Jedro

Glede na določbo 8. člena ZPP je razumljivo in življenjsko sprejemljivo, da sodišče ob ponovnem sojenju, ob istih izvedenih dokazih, sprejme drugačno dokazno oceno, ker je ob ponovnem sojenju posamezne dokaze argumentirano drugače ocenilo, kar še zlasti velja v primeru, če je na pravilnost prvotne dokazne ocene pritožbeno sodišče izneslo argumentirane pomisleke, kot je to bilo v tej pravdi o vprašanju dokazanosti dogovora o prekariju. Mora pa takšno svojo drugačno oceno sodišče argumentirati s takimi razlogi, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti. In ti razlogi morajo biti še toliko bolj prepričljivi, da se je iz njih možno prepričati, ali je sodišče utemeljeno spremenilo svojo dokazno oceno glede obstoja določenega dejstva.

Za potrditev plačila takse ne predlaga nobenega neposrednega dokaza. V potrditev njenih pritožbenih navedb predlagana dokaza (vpogled v plačila sodnih taks pri sodišču in poizvedbe pri Pošti Slovenije, kar naj bi opravilo sodišče samo) sta namreč dejansko nedovoljena poizvedovalna dokaza, saj bi se z njima šele ugotavljalo, kje je bila taksa plačana in če je dejansko res bila.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi tožencev se ugodi, sodba se v ugoditvenem in stroškovnem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, opr. št. P 19/2014, z dne 25. 9. 2014 (v nadaljevanju sklep) ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke zoper sodbo umaknjena, ker zanjo ni bila plačana sodna taksa niti v roku, ki ga je v nalogu določilo sodišče. Z izpodbijano sodbo, opr. št. P 19/2014, z dne 21. 5. 2014 (v nadaljevanju sodba) pa je pod I. točko izreka ugotovilo, da pripada tožeči stranki kot zemljiškoknjižnemu lastniku gospodujočih nepremičnin in vsakokratnemu lastniku gospodujočih nepremičnin parcele št. ... in parcele št. …, obe k. o. X, stvarna služnostna pravica poti, hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi, gradbeno mehanizacijo in kmetijskimi stroji po že obstoječi asfaltirani cesti širine 2,90 m in dolžine 30 m, in utrjeni gramozni cesti v dolžini 48 m, od konca asfalta najprej v širini 2,70 m, ter vse do zožitve na širino 2,10 m med stanovanjskima hišama toženih strank, vse v razdalji 26,7 m od asfalta do zožitve pri betonskih stopnica, nato pa v nadaljevanju vse do meje s parcelo tožeče stranke v širni 2,50 m (v razdalji 21,30 m od betonske stopnice do električnega stebra, stoječega na meji s parcelo tožeče stranke), katera poteka po parceli št. …, parceli št. ..., parceli št. ..., vse k. o. X, last prvotožene stranke, in parceli št. ... ter parceli št. …, obe k. o. X, last drugo in tretjetožene stranke, kot služečih nepremičnin, in sicer poteka od javne ceste parc. št. ... k. o. X preko severozahodnega dela nepremičnine parcele št. ... k. o. X proti jugozahodu do severozahodnega mejnika nepremičnine parcele št. ... k. o. X, nadalje po nepremičninah parc. št. ... in ..., obe k. o. X, v delu, ko slednji mejita na sosednje nepremičnine parcele št. ..., parcele št. ... in parcele * ..., vse k. o. X, ter deloma po nepremičninah parcele št. ..., parcele št. ... in parcela št. ..., vse k. o. X, v delu, ko slednje mejijo na parcelo št. ... in parcelo št. ..., obe k. o. X do severnega dela parcele št. … k. o. X. V presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo. Pod II. točko izreka je odločilo, da se zgoraj ugotovljena stvarna služnostna pravica vpiše v zemljiški knjigi, pod III. točko izreka, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v tu ugotovljeno stvarno služnostno pravico in iz nepremičnin, kjer služnostna pravica poteka, odstraniti vse ovire, predvsem pa navoženo kamenje, v 15 dneh, pod IV. točko izreka pa je tožencem naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 532,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi. Navaja, da je prepričana, da je takso za pritožbo plačala pravočasno po pozivu sodišča in je pri plačilu navedla vse potrebne podatke. Plačilo je izvršila pri naslovnem sodišču oziroma dopušča možnost, da jo je plačala pri Pošti Slovenije, vendar je založilo potrdilo o plačilu takse, ki ga sedaj ne najde. Ker je bila taksa za pritožbo plačana, je izpodbijani sklep nepravilen. Kot dokaz za svoje trditve predlaga vpogled v plačila sodnih taks pri naslovnem sodišču, katerega naj opravi sodišče, in poizvedbo pri Pošti Slovenije, ki naj jo prav tako opravi sodišče. 3. Zoper sodbo, in sicer zoper ugoditveni in stroškovni del, so se v roku pritožili vsi trije toženci iz razlogov nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki smiselno predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljenega zavrne, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da so toženci tožniku preklicali dovoljenje za uporabo tu obravnavane poti, ker je uporaba postala nepotrebna in je pot uporabljal z zlorabo. Ker tožnik te prepovedi ni spoštoval, so jo zaprli. Pritožbi je nerazumljivo, da je sodišče prve stopnje ob ponovljenem sojenju ob istih dokazih v sodbi ugotovilo povsem nasprotujoča si dejstva, kot ob prvem sojenju, in sicer je sedaj ugotovilo, da med strankami ni bilo dogovora, da se služnost poti izvaja do preklica. Sodišče v sodbi ni podalo razlogov, zakaj priči E. in A. sedaj ne verjame oziroma zakaj sedaj ti dve priči nista več prepričljivi. V nadaljevanju pritožba poda svojo dokazno oceno o obstoju prekarija. Po prepričanju pritožbe, četudi ne bi šlo za prekarij, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dobre vere kot pogoja za priposestvovanje, saj so toženci, ko so nehali uporabljati pot po tožnikovem zemljišču, jasno dali tožniku vedeti, da mu nadaljnje uporabe tu obravnavane poti ne dovoljujejo več. Sodišče se prav tako ni opredelilo o ugovoru tožene stranke, da je tožnik služnost izvrševal nepošteno, z zlorabo (brez dovoljenja je služnost širil preko 1,5 m, pot je prekomerno utrjeval). O tem ugovoru se opredeli le pavšalno z utemeljitvijo o tehničnem napredku. Pritožba trdi, da se služnostna pravica lahko priposestvuje le v obsegu in na način, kot se dejansko izvršuje. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo služnost v širini ob ogledu in za vsa prevozna sredstva, ne da bi pred tem ugotovilo vrsto prevoznih sredstev po posameznem obdobju, s katerim se je služnost izvrševala. Prav tako ni ugotavljalo obsega in načina, začetka ter konca priposestvovalne dobe in dejanske širine, po kateri se je izvrševala služnost. V izreku izpodbijane sodbe tudi ni natančne opredelitve poteka poti po posamezni parceli tožencev, zato potek obravnavane poti ni jasen in nedvoumen. Zlasti bi bilo potrebno opredeliti pot po posamezni parceli, ker so lastniki teh parcel različni, in ne zadostuje sklicevanje na potek v naravi. Izrek o ugotovljeni služnosti ni dovolj določen tudi iz razloga, ker ni opredeljen namen voženj.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, opozarja na opredelitve pritožbenega sodišča v odločbi opr. št. I Cp 3408/2013 z dne 19. 2. 2014, potrjuje pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, medtem ko je pritožba tožencev utemeljena.

K pritožbi zoper sklep:

6. Že iz navedb v pritožbi izhaja, da tožeča stranka ni prepričana s stopnjo gotovosti, da je sodno takso za pritožbo plačala, ampak to njeno prepričanje temelji le na domnevah. Sama namreč navede, da jo je plačala pri sodišču in pri tem dopušča možnost, da jo je plačala lahko tudi pri Pošti Slovenije. Za potrditev plačila takse pa ne predlaga nobenega neposrednega dokaza. V potrditev njenih pritožbenih navedb predlagana dokaza (vpogled v plačila sodnih taks pri sodišču in poizvedbe pri Pošti Slovenije, kar naj bi opravilo sodišče samo) sta dejansko nedovoljena poizvedovalna dokaza, saj bi se z njima šele ugotavljalo, kje je bila taksa plačana in če je dejansko res bila. Pri tem je še dodati, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da taksa ni bila plačana, temelji na vpogledu sodišča v lastne evidence o plačanih taksah (torej je ta v pritožbi predlagani dokaz nedvoumno bil izveden), poizvedbo pri Pošti Slovenije pa bi lahko napravila tožeča stranka sama in je zato njen predlog, da to opravi sodišče, neumesten. Ker se glede na pritožbene navedbe in v njej predlagana dokaza ne izpostavi niti dvom v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ko je štelo pritožbo tožeče stranke za umaknjeno zaradi neplačane sodne takse zanjo, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

K pritožbi zoper sodbo:

7. Da sodišče ob istih dokazih v ponovljenem sojenju ugotovi in šteje za dokazano povsem diametralno dejstvo, kot ga je štelo za dokazanega ob istih izvedenih dokazih ob prvem sojenju, ni neobičajno in nerazumljivo, kot to izpostavlja pritožba tožencev. Skladno določbi 8. člena ZPP namreč sodišče odloči, katera dejstva šteje za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Razumljivo in življenjsko sprejemljivo je torej, da sodišče ob ponovnem sojenju, ob istih izvedenih dokazih, sprejme drugačno dokazno oceno, ker je ob ponovnem sojenju posamezne dokaze argumentirano drugače ocenilo, kar še zlasti velja v primeru, če je na pravilnost prvotne dokazne ocene pritožbeno sodišče izneslo argumentirane pomisleke, kot je to bilo v tej pravdi o vprašanju dokazanosti dogovora o prekariju. Mora pa takšno svojo drugačno oceno sodišče argumentirati s takimi razlogi, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti. In ti razlogi morajo biti še toliko bolj prepričljivi, da se je iz njih možno prepričati, ali je sodišče utemeljeno spremenilo svojo dokazno oceno glede obstoja določenega dejstva. Kot pravilno opozarja pritožba, dokazna ocena sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede s strani tožene stranke zatrjevanega dejstva o vzajemni služnostni pravici, kar v bistvu pomeni dovoljeno služnost do preklica (prekarij), s podanimi razlogi nikakor ne dosega standarda potrebne utemeljitve, ker s temi razlogi ni možno preizkusiti pravilnosti odločitve. V razlogih izpodbijane sodbe (glej zadnji odstavek na 5. strani) je glede ugovora tožencev o vzajemni služnostni pravici navedeno le, da je sodišče takšen ugovor zavrnilo kot neutemeljenega, ker tožena stranka, na kateri je dokazno breme, tega dejstva ni dokazala, pri čemer je sodišče izpovedbi prič E. in A. štelo za neprepričljivi. Dejansko je torej podan zgolj povzetek dokazne ocene, da dejstvo ni dokazano, brez argumentov, zakaj se šteje za nedokazano, razen navedbe, da je sodišče štelo izpovedbi prič E. in A. za neprepričljivi, a tudi tu brez kateregakoli argumenta, zakaj je njuni izpovedbi štelo za neprepričljivi. Zaradi izostanka potrebnih razlogov je sodišče prve stopnje zagrešilo v pritožbi zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, torej ker sodba nima za preizkus potrebnih razlogov o odločilnem dejstvu.

8. Pritožbeno sodišče je moralo že zaradi zgoraj pojasnjene absolutne bistvene kršitve določb postopka, ne da bi se poprej opredeljevalo še o preostalih pritožbenih razlogih, pritožbi tožencev ugoditi, sodbo v z njo izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ugotovljena kršitev postopka teke narave, da je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj bi z dodajanjem svojih razlogov strankam odvzelo ustavno varovano pravico do pritožbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ob ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje o vseh ugotovljenih pravno pomembnih dejstvih za odločitev o še preostalem delu tožbenega zahtevka podati tako obširne in prepričljive razloge, da bo z njimi pravilnost njegove odločitve možno preizkusiti. To zlasti velja za dejstvo o zatrjevani vzajemni služnostni pravici oziroma dovoljeni služnosti do preklica, pa tudi za nekatera druga dejstva, ki jih izpostavlja pritožba. Tako so skopi razlogi oziroma je le prenesena pripomba iz prve odločbe pritožbenega sodišča v tej pravdi v zvezi s služnostjo v odnosu na tehnični napredek, ni pa neposrednih odgovorov na zatrjevanje tožencev o nepoštenem izvrševanju služnosti in o njenem izvrševanju z zlorabo (širitev brez dovoljenja, prekomerno utrjevanje poti). Prav tako bi lahko bilo sodišče prve stopnje prepričljivejše z obširnejšimi argumenti pri obsegu, načinu in časovnem terminu izvrševanja služnosti, kar vse ima vpliv na njeno priposestvovanje. Ni pa se bilo potrebno sodišču prve stopnje opredeljevati o dobri veri izvrševanja služnosti, ker se ta za priposestvovanje po 54. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ne zahteva. Po prepričanju pritožbenega sodišča je potek poti, po kateri se izvršuje obravnavana služnost, in njen obseg v izreku izpodbijane sodbe dovolj natančno opisan, tako da je med strankama nedvoumno, kje v naravi ta poteka.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.