Jedro

Če je na blagu vidna etiketa proizvajalca - listek s točnim naslovom, ne gre za stvarno napako v smislu 479. člena ZOR. Zato je nebistveno tudi vprašanje reklamacije blaga.

Zaradi neplačila blaga je stranka najemala posojila in ji gre zahtevek za povrnitev škode, ki predstavlja razliko med zamudnimi in pogodbenimi obrestmi po kreditnih pogodbah.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklepi o dovolitvi izvršb z dne 4.10.1990 in 15.10.1990 ter 16.10.1990 ostanejo v veljavi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonite zamudne obresti od zneska 240.502,40 SIT za čas od 29.6.1990 dalje do plačila, od zneska 166.128,60 SIT za čas od 21.6.1990 dalje do plačila ter od zneska 201.376,90 SIT za čas od 21.6.1990 do plačila ter, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3,289.361,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pritožbo v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 353. čl. ZPP. Med drugim v obrazložitvi trdi, da je sodišče površno ocenilo, da v konkretnem primeru ni šlo za "skrito napako" predvsem na podlagi zaslišanja priče M., ki je neverodostojna priča. V pritožbi pritožnica povzema in analizira pričevanja prič R., K. in trdi, da bi na podlagi teh izpovedi sodišče lahko ugotovilo, da je šlo za napako, ki jo je povzročila tožeča stranka. Sodišče dela tudi napačne zaključke glede roka za uveljavitev skrite napake. Upoštevati bi bilo treba, da so bili vzorci, ki so bili pokazani predstavnikom tožene stranke brez etiket in zato ni mogla tožena stranka pravočasno ugovarjati zaradi skrite napake, ki se je izkazala šele, ko so zastopniki pričeli s prodajo na terenu. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je imela tožeča stranka ves čas na razpolago, da sporne artikle vzame nazaj in jih sama proda in je tudi sama povzročila, da se iz blaga ni mogla poplačati. Smatra, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, opisane okoliščine pa kažejo tudi na bistveno kršitev določb pravdnega postopka in nepravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi. Prvostopno sodišče je dovolj raziskalo dejansko stanje in ga pravilno ugotovilo, zaslišanja prič je pravilno povzelo in na podlagi njihovih izpovedb tudi napravilo pravilne zaključke.

Kljub temu, da pritožnica ves čas trdi, da je bivši direktor tožene stranke pristranska priča, pa je vendarle dejstvo, kot izhaja iz pričevanj, da je on sam neposredno sodeloval pri poslu in ostale zaslišane priče niso izključile s svojimi izpovedbami njegovih trditev. Ob ugotovljenem dejstvu, da so artikli imeli etikete, torej da se je v blagu nahajal listek s točnim naslovom upnika, je pravilen zaključek sodišča, da tega ni šteti za skrito napako blaga. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da sploh ne gre za stvarno napako kot jo opredeljuje 479. čl. ZOR in ki je pravno upoštevna v primeru prodaje.

479. člen ZOR opredeljuje, kdaj je napaka stvarna, ugotovljen dejanski stan v postopku na prvi stopnji pa ni mogoče subsumirati pod nobenega od primerov, navedenih v tem določilu. Zato tudi ni potrebno nadaljnje razpravljanje o pravočasnosti reklamacije.

Tudi če bi sodišče sledilo opredelitvi tožene stranke, da gre za stvarno napako, pa je zopet potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da prisotnost etiket - listkov na blagu ni mogoče šteti za skrito napako v smislu 482. čl. ZOR ampak kvečjemu za očitno napako v smislu 481. čl. ZOR katere reklamacija pa je zamujena in je to sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Tudi ugotovljeno razpolaganje z blagom s strani tožene stranke kaže, da niso bili podani pogoji za razdrtje pogodbe, pa tudi za odstop od pogodbe ne potem, ko je tožeča stranka svojo obveznost že izpolnila.

Sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno upoštevati dejstva, kot to zatrjuje v pritožbi pritožnica, da je imela tožeča stranka ves čas na razpolago, da sporne artikle vzame nazaj in jih sama prodaja ter se s tem poplača. Sodišče je ugotovilo utemeljeno, da je toženka z artikli razpolagala kar izhaja iz njenih konkretnih trditev o prodaji blaga, pa tudi iz pričevanja prič M. in P. Konkretnih trditev v zvezi z uveljavljanjem povrnitve škode pritožnica v pritožbi ni navedla, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno in je odločitev prvostopnega sodišča v skladu z 2. odst. 278. čl. ZOR.

Zaradi neplačila blaga je tožeča stranka upravičeno najemala posojila in ji gre zahtevek za povrnitev škode, ki predstavlja razliko med zamudnimi in pogodbenimi obrestmi po kreditnih pogodbah.

Glede na navedeno se pokaže, da so pritožbene trditve neutemeljene, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje po 368. čl. ZPP.