Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bo izrečena pogojna obsodba tudi brez določitve posebnega pogoja v zadostni meri vplivala na obdolženca, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovanega B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovana B. B. in C. C. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot civilne pravde. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu v izrečeni pogojni obsodbi naloži posebni pogoj, da oškodovancu v roku dveh let poravna škodo iz naslova neizplačanih plač, prav tako pa oškodovancu tudi prizna priglašeni premoženjskopravni zahtevek v višini neto plač oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zoper točko III izreka izpodbijane sodbe se je pritožil tudi pooblaščenec oškodovanca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v točki III izreka spremeni tako, da obdolžencu naloži plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 17.042,65 EUR, podredno pa, da jo v točki III razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Na pritožbo pooblaščenca oškodovanca je podal odgovor obdolženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Okrožna državna tožilka zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določiti tudi posebni pogoj, da oškodovancu B. B. poravna škodo iz naslova (treh) neizplačanih plač, in sicer na način, da mu od bruto plač priglašenih v premoženjskopravnem zahtevku obračuna in izplača neto zneske plač. Glede na to, da je obdolženec s svojim ravnanjem oškodovancu povzročil škodo, ki izhaja tudi iz pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, pa bi po oceni okrožne državne tožilke lahko sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo posebni pogoj v višini vsaj minimalne neto plače. 6. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pogoj, da storilec ne bo storil novega kaznivega dejanja, je obvezne in splošne narave v tem pomenu, da mora biti določen pri vsaki izrečeni pogojni obsodbi (drugi odstavek 57. člena KZ-1). Poleg tega obveznega in splošnega pogoja, s katerim se od obdolženca zahteva opustitev kaznivega dejanja kakršnekoli vrste, pa lahko sodišče po določbi tretjega odstavka 57. člena KZ-1 fakultativno določi še posebni pogoj, in sicer: da obdolženec vrne premoženjsko korist, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, da povrne škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali da izpolni druge, v kazenskopravnih določbah predvidene obveznosti. Določitev takšnega posebnega pogoja ob izreku pogojne obsodbe torej ni zavezujoča, opozoriti pa tudi velja na v sodni praksi uveljavljeno stališče, da posebnega pogoja ni smotrno določiti, če se že v času izrekanja sodbe ve, da ga obdolženec ne bo mogel izpolniti. Ob določanju splošnega in posebnega pogoja je namreč bistveno, da sodišče slednja določi tako, da ob vseh ugotovljenih okoliščinah še vedno sledi namenu pogojne obsodbe, ki se kaže v tem, da se že z izrekom opozorilne sankcije pri obdolžencu doseže, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. 7. Povsem pravilna je ocena sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi, da v okviru izreka pogojne obsodbe zadošča že splošen pogoj iz drugega odstavka 57. člena KZ-1, medtem ko bi bila naložitev posebnega pogoja prestroga in nesmotrna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bo izrečena pogojna obsodba tudi brez določitve posebnega pogoja v zadostni meri vplivala na obdolženca, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Utemeljeno je namreč izpostavilo zlasti premoženjske razmere sicer 62-letnega obdolženca, ki je v posledici preklica pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja na prestajanju daljše zaporne kazni v trajanju enega leta in pol, brez dohodkov in premoženja. Prav tako pomembni pa so tudi razlogi sodišča prve stopnje, ki je tehtno pojasnilo, zakaj je oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in tako za izrek posebnega pogoja niti ni imelo temelja. Z določanjem posebnega pogoja, ki ga je predlagala okrožna državna tožilka in za katerega je ob skrbni oceni sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da ga obdolženec ne bo mogel izpolniti niti v celotni preizkusni dobi, še manj pa v predlaganem krajšem roku od le-te, bi bil po presoji pritožbenega sodišča povsem izničen namen pogojne obsodbe. Tako je sodišče prve stopnje obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo povsem ustrezno kazensko sankcijo, ki bo tudi po oceni pritožbenega sodišča dosegla namen kaznovanja.

8. Glede na premoženjske razmere obdolženca pa okrožna državna tožilka pravilnosti izpodbijane sodbe ne more omajati niti s posplošenim izpostavljanjem obdolženčeve pripravljenosti in zmožnosti za plačilo škode oškodovancu, ter zatrjevanjem, da v predmetni zadevi določena dveletna preizkusna doba presega zaporno kazen enega leta in pol, ki jo trenutno prestaja obdolženec, zaradi česar ocenjuje, da bi obdolžencu po prestani kazni ostalo dovolj časa, da poravna nastalo škodo, ki ne predstavlja velikega finančnega bremena. Navedeno skuša okrožna državna tožilka utemeljiti na podlagi dejstva, da je obdolženec iz razloga, ker ga čaka služba, vložil prošnjo za nadomestitev kazni zapora z vikend zaporom. Vendar se slednje izkaže za neutemeljeno, saj ne gre prezreti navedb obdolženca v njegovem odgovoru na pritožbo, ki jih je z vpogledom v podatke elektronskega vpisnika preverilo tudi pritožbeno sodišče, da se bo na prestajanju kazni zapora nahajal predvidoma do 24. 2. 2022 (t.j. približno polovico preizkusne dobe) in da je bil njegov predlog za nadomestitev kazni zapora z vikend zaporom pravnomočno zavrnjen. Glede na navedeno, ko je sodišče prve stopnje torej pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in višine kazenske sankcije, se pritožba okrožne državne tožilke pokaže kot neutemeljena.

9. Čeprav pooblaščenec oškodovanca v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje zoper točko III izreka izpodbijane sodbe, to je zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, pa iz njegove nadaljnje pritožbene obrazložitve izhaja, da med drugim graja in nasprotuje tudi odločbi o kazenski sankciji, saj se z obširnimi pritožbenimi navedbami zavzema, da bi sodišče prve stopnje na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe delovnega sodišča obdolžencu moralo naložiti posebni pogoj, to je plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 17.042,65 EUR. S tovrstnimi pritožbenimi navedbami pa pooblaščenec ne more uspeti, saj sme oškodovanec predmetno obsodilno sodbo izpodbijati le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in odločbe o stroških, ne pa glede (ne)določitve posebnega pogoja, ki sodi v domet odločbe o kazenski sankciji (četrti odstavek 367. člena ZKP).

10. Pooblaščenec oškodovanca in okrožna državna tožilka se v bistvenem zavzemata za naložitev premoženjskopravnega zahtevka obdolžencu, katerega je po svojem pooblaščencu priglasil oškodovani B. B. Vendar nimata prav. Že sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno upoštevalo v obeh pritožbah izpostavljeno okoliščino, da priglašeni premoženjskopravni zahtevek predstavlja terjatev, ki je bila ugotovljena s pravnomočno in izvršljivo sodbo Delovnega sodišča v Murski Soboti Pd 25/2015 z dne 25. 8. 2015. Prav tako je upoštevalo v pritožbi pooblaščenca izpostavljeno dejstvo, da je takšno terjatev oškodovanec prijavil v stečajnem postopku, iz katere je v delu, ki se nanaša na očitek iz izreka izpodbijane sodbe razvidno, da med drugim uveljavlja izplačilo bruto plač za november in december 2014 ter za januar 2015, vsakokrat v bruto znesku 643,00 EUR. Vendar oškodovanemu delavcu ni mogoče prisoditi premoženjskopravnega zahtevka v obliki neizplačanih bruto plač, saj plača delavcu ne pripada v celoti, temveč se razdeli na plačilo davkov in prispevkov, ki pripadajo državi oziroma različnim državnim blagajnam, ter delavcu, ki prejme neto plačo. Kljub temu, da si je sodišče prve stopnje prizadevalo ugotoviti, koliko znaša neto plača oškodovanca za posamezni mesec in koliko znašajo davki in prispevki, pa tega niti na podlagi priglašenega premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca (na katerem je sicer trditveno in dokazno breme) niti na podlagi drugih podatkov kazenskega spisa, ni moglo zanesljivo zaključiti, zato je upoštevaje dejstvo, da bi takšno nadaljnjo ugotavljanje že tako dolg kazenski postopek le še podaljšalo, oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom utemeljeno napotilo na pravdo. Ker gre pri premoženjskopravnem zahtevku za pravico, ki jo ima upravičenec po materialnih predpisih civilnega prava, in ne za procesne pravice, ki jih ima oškodovanec po ZKP, sodišče ni dolžno upravičenca poučevati o tem, kakšen konkretni premoženjskopravni zahtevek lahko uveljavlja v adhezijskem postopku, zato se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe v smeri, da bi sodišče prve stopnje lahko oškodovanca pozvalo na dopolnitev zahtevka (kar niti ni bilo predlagano). Kot neutemeljeno pa se izkaže tudi v obeh pritožbah grajano stališče sodišča prve stopnje, ki je pravilno pojasnilo, da o premoženjskopravnem zahtevku ni moglo odločiti na način, da bi obdolžencu kot fizični osebi naložilo, da od bruto zneska plače odvede obvezne prispevke in davke ter oškodovancu izplača neto znesek. Pritožbama, ki takšnemu stališču nasprotujeta s polemiziranjem in lastno interpretacijo obsega in same dolžnosti plačila premoženjskopravnega zahtevka namreč ni mogoče pritrditi, saj mora biti terjatev v tem jasno določena. V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami, s katerimi obe pritožbi poudarjata obdolženčevo odgovornost za dejanja in nastalo škodo, pa je dodati, da so te za obravnavano presojo nerelevantne, saj je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje obdolženca nenazadnje spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja, le višine neizplačanih neto plač na podlagi razpoložljivih podatkov ni moglo ugotoviti.

11. Pooblaščenec oškodovanca še navaja, da je oškodovanec s svojim zahtevkom že uspel ter razpolaga s pravnomočno in izvršljivo sodbo delovnega sodišča, zaradi česar meni, da napotitev na pot civilne pravde v konkretnem primeru ni pravilna. Takšnemu stališču ni mogoče pritrditi. V primeru, ko kazensko sodišče ugotovi, da teče v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom pravda ali da je bila celo izrečena že pravnomočna sodba ali da obstoji drug izvršilni naslov, mora sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pot pravde.1 Že obstoječ izvršilni naslov namreč pomeni oviro za (nov) adhezijski postopek tekom kazenskega postopka. Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče poudarja, da oškodovanec v obravnavani zadevi razpolaga s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo Delovnega sodišča v Murski Soboti Pd 25/2015 z dne 25. 8. 2015 zoper družbo D. d.o.o. - v stečaju in ne zoper obdolženega A. A. Navedena družba pa je (bila) samostojna pravna oseba, katere premoženje je (bilo) ločeno od premoženja obdolženca kot njenega edinega družbenika. V tem se pokaže smiselnost odločitve sodišča prve stopnje, za katero pooblaščenec napak trdi, da je brezpredmetna. Sam namreč opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017, iz katere izhaja, da s prenehanjem pravne osebe na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka, ne prenehajo tudi premoženjskopravni zahtevki (oškodovancev v kazenskem postopku) do direktorja oziroma dejanskega poslovodje kot storilca kaznivega dejanja. Prav to pa bo oškodovanec, ki z izvršilnim naslovom zoper obdolženca (še) ne razpolaga, na podlagi izpodbijane sodbe, s katero je bila ugotovljena krivda obdolženca, lahko uveljavljal v pravdi.

12. Enako neutemeljeno pooblaščenec oškodovanca še zatrjuje, da je bila skladno z določbo 2. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) oškodovancu tekom postopka kršena tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki ga zagotavlja ZVPSBNO, namreč ne more biti predmet obravnavanega postopka. Tudi sicer pa v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da oškodovanec v delovnopravnem, izvršilnem in naposled stečajnem postopku ni prišel do dejanskega poplačila svojih terjatev do bivšega delodajalca, sedaj že izbrisane družbe D. d.o.o. - v stečaju, ne pomeni, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo, da oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, nepotrebno odlašalo, saj je tako kvečjemu ravnalo v izogib podaljšanju kazenskega postopka.

13. V zvezi z zatrjevanjem okrožne državne tožilke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo, kljub temu da je bila njegova terjatev dokazana po temelju in določljiva po višini, kršilo določbe ZKP glede premoženjskopravnega zahtevka, pa pritožbeno sodišče posebej še izpostavlja, da državni tožilec ne more izpodbijati sodbe zaradi kršitve določb postopka tedaj, če so zgolj obstajali pogoji za odločanje o zahtevku, kot v obravnavanem primeru. Zato okrožna državna tožilka z zavzemanjem za prisojo premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu ne more uspeti. Še zlasti ne, ker bi bila razveljavitev sodbe izključno iz razloga, da se naknadno odloči o premoženjskopravnem zahtevku, za katero se med drugim zavzema okrožna državna tožilka, tudi v direktnem nasprotju s 15. členom ZKP, to je, da sodišče izvede postopek brez zavlačevanja.2

14. Po obrazloženem, in ker pritožbi ne navajata več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbi okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovanca zavrnilo kot neutemeljeni (391. člen ZKP).

15. Odločba o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj ne gre za nobenega od primerov, za katerega ZKP določa obveznost plačila sodne takse.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 43/2008 z dne 4. 9. 2008. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 59811/2010 z dne 14. 6. 2018, tč. 7; prim. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 240 in str. 772.