Jedro

Ni res, da je sodišče prve stopnje le nekritično sledilo mnenju izvedenke urbanistične stroke. Ker je bilo mnenje razumljivo in popolno, sodišču ni bilo treba ponoviti dokazovanja z novim izvedencem in v pritožbi očitana kršitev pravil postopka ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo: da pripadajoče zemljišče k stavbi z identifikacijsko številko 0000-1154, ki je povezana z zemljiškima parcelama št. 1000/13 in 1001/13, obe k. o. ... , z naslovom G. 23, ..., predstavljata zemljiški parceli št. 1000/17 in 1001/29, obe k. o. ... in da sta ti dve parceli v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe z ID 0000-1154 (I. točka izreka); da pripadajoče zemljišče k stavbi z ID številko 0000-1140, ki je povezana z zemljiškima parcelama 1000/12 in 1001/14, obe k. o. ... , z naslovom G. 25, ..., predstavljajo zemljiške parcele št. 1000/16, 1001/20 in 1001/27, vse k. o. 0000 ... , in da so te zemljiške parcele v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe z ID št. 0000-1140 (II. točka izreka). V ostalem delu, to je glede zemljiških parcel št. 1001/26 (nastala z delitvijo parcelne št. 1001/18), 1000/18 (nastala z delitvijo parcelne št. 1000/14) in 1001/28 in 1001/30 (nastali z delitvijo parc. št. 1001/16), vse k. o. ... , je predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da se zemljiški parceli 1000/17 in 1001/29, obe k. o. ... , v vrstnem redu zaznambe postopka določitve pripadajočega zemljišča vpišeta v zemljiško knjigo kot splošna skupna dela stavbe z ID št. 0000-1154, ki sta v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe in da se zemljiške parcele št. 1000/16, 1001/25 in 1001/27, vse k. o. ... v vrstnem redu zaznambe postopka določitve pripadajočega zemljišča vpišejo v zemljiško knjigo kot splošni skupni deli stavbe z ID št. 0000-1140, ki so v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe (IV. točka izreka).

2. Proti navedenemu sklepu (glede I., II. in IV. točke izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje nasprotna udeleženka Mestna občina ... (v nadaljevanju nasprotna udeleženka oziroma pritožnica). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagateljev zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je prvostopno sodišče neutemeljeno zavrnilo njeno stališče in sicer, da predlog pripadajočega zemljišča posega v javne površine (javne zelene površine v soseski), kot to izhaja iz strokovnega elaborata L. d. d. za ureditev evidence nepremičnega stvarnega premoženja MO ..., na katerega se je nasprotna udeleženka tekom predmetnega postopka ves čas sklicevala in ga povzemala kot del njene trditvene podlage. Prvostopno sodišče se do strokovnega elaborata v izpodbijanem sklepu v ničemer ni opredelilo in pri tem neutemeljeno spregledalo, da temelji na dokumentaciji, prostorskih aktih in normativih iz časa gradnje predmetnih nepremičnin, ki so skladno z določili prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 prav poglavitno merilo za ugotavljanje pripadajočega zemljišča k stavbam, ki so bila zgrajena pred 1. 1. 2003 ter na katerih nenazadnje svoje ugotovitve gradi tudi sodna izvedenka, ki ji prvostopno sodišče v celoti sledi. Ker sodišče ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo pripomb na izvedensko mnenje, je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob diametralno nasprotnih ugotovitev sodnega izvedenca ter strokovne institucije L. d. d., ki temeljijo na istem prostorskem aktu, je udeleženka (pritožnica) s svojimi pripombami na podana izvedenska mnenja vzpostavila dvom v njegovo pravilnost. Sodišče bi zato moralo uporabiti določbe ZPP, ki v takem primeru predpisujejo ponovitev dokazovanja z novim sodnim izvedencem. Pripadajočega zemljišča ne določi sodni izvedenec, on le odgovarja na vprašanja urbanistične stroke, ki se pojavijo pri uporabi zakonskih kriterijev iz ZVEtL-1. Sodišče mora izvedensko mnenje oceniti in upoštevajoč celoten uspeh postopka samo določiti pripadajoče zemljišče k stavbi, česar pa sodišče ni storilo, ampak je le nekritično sledilo izvedenskemu mnenju. Pritožnica nadalje opozarja, da je iz lista 7 grafičnega izseka zazidalnega načrta razvidno, da so zemljišča oziroma deli zemljišč, ki jih kot pripadajoča zemljišča ugotavlja prvostopno sodišče, v večjem delu označena kot javne zelene površine. Zemljišče, ki je bilo že v osnovi s prostorskimi akti iz časa gradnje stavb v lasti predlagateljev izvzeto iz „akcesorija“, ne more predstavljati funkcionalnega oziroma pripadajočega zemljišča stavbe. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 322/2013 pojasnilo, da mora sodišče ugotoviti obseg pripadajočega zemljišča in ali so lastniki stavbe po materialnem pravu pridobili in zadržali lastninsko pravico na njem, v sodbi in sklepu II Ips 394/1995 pa, da se funkcionalno zemljišče pridobi ali poveča na podlagi pogodbe, zakona ali akta državnega organa. Samo dejansko zatrjevanje uporabe parcele torej ne zadostuje, kot izhaja tudi iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 306/2014. Za izkaz pravice uporabe na stavbnem zemljišču je potrebna pravna podlaga in šele ko je ta izkazana, se ugotavljajo dejanske okoliščine, ali stavbi pripada funkcionalno zemljišče in v kakšnem obsegu. Pri družbeno usmerjeni stanovanjski gradnji je gradbeno podjetje na podlagi pogodb z občino pridobilo pravico uporabe določenega kompleksa zemljišč, zato se je v skladu z družbenim dogovorom zgradil celoten predviden blokovni kompleks, vključno s komunalno ureditvijo in opremo. Gradbeno podjetje bi nato moralo dati zgrajene objekte v uporabo tistim subjektom, ki so jim bili namenjeni oziroma ki so jih bili po predpisih upravičeni in dolžni vzdrževati. Zemljišča oddana za gradnjo so bila tako namenjena za stavbišča stanovanjskih in poslovnih objektov, za funkcionalno zemljišče teh objektov in za objekte splošne rabe, ki so predstavljali dobrine v splošni rabi. Ostala zemljišča so predstavljala dobrine v splošni rabi, ki jih prevzemnik ni imel v posesti in jih ni mogel rabiti, niti ni z njimi upravljal, ampak je z njimi upravljala občina ali komunalna organizacija po njenem pooblastilu. Prevzemnik s tem zemljiščem ni mogel razpolagati. Kot dobrine v splošni rabi so bile opredeljene ulice, trgi, drevoredi, parkirni prostori v naselju, parki, nasadi, zelene površine ter otroška igrišča in že Zakon o prometu z zemljišči in stavbami je v 2. členu določal, da nepremičnine, ki so v splošni rabi, niso v prometu. Zakon o urejanju in vzdrževanju zelenih površin v naseljih (Ur. l. SRS, št. 11/6, pričel veljati 9. 4. 1965) je kot zelene površine na ureditvenem območju naselje opredeljeval med drugim javne parke, nasade, drevorede in sprehajališča, zelene površine na otroških igriščih, zelenice in okrasne nasade v stanovanjskih soseskah (2. člen v zvezi s 1. členom). Gre torej za infrastrukturne objekte, zato je njihovo lastninjenje potekalo po posebnem predpisu, to je z Zakonom o gospodarskih javnih službah, ki je starejši in specialnejši predpis ter izključuje uporabo ZLNDL pri lastninjenju nepremičnin. Prvostopenjsko sodišče je torej najprej nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zaključilo, da parcele 1000/16, 1000/17, 1001/25, 1001/27 in 1001/29, vse k. o. ... predstavljajo zemljišče, potrebno za redno rabo predmetne večstanovanjske stavbe, nadalje pa tudi nepravilno uporabilo materialno pravo in presodilo, da so predlagatelji na njih pridobili pravice za izgradnjo predmetnih stavb oziroma z nakupom stanovanj v predmetnih stavbah. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da iz dejstva dejanske uporabe spornih zemljišč izhaja, da posledično predstavljajo pripadajoče zemljišče predmetnih stavb. Nikoli ni bilo nesporno, da so te parcele dejansko uporabljali le lastniki predmetnih večstanovanjskih stavb, temveč je izkustveno razumljivo, da uporaba le-teh ni nikoli bila onemogočena tretjim osebam, niti za kaj takega ni nobene podlage v spisu. Ali je pritožnica ta zemljišča vzdrževala, je nerelevantno. Zmotno je tudi navajanje sodišča, da pritožnica ni ugovarjala rabi predmetnih parcel. Ves čas je zatrjevala, da gre za javno površino, ki je namenjena rabi tudi tretjih oseb. Glede kriterija pretekle rabe iz 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 pritožnica še izpostavlja, da bi ob zgoraj predstavljenem stališču prvostopnega sodišča postopek po ZVEtL-1 pomenil zgolj formalen postopek, kjer se ugotavlja dejanska oziroma pretekla raba, ki pa ne more biti izključni oziroma odločilni kriterij po ZVEtL-1. Lahko je le dodatni kriterij. Pravnega akta oziroma pravne odločbe o določitvi funkcionalnih zemljišč pa v konkretnem primeru nikoli ni bilo.

3. Pritožba je bila poslana v odgovor ostalim predlagateljem in udeležencem postopka.

4. Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu G. 23 je v odgovoru navedla, da vztraja pri dosedanjih navedbah v vlogah in na samem naroku. Ostali na pritožbo niso odgovorili.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 42. člena ZVEtL-1 je pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi.

7. Pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča sodišče v skladu s 43. členom ZVEtL-1 upošteva zlasti: 1. katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, kot na primer projektne rešitve, investicijska dokumentacija, obračuni pogodbene cene, zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj in podobno; 2. katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno; 3. preteklo redno rabo zemljišča in 4. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Drugi odstavek istega člena določa, da če se za uporabo meril po prejšnjem odstavku ne dokaže drugače, se za pripadajoče zemljišče šteje tisto zemljišče, ki je bilo z upravno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela stavbe.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do strokovnega elaborata L. d. d. oziroma do pripomb na izvedensko mnenje ni opredelilo. Navedlo je, da ne sprejema „pripomb MO ..., da gre za javne površine, saj MO ... ni dokazala, da so te površine v enakovredni rabi vsakogar, še manj je dokazala, da bi za te površine skrbela in jih redno vzdrževala“. Pritožbeno sodišče tej presoji pritrjuje, saj je sodišče v okvir pripadajočega zemljišča k stavbam G. 23 in G. 25 sprejelo le površine tik ob fasadah stavb, in sicer dostopne poti do stavb in zelene površine ob stavbi. Že po naravi stvari te površine niso mogle služiti nikomur drugemu kot stanovalcem stavbe, zato je neutemeljeno pritožbeno sprenevedanje, da je „izkustveno razumljivo, da njihova uporaba nikoli ni bila onemogočena tretjim osebam“ Da gre v resnici za minimalni obseg pripadajočega zemljišča, izhaja tudi iz neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da opredeljene površine ne zadoščajo niti za normalno funkcioniranje stavb, saj ne zajemajo dovozov do stavb, parkirnih mest, otroških igrišč, prostorov za smetnjake ipd. Vse relevantne okoliščine za določitev obsega pripadajočega zemljišča je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja, o namembnosti spornih nepremičnin in njihovi redni rabi pa se je še dodatno prepričalo ob ogledu na kraju samem. Da sporne površine vzdržujejo etažni lastniki obeh strank pa tudi nikoli ni bilo sporno. Ni torej res, da je sodišče prve stopnje le nekritično sledilo mnenju izvedenke urbanistične stroke. Ker je bilo mnenje razumljivo in popolno, sodišču tudi ni bilo treba ponoviti dokazovanja z novim izvedencem in v pritožbi očitana kršitev pravil postopka ni podana. Zmotno je namreč stališče pritožnice, da je s predložitvijo strokovnega elaborata L. in s pripombami na mnenje uspela vzpostaviti dvom v pravilnost mnenja. V bistvenem je namreč vztrajala le pri tem, da določitev obsega pripadajočega zemljišča, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, posega na grajeno javno dobro lokalnega pomena - zelene površine v soseski, kar pa je bilo v postopku prepričljivo ovrženo.

9. Po vsem povedanem je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da bi se morale sporne nepremičnine lastniniti po posebnem predpisu (ZJGS) in ne po ZLNDL. Glede na ugotovljeno dejansko rabo spornih zemljišč, ki so v naravi vedno predstavljala funkcionalno zemljišče, namenjeno redni rabi stavb in ne splošni rabi, ni šlo za infrastrukturne objekte, ki so bili predmet lastninjenja po ZJGS.

10. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL - 1).