Jedro

Evropsko poročilo o prometni nesreči, ki sta ga sestavila udeleženca prometne nesreče, ne potrjuje trditev tožene stranke, da sta udeleženca prometne nesreče ugotovila njuno obojestransko krivdo za prometno nesrečo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 383.462,50 SIT z zamudnimi obrestmi od 28.6.1995 dalje do plačila in ji povrniti 89.503,00 SIT pravdnih stroškov. Proti sodbi je tožena stranka vložila pritožbo in uveljavlja vse tri pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba ni utemeljena. Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti (1. odst. 495. člena ZPP), zato se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. člena ZPP). Tožena stranka v pritožbi predvsem navaja razloge, ki se nanašajo na dejansko stanje, zato teh pritožbenih razlogov ni mogoče upoštevati. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima sodba razloge o odločilnih dejstvih in pritožnik zato neutemeljeno zatrjuje, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ne drži pritožbena trditev, da je tožena stranka evropsko poročilo priložila že odgovoru na tožbo. Nanj se je tožena stranka v odgovoru na tožbo le sklicevala, ni pa ga priložila. Sploh pa iz tega obrazca ne izhajajo trditve tožene stranke, da sta v njem udeleženca prometne nezgode ugotovila njuno obojestransko krivdo. Iz obrazca, ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo na glavni obravnavi in katerega je tožena stranka nato še priložila pritožbi (priloga B4), ne izhajajo trditve tožene stranke, da sta udeleženca ugotovila njuno obojestransko krivdo. Zapis vsebine rubrik 14 za obe vozili (tako vozilo A kot vozilo B) kaže, da je voznik vozila B (zavarovanec tožene stranke) priznal svojo odgovornost za nesrečo. Sodišče pa se je glede odgovornosti za nesrečo utemeljeno oprlo tudi na podatke Policijske postaje Ljubljana (priloga A3) iz katerih izhaja takšno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bilo odločilno dejansko stanje tako na podlagi teh dokazov ugotovljeno v zadostnem obsegu in ni niti pomembno, ali je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med strankama nesporno ugotovljeno, da je zavarovanec tožene stranke izročil zavarovancu tožeče stranke kupon, pravilna, saj je bilo dejansko stanje že na podlagi drugih dokazov ugotovljeno v zadostnem obsegu. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za nesrečo bil odgovoren zavarovanec tožene stranke. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).