Jedro

Podobno kot velja za kršitev pravice do tedenskega počitka zgolj ugotovitev, da je v času pripravljenosti ali razporeditve v QRF (lahko) prihajalo do aktivacije, ne zadošča za ugotovitev, da je tožnik opravljal delo (in v kakšnem obsegu).

Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo. V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je delavec - pripadnik Slovenske vojske opravil, česar sodišče prve stopnje doslej zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati znesek v višini 4.902,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2019 do plačila; v presežku glede dodatka za nevarne naloge v višini 1.679,69 EUR je zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 1.243,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe, vključno z odločitvijo o pravdnih stroških, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da tožnik svojih navedb o kršenem dnevnem počitku ni konkretiziral. Ni navedel za posamezen dan oziroma posamezno uro, katero delo je opravljal. Tožba je nesklepčna. Toženka je predložila listine, iz katerih je razvidno, da je bil dnevni počitek zagotovljen, to sta potrdili priči A. A. in B. B. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo pričam, ki jih je predlagal tožnik. Ni upoštevalo, da tožnik med misijo na kršitev ni opozarjal in da je imel zagotovljenih vsaj šest ur dnevnega počitka. V času pripravljenosti je opravljal delo le v primeru aktivacije. Ni upoštevalo, da mu je bila toženka dolžna zagotoviti potrebni počitek. Potrebni počitek mu je zagotovila. Zmotno je štelo, da gre v primeru dnevnega počitka za enovito pravico. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovilo in posledično sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o utemeljenosti zahtevka.

5. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožba ni sklepčna. Njene tovrstne navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je v tožbi določno opredelil, za katero obdobje med mednarodno misijo na Kosovu, ki je trajala od 30. 4. 2014 do 31. 10. 2014, uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pravice do dnevnega počitka. Odškodnino je uveljavljal za skupaj 60 dni (delo v bazah C. in D. ter varovanje samostana E.), pri čemer gre za odškodnino za premoženjsko škodo, temelječo na trditvah, da je tožnik opravil več dela, kot bi ga, če bi mu toženka dnevni počitek zagotovila.

6. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo iz določbe 155. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), v skladu s katero ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen. Pravica do dnevnega počitka delavcev na obrambnem področju izhaja tudi iz 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.). Ker tožnik, izhajajoč iz njegove trditvene podlage, ne uveljavlja odškodnine za nepremoženjsko škodo, v zvezi s premoženjsko škodo pa ne utemelji škode zaradi posega v pravico kot tako (enovito pravico do dnevnega počitka), ampak zaradi opravljanja več ur dela, kot bi ga, če bi mu toženka zagotovila dnevni počitek, so nebistvene pritožbene navedbe, da pripadnikom v času opravljanja dela v tujini na podlagi drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) pripada (zgolj) pravica do potrebnega počitka.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženka tožniku kršila pravico do dnevnega počitka v zatrjevanem obsegu, in sicer zaradi pripravljenosti v bazah C. in v tem okviru opazovalnice F. ter D. in pri varovanju samostana E. ter razporeditve v QRF, pri čemer je pavšalno utemeljilo, da gre za pripravljenost, ki ni enaka povišani pripravljenosti v smislu 9. točke 3. člena ZSSloV, oziroma za pripravljenost in razporeditev v QRF, v okviru katere je tožnik opravljal delo. V zvezi s tem toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da zgolj navedeno ne zadošča za presojo utemeljenosti zahtevka. Podobno, kot velja za kršitev pravice do tedenskega počitka, zgolj ugotovitev, da je v času pripravljenosti ali razporeditve v QRF (lahko) prihajalo do aktivacije, ne zadošča za ugotovitev, da je tožnik opravljal delo (in v kakšnem obsegu).1

8. Toženka v pritožbi utemeljeno oporeka tudi višini prisojene odškodnine in v zvezi s tem opozarja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovljen vsaj delno (v določenem obsegu ur). Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo.2 V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je delavec – pripadnik Slovenske vojske opravil, česar sodišče prve stopnje doslej zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.

9. Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi toženke ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP), v katerem naj dopolni dokazni postopek glede bistvenih vprašanj, ali je tožnik v pripravljenosti in času razporeditve v QRF dejansko opravljal delo, ki presega tisto, za katerega je prejel plačo, kot če bi delal 174 ur mesečno (drugi odstavek 98.c člena ZObr ter prvi odstavek 3. člena in drugi odstavek 6. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami – Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.).

10. Pri odločitvi, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana s konkretnim delom tožnika, predvsem pa dejstva v zvezi z obsegom tega dela (višino premoženjske škode) prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Sodba VS RS VIII Ips 21/2018. Podobno sklepa VS RS VIII Ips 22/2020 (QRF) in VIII Ips 40/2020 (dosegljivost). 2 Sklepa VS RS VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021.