zakona ali posebej določena pravila o postopku. V zahtevi se zmotno trdi, da je bila M.M. z izpodbijano odločbo kaznovana po načelu objektivne odgovornosti. Na 2. strani izpodbijane odločbe je senat obrazložil svoje stališče do njene krivde za prekršek: kot samostojna podjetnica bi morala z ustreznimi nadzorstvenimi in kontrolnimi ukrepi zagotoviti, da bi se v njenem gostinskem lokalu spoštoval določeni obratovalni čas. To stališče senata je v skladu z določbami prvega odstavka 9. člena in drugega odstavka 21. člena ZP, da se praviloma prekršek stori iz malomarnosti, opustitev dolžnega nadzorstva pa je opustitveni način storitve prekrška. Kaznovana je bila torej zato, ker je storila prekršek iz malomarnosti na opustitveni način, ne pa na podlagi objektivne odgovornosti.

Zahteva tudi ni utemeljena v delu, ko v bistvu uveljavlja nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker v postopku ni bil zaslišan natakar B.H.. Zahteve za sodno varstvo namreč zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno vložiti.