Jedro

Tožena stranka je tožnici redno odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v okviru roka za podajo odpovedi, ki je začel teči, ko je prejela odgovor ministrstva, s katerim je odreklo soglasje k povečanju števila knjižničarjev. Tega dne je dokončno ugotovila, da dela ene izmed treh knjižničark ne bo več potrebovala, nakar je vse tri delavke ocenila in podala odpoved tožnici, ki je prejela najnižje število točk. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi sklenjene dne 15.9.1993 iz poslovnega razloga tožene stranke št. 913/10/04 z dne 7.10.2004, ki jo je podpisala direktorica tožene stranke in sklep Sveta zavoda tožene stranke z dne 9.11.2004, s katerim je le-ta zavrnil pritožbo tožnice z dne 15.11.2004, nezakonita ter se razveljavita (I/1. točka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da odpovedni razlog naveden v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenjene dne 15.9.1993 iz poslovnega razloga št. 913/10/04 z dne 7.10.2004 ni utemeljen (I/2. točka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu knjižničar z dne 15.9.1993 ni prenehala veljati na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 15.9.1993 iz poslovnega razloga, ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki še traja z vsemi pravicami, ki gredo tožnici iz te pogodbe (I/3. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek za poziv nazaj na delo, vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter obračun bruto nadomestila plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, plačilo prispevkov in davkov in izplačilo neto zneskov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne zapadlosti posameznih zneskov v plačilo do plačila (I/4. točka). Prav tako je zavrnilo zahtevek za povračilo pravdnih stroškov (I/5. točka). Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnica je vložila pravočasno pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo listine, ki jih je predložila tožena stranka in iz katerih nedvomno izhaja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je prejela tožnica, podana izven vseh zakonitih rokov ter tako podana prepozno. Tožena stranka je zaprosila s pisno obrazloženo vlogo pristojni organ – Ministrstvo za ... za soglasje k dodatnemu številu delavcev zaradi odstopanja od normativov določenih s pravilnikom. Vlogo je tožena stranka res tudi dopolnila dne 6.7.2004. Resorno ministrstvo je z ustrezno odločbo z dne 27.7.2004 izdalo toženi stranki soglasje št. 121-01-139/2004, s katerim je podalo soglasje k večjemu številu delavcev na ostalih zaprošenih mestih, na delovnem mestu knjižničarja pa ne, kar je iz same odločbe in spremnega dopisa jasno razvidno. Postopek je bil s tem vprašanjem zaključen. Tožena stranka bi zoper navedeno soglasje kvečjemu lahko vložila tožbo na Upravno sodišče RS, česar pa ni storila. Sodišče nekritično upošteva le navedbe tožene stranke o tem, da je bila direktorica „vztrajna“ in je dne 18.8.2004 „ponovno“ zaprosila za eno dodatno delovno mesto knjižničarja. Ministrstvo pa je nato dne 30.8.2004 „ponovno“ podalo negativni odgovor, ki ga je tožena stranka prejela dne 7.9.2004. Ravno tako tožena stranka ni izkazala, da je preverila, ali je možno tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali jo je možno dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma drugo delo, kar bi morala v skladu s tretjim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče je sledilo le navedbam tožene stranke, ne da bi preverilo okoliščine na resornem ministrstvu, pri čemer pa je štelo, da tožena stranka ni imela sredstev za plačo tožnice. Zaradi navedenega je menila, da tožena stranka ni dokazala, da so bili odpovedni razlogi resni in utemeljeni, niti da je tožena stranka v postopku odpovedi storila vse, kar je bila dolžna v skladu z določili 88. člena Zakona o delovnih razmerjih. Tožnica je priglasila pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prerekala pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je bila res z dopisom z dne 27.7.2004 seznanjena z nesoglasjem resornega ministrstva k dodatnemu delovnemu mestu knjižničarja, vendar je v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da v začetku postopka ni podrobneje obrazložila potrebe po dodatnemu delavcu na delovnem mestu knjižničarja, tako kot je to storila za potrebo po dodatnem delovnem mestu tajnice in hišnika, kjer je sicer uspela z dodatno obrazložitvijo in ponovno vlogo resornemu ministrstvu. Zaradi navedenega je resornemu ministrstvu dne 18.8.2004 ponovno posredovala vlogo za odobritev dodatnega delovnega mesta knjižničarja z obrazložitvijo potreb, saj je upravičeno sklepala, da bo pristojno ministrstvo njeni vlogi ugodilo. Tožena stranka je dne 7.9.2004 prejela odgovor ministrstva o zavrnitvi soglasja kot dokončen odgovor. Na ta način je tožena stranka storila prav vse, kar ji nalaga tudi ZDR, da bi tožnico obdržala na delovnem mestu. Glede na navedeno je torej „vztrajanje“ tožene stranke zgolj dokaz, da je storila prav vse, da bi ji zagotovila obstoj delovnega razmerja vsem trem delavkam na delovnem mestu „knjižničar“, ne pa kakršnokoli ignoriranje oziroma nepoznavanje predpisov. ZDR je pri določitvi obveznosti delodajalca, da išče možnosti za ohranitev zaposlitve delavcem širši in aktivnosti ter prizadevanj delodajalca ne omejuje na omejitve upravnega ali kakršnegakoli drugega postopka. Zaradi navedenega je tožena stranka tožnici pravočasno, v roku 30 dni od dokončne seznanitve s stališčem resornega ministrstva podala odpoved njene pogodbe o zaposlitvi. V nadaljevanju je direktorica tožene stranke v soglasju s sindikatom tožene stranke odločila, da bo uporabila kriterije iz 10. poglavja KPVIS (39. člen), ki nikakor niso v nasprotju z določbami ZDR oziroma kakorkoli pogojeni. Poleg tega pa ne ZDR, ne aneks h kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (Ur. l. RS, št. 56/2002) v svojih prehodnih in končnih določbah nista določila prenehanja veljavnosti posameznih določb KPVIS oziroma določila kakršnihkoli pogojev, ki bi morali biti predhodno izpolnjeni za uporabo navedenih kriterijev. Direktorica mora tako pri zaposlovanju delavcev (tudi v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove) najprej preveriti ali je ob upoštevanju normativov in standardov v zavodu sploh kakšno delovno mesto prosto, šele nato pa preveriti morebitno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo, v kolikor bi ugotovila, da ima na primer prosto delovno mesto „učitelja teoretičnih predmetov“ ali „svetovalni delavec“. Tako je tožena stranka v skladu z določili 88. člena ZDR tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka sicer res pridobiva dodatna sredstva iz naslova opravljanja storitev, vendar, kakor je že pojasnila, le-ta ne zadoščajo za kritje vseh materialnih stroškov zavoda in drugih obveznih stroškov, ki toženo stranko bremenijo vsak mesec. Pri tem je potrebno ugotoviti, da vsak delodajalec samostojno odloča o poslovni politiki, javni zavodi pač tudi v okviru predpisov, ki zanje veljajo. Navedba tožnice o domnevno precejšnjem obsegu pridobljenih neproračunskih sredstev je prav tako neutemeljena in zavajujoča, poleg tega pa je v konkretnem primeru vprašanje višine pridobljenih sredstev brez upoštevanja odhodkov zavoda brezpredmetno. Tako število knjižničarjev, ki jih odobri financer glede na normative in standarde, ni odvisno od tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Tako je lahko pritožbeno sodišče presodilo miselno pot sodišča prve stopnje zakaj je odločilo tako kot to izhaja iz izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po določilih 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče je tako lahko preizkusilo miselno pot sodišča prve stopnje zakaj je odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitve tožnici iz poslovnega razloga nezakonita in posledično zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu knjižničar. Tožnici je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga št. 913/10/2004 z dne 7.10.2004. Tožnica je zoper navedeno redno odpoved podala pritožbo na svet zavoda, svet zavoda pa je odločal na svoji šesti seji dne 9.11.2004 in njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Po prejemu drugostopenjske (dokončne odločbe) je tožnica vložila tožbo na sodišče, v kateri je izpodbijala dokončno odločitev tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je torej ravnala v skladu s pravnim poukom tožene stranke, ki je bil tudi skladen z določili Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja – uradno prečiščeno besedilo (Ur. l. RS, št. 15/2003 – ZOFVI-UPB3). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku glede na podana napotila pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu odločalo po vsebini.

ZOFVI-UPB3 je lex specialis glede na določila ZDR in je zakonodajalec z njim uredil specifični položaj delavcev zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Na podlagi določil 48. člena ZOFVI ima delavec pri uveljavljanju svojih pravic dve možnosti in sicer, da bodisi vloži pritožbo na svet delodajalca in po tem, če z dokončno odločitvijo sveta ni zadovoljen oziroma v primeru molka organa v 30 dneh zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem (drugi do četrti odstavek omenjenega člena), bodisi da uveljavlja pravice neposredno pred pristojnim sodiščem v skladu ZDR (peti odstavek 48. člena ZOFVI).

Glede na podane pritožbene ugovore, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je po določilih 1. točke prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR) razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov. ZDR pa v drugem odstavku 88. člena tudi določa, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V tretjem odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, če ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. V takšnem primeru mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na podlagi 90. člena ZDR.

ZOFVI v 115. členu določa, da se za poslovne razloge po tem zakonu šteje med drugim tudi zmanjšanje obsega vpisa. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov za pridobitev poklicne in srednje strokovne izobrazbe (Ur. l. RS, št. 76/2003 - pravilnik) določa, da se število izvajalcev na posameznem delovnem mestu določi glede na število vpisanih dijakov v posamezni vrsti izobraževalnih programov. Tožena stranke je imela glede na vpis dijakov v letu 2004/2005 in glede na normative v pravilniku izkazano potrebo po dveh knjižničarjih, pri čemer pa ji je morebitno odstopanje od normativov po določilih 43. člena Pravilnika odobravalo oziroma potrjevalo resorno ministrstvo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnice, da je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi izven vseh zakonskih rokov in se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasno po tem, ko je predhodno poskušala pri resornem ministrstvu večkrat pridobiti soglasje k večjemu številu knjižničarjev upoštevaje svojo specifiko. Na ta način je tožena stranka poskušala storiti vse, da bi ohranila vsa delovna mesta treh knjižničarjev. Po tem, ko je dne 7.9.2004 prejela negativno rešitev, je po oceni pritožbenega sodišča dokončno ugotovila, da bo potrebno eni od treh knjižničark odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je ob tem primerjala tudi vse zaposlene knjižničarke, upoštevaje pri tem kolektivno pogodbo, pri čemer je tožnica dobila najnižje število točk. Ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom tožnice, da bi bila tožena stranka dolžna negativno soglasje izpodbijati pred upravnim sodiščem, pač pa je v skladu z ustaljeno prakso svojega delovanja s pristojnim ministrstvom z podajo dodatnih pojasnil in argumentov večkrat poskušala s pridobitvijo soglasja za več delovnih mest. Nenazadnje je tožena stranka z navedenim načinom dela dejansko tudi pridobila soglasje in sicer za dve delovni mesti (tajnica in hišnik). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na ta način tožena stranka poskušala storiti čim več, da bi pridobila soglasje za dodatno delovno mesto knjižničar in posledično tako tožnici omogočiti nadalje delo pri toženi stranki oz. delovno razmerje.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je brezpredmeten pritožbeni ugovor o tem, da tožena stranka pridobiva tudi večja izvenproračunska sredstva in bi lahko iz tega naslova financirala plačo tožnici. Tožena stranka je javni zavod in pridobiva sredstva za plače iz proračunskih sredstev od pristojnega resornega ministrstva, finančna sredstva pa mora uporabiti tudi strogo namensko. V kolikor pa določena finančna sredstva pridobiva tudi na trgu, je glede uporabe teh sredstev popolnoma samostojna in tožnica ne more uspešno uveljavljati, da bi lahko tožena stranka z navedenimi sredstvi financirala njeno plačo. Tožena stranka sme zaposliti le toliko delavcev in takšnih strokovnih profilov, za kar ima pravico v skladu s pravilnikom, ki določa kriterije za zasedbo delovnih mest in v primeru odstopanja v skladu s pridobljenim soglasjem resornega ministrstva.

Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor tožnice, kako bi moralo sodišče oziroma tožena stranka tolmačiti pravilnik o normativih in standardih, bistveno v konkretnem primeru je to, kako je pravilnik tolmačilo resorno ministrstvo, ki odobrava tako delovna mesta kot zagotavlja vsa finančna sredstva za plačilo plač. Glede na dejstvo, da ministrstvo ni zagotovilo finančnih sredstev za delovno mesto treh knjižničarjev, je bilo upravičeno in utemeljeno, da je tožena stranka eni od treh zaposlenih knjižničark podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka s svojo „vztrajnostjo“ tudi izpolnila vse pogoje o tem, da je storila vse, da tožnici ne bi prenehalo delovno razmerje. Tako je tožena stranka preverila tudi možnost tožničine zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali jo je mogoče dokvalificirati za delo, kot to določa tretji odstavek 88. člena ZDR, saj je morala pri tem upoštevati odobrena delovna mesta.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP, saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.