Jedro

Izdaja računa je bila pogodbeni (so)pogoj za izplačilo sofinanciranja. Zgolj elektronski vnos računa v lastno aplikacijo še ne pomeni, da je bil račun izdan – biti bi moral odposlan: bodisi fizično bodisi s pritiskom na gumb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožeči plača 17.280 EUR ter 671,38 EUR pravdnih stroškov, oboje z zamudnimi obrestmi (I. in III. točka izreka). V preostalem (za 121.320 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki in stranskemu intervenientu povrne njune pravdne stroške (II., IV. in V. točka izreka).

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe in posledični odločitvi o stroških se pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki kot bistveno navaja, da četudi je na 72 spornih računih prvotno zapisan datum izdaje računa, ki je bil kasnejši od 10. 10. 2013, to ne pomeni, da so bili računi dejansko izdani na datum, ki je na njih zapisan. Iz trditev tožeče stranke in zaslišanih zakonitih zastopnikov izhaja, da je pri zapisu datumov prišlo do pomote. Računi so bili dejansko izdani 8., 9. in 10. 10., ko je prišlo do oprave storitve. Tožeča stranka je račune zavedla v svoje poslovne knjige ter v računalniški program, v poslovnih knjigah pa se ji je povečalo stanje sredstev. To sta potrdila M. in P. K., ki je tudi izpovedala, da je ob kontroli 10. 10. zvečer ugotovila, da so zaposleni izpolnili vse naloge in so bili vsi računi izdani 10. 10., in sicer v elektronskih knjigah, niso pa še bili izdani oziroma natisnjeni ter poslani naslovnikom po pošti. Datum izdaje predstavlja dan, ko je bil račun izdan, ne pa, ko je bila storitev opravljena. Vse storitve so bile opravljene in vsi računi izdani že pred 10. 10. 2013, česar sodišče ni upoštevalo.

Nadalje navaja, da je vprašanje, ali je poprava računa v obravnavanem primeru dopustna ali ne, bistvena za odločitev. Sodišče svojega stališča ni obrazložilo. Popravljanje računov ni prepovedano, temveč je popolnoma legitimno, v skladu z zavezujočimi davčnimi predpisi in Slovenskimi računovodskimi standardi celo obvezno. Ker je tožeča stranka ugotovila, da je osebje navedlo nepravilen datum računa, je račune popravila. Dolžna je namreč zagotoviti, da so podatki na računih resnični.

Dodaja, da so bili za popravo izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa pogodba, zato je stališče prvostopenjskega sodišča napačno. Sodišče pri tem ni obrazložilo stališča, da mora biti račun opremljen z datumom takoj v izvorni obliki. Tega pogodba ne določa, račune pa je dopustno popraviti, zato je treba upoštevati zadnje stanje oziroma zadnjo obliko računa, ki se manifestira v poslovnih knjigah in v davčnem sistemu. V nadaljevanju analizira pogodbeno določilo iz 8. člena ter graja razlago prvostopenjskega sodišča. Strinja se s stališčem, da račun kot verodostojna listina izkazuje višino terjatve, zato mora biti nasprotna stranka z njim seznanjena, vendar je bila tožena stranka z vsemi računi, tudi s popravljenimi, seznanjena in bi jih lahko plačala, pa je podlegla navodilu stranskega intervenienta.

Navaja, da je bistvo, da so bile vse storitve opravljene, česar sodišče ni upoštevalo. Datum opravljene storitve je tisti datum, ki v računovodskem smislu opredeljuje nastanek stroška. Datum izdaje računa je zgolj datum, zato se ne sme šteti, da so stroški nastali šele z izdajo računa. Sodišče bi moralo upoštevati smisel in namen 7. člena pogodbe ter upoštevati vse stroške, ki so nastali do 10. 10. 2013. Pogodbeno določilo, da mora biti račun izdan do 10. 10., predstavlja omejitev, ki pogodbenike zgolj ovira pri uveljavljanju sredstev iz naslova nastalih stroškov.

Izdajatelji računov so vse svoje pogodbene obveznosti v celoti izpolnili, in to pravočasno, pridobili terjatev do tožene stranke in jo veljavno prenesli na tožečo stranko. Tožbeni zahtevek je zato v celoti utemeljen, posledično pa je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

Sklepno še dodaja, da je izpodbijana sodba v nasprotju z načelom pravičnosti ter z načelom vestnosti in poštenja. Tožeča stranka je opravila vse storitve, zato obstaja nesorazmernost med obsegom opravljenih storitev ter nastalimi stroški na eni strani ter zavrnitvijo izplačila na drugi strani.

Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe

3. Tožena stranka in stranski intervenient na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka v Uradnem listu RS št. 12/12 objavila javni razpis za sofinanciranje projekta v skupni višini razpoložljivih sredstev 3.030.000 EUR. Pogodbe o upravljanju storitev „Vseživljenjske karierne orientacije za delodajalce in zaposlene“ (VKO) je tožena stranka kot sklad in nosilka javnega razpisa sklenila z delodajalci, ki so se na razpis prijavili in bili izbrani kot upravičenci do sofinanciranja stroškov izvedbe projekta. Prvotni imetniki terjatev po pogodbah so bile družbe, ki so sklenile pogodbe in so svoje terjatve do tožene stranke odstopile tožeči stranki, ki je sedaj imetnica terjatve.

6. V pritožbenem postopku ni več sporno, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke ter da so bile terjatve prvotnih upravičencev pravilno prenesene na tožečo stranko (glej 10. - 13. točko izpodbijane sodbe).

7. Tožeča stranka od tožene zahteva plačilo po posameznih pogodbah, ki so bile sklenjene med posameznimi prvotnimi upravičenci in toženo stranko. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo (v tem delu je sodba pravnomočna), večji del tožbenega zahtevka pa je zavrnilo, in ta del sedaj pritožnica izpodbija. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo stališče, da sopogodbeniki niso izpolnili vseh s pogodbo določenih pogojev za sofinanciranje storitev. Jedro spora je torej razlaga pogodbe.

8. Sporno pogodbeno določilo je 7. člen pogodbe(1) z naslovom „Trajanje projekta in rok za izvedbo“, ki se glasi: „Obdobje upravičenosti stroškov v okviru te pogodbe je od datuma izdaje sklepa o izboru do najkasneje 10. 10. 2013. Do sofinanciranja so upravičeni tisti stroški, ki bodo nastali (storitev opravljena, račun izdan) v obdobju upravičenosti stroškov in bodo plačani najkasneje do 30. 10. 2013. Šteje se, da strošek nastane z dnem izdaje računa. Ko delodajalec račun plača, nastane izdatek.

Delodajalec mora posredovati zahtevek s prilogami za dokazovanje upravičenih stroškov aktivnosti in izdatkov v skladu z Navodili sklada najkasneje do predpisanih rokov, sicer sklad zahtevanega zneska ne bo poravnal. Rok za predložitev zadnjega zahtevka s strani vlagatelja je najkasneje 10 dni po končanem obdobju upravičenosti izdatkov oziroma najkasneje do 9. 11. 2013. Delodajalec bo o izvedenih aktivnostih predvidoma poročal tudi elektronsko na način, kot ga predpiše sklad.“

9. Med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno, da so bile vse storitve opravljene do 10. 10. 2013, zato je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje tega dejstva ni posebej ugotavljalo, nesmiselna. Vendar zgolj opravljena storitev ne zadošča za izplačilo stroškov. Prvostopenjsko sodišče je pravilno izhajalo iz besedila pogodbe, ki kot pogoja za nastanek upravičenih stroškov ne predpisuje le, da je bila storitev opravljena, temveč tudi, da je bil zanjo (v enakem obdobju, tj. najkasneje do 10. 10. 2013) izdan račun. Pogodbeno določilo prvega odstavka 7. člena pogodbe je jasno: strošek ne nastane, če do 10. 10. 2013 storitev ni opravljena in do 10. 10. 2013 ni izdan račun. Razlago potrjuje drugi odstavek, po katerem strošek nastane (šele (!), op. pritožbenega sodišča) z izdajo računa.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne uporabe drugega odstavka 82. člena OZ, ki ga je treba upoštevati pri razlagi spornih pogodbenih določb. Kot take je namreč treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag(2). Za tak primer v obravnavni zadevi ne gre, saj razlaga, kot jo ponuja tožeča stranka, nima podlage v besedilu pogodbe in je celo v nasprotju z njim. Posledično pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na 83. člen OZ, saj je nejasno določilo le tisto, katerega pomena ni mogoče opredeliti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu iz drugega odstavka 82. člena OZ niti z uporabo metod razlage(3), kar pa se je v obravnavanem primeru dalo storiti.

11. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da računi za vtoževane terjatve (tiste, ki so sedaj v zavrnilnem delu) niso bili izdani do 10. 10. 2013. Temu zaključku pritožbeno sodišče pritrjuje. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, ki jih pritožnica konkretizirano niti ne graja, namreč izhaja, da je bilo vsem udeležencem popolnoma jasno, da morajo biti storitve opravljene do 10. 10. 2013, zakonita zastopnika tožeče stranke(4) pa sta pojasnila, da svoji računovodski službi/servisu nista pojasnila, da morajo biti računi izdani najkasneje 10. 10. 2013. N. P. K. je celo izrecno izpovedala, da je to njena napaka, ker računovodstvu tega ni posebej naročila, in da so napako odkrili šele po opozorilu tožene stranke. Ta priča je izpovedala tudi, da če bi račune preverila tisti večer, ko so bile vse storitve izvedene, in bi jih natisnila, bi imeli vsi računi datum 10. 10. 2013. Torej ga očitno niso imeli in tega pritožnica niti ne zanika.

12. Na tem mestu pritožbeno sodišče odgovarja še na tisti del pritožbenih navedb, kjer skuša pritožnica uspeti tako, da dosedanje trditve prilagodi in namiguje, da je račune pravočasno izdala v elektronski obliki. Taka relativizacija navedb predstavlja nedopustno širjenje dosedanje trditvene podlage (prvi odstavek 337. člena ZPP), sicer pa to tudi ni res. Tožeča stranka namreč v pritožbi pove, kar sovpada z izpovedjo P. K., da računov ni „natisnila“ (elektronskih računov se niti ne tiska, op. pritožbenega sodišča) niti jih ni odposlala s pošto. Zgolj elektronski vnos računa v lastno aplikacijo še ne pomeni, da je bil račun izdan – biti bi moral odposlan (bodisi fizično bodisi s pritiskom na gumb), in tako je treba razumeti stališče sodišča prve stopnje, da mora biti nasprotna stranka z računom seznanjena.

13. Sicer pa se pritožbenemu sodišču zastavlja vprašanje, zakaj bi se tožeča stranka po opozorilu tožene stranke lotila popravljanja računov, če bi bili že prvotni računi izdani pravočasno? Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku prvostopenjskega, da računi do 10. 10. 2013 niso bili izdani – ne v fizični obliki (ker niso bili ne natisnjeni ne odposlani) niti v elektronski obliki (ker niso bili poslani ne v elektronski ne v kakšni drugačni obliki).

14. Pritožnica je, kar ni sporno, račune z datumom izdaje po 10. 10. 2013 stornirala in ponovno izdala račune z drugimi datumi, znotraj pogodbeno določenega roka. Bistveni del pritožbe (zlasti zadnji odstavek na četrti in prvi odstavek na peti strani) predstavlja utemeljevanje pravice pogodbene stranke, da popravi nepravilnosti in pomanjkljivosti, kar ji omogoča 8. člen pogodbe. To pravico pogodbena stranka sicer ima, vendar je vse, kar pritožnica navaja, brezpredmetno, saj to, kar je storila z računi, ni njihovo popravljanje oziroma odpravljanje nepravilnosti. Izraz za to, kar je tožeča stranka storila z naknadno popravo datuma v računalniškem programu, je antidatiranje(5) in ni nič drugega, kot če bi na fizično izdanem in natisnjenem računu pobrisala datum in vpisala novega. Ker to, kar je storila, ni popravljanje napak, temveč izdaja novega (po zamudi roka) računa z datumom za nazaj, je sklicevanje na 8. člen pogodbe, njegovo razlago in stališča prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem, brez pomena in pritožbeno sodišče na te navedbe niti ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Storitve so bile torej opravljene do 10. 10. 2013, računi pa do tedaj niso bili izdani. Ob izrecnem (resda strogem, a jasnem) pogodbenem določilu morata biti za izplačilo kumulativno izpolnjena oba pogoja, pa nista bila.

16. Sklepno mora pritožbeno sodišče presoditi še, ali je sporno pogodbeno določilo v nasprotju s temeljnimi načeli pogodbenega prava. Ni. Določba je resda stroga, vendar glede na posebne pogoje nastajanja (sofinanciranje, javni razpis, evropska sredstva itd.) logična, pri čemer so bili vsi udeleženci od začetka seznanjeni tako z razpisnimi pogoji kot s pogodbenimi določili ter so se, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, tudi zavedali pomena fiksno določenega datuma – 10. 10. 2013. Stranka, ki prostovoljno pristane na take pogoje izplačila stroškov, pri tem pa ne zatrjuje napak volje, mora sprejeto pogodbeno določilo spoštovati in sprejeti tudi (zanjo) negativne posledice njegove kršitve. Poleg načel pravičnosti ter vestnosti in poštenja, ki ju izpostavlja pritožnica, je načelo obligacijskega prava tudi dolžnost izpolnitve obveznosti (Pacta sunt servanda - prvi odstavek 9. člena OZ) in obveznost lahko ugasne samo soglasno z voljo ali na podlagi zakona (drugi odstavek 9. člena OZ). V obravnavanem primeru ni podlage ne za eno ne za drugo, kršitev načela enake vrednosti dajatev pa ni splošno načelo, temveč zakon določa, kdaj ima kršitev tega načela pravne posledice (8. člen OZ). Sklicevanje na načelo vestnosti in poštenja s strani stranke, ki sama ne spoštuje pogodbenega določila, ki ga pozna in se zaveda njegove vsebine ter je prostovoljno pristala nanj, je reductio ad absurdum.

17. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.

Op. št. (1): Pogodb je več, nahajajo se v prilogah A, sporno določilo je potrditvah tožeče stranke povsod enako. Primerjaj npr. pogodbo pod B 4. Op. št. (2): Tako VSL v sodbi I Cpg 114/2014 s 16. 10. 2014. Op. št. (3): Plavšak, N., Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2003, str. 494. Op. št. (4): Tožeča stranka, ki je sedaj imetnica vseh terjatev, je bila tudi s strani delodajalcev, ki so sklenili pogodbo s toženo stranko, izbrana kot izvajalka in je bila zato ona tista, ki je (prepozno) izdala račune.

Op. št. (5): Postavitev starejšega datuma namesto novega, pravega. Vir: http://besednjak.si/?q=node/5760