Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je stečajna dolžnica s prevzemom solidarnega poroštva za dolg, ki je znašal ob prevzemu 120.000,00 EUR napram upniku prevzela obveznosti, ki so nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem, saj je ugotovilo, da dolžnica takrat ni imela premoženja, s katerim bi lahko izpolnila poroštveno obveznost. Hkrati pa da se je zavedala da prevzete obveznosti ni sposobna izpolniti, pa je kljub temu to obveznost prevzela. Pri tem je pravilno kot neupoštevno zavrnilo njeno zatrjevanje, da je štela prevzem poroštva zgolj kot formalnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na ugovor upnika E d.o.o. ustavilo postopek odpusta in zavrnilo predlog stečajne dolžnice za odpust obveznosti.

2. Proti sklepu se je pravočasno pritožila stečajna dolžnica. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 121. člena ZFPPIPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako da ugovor upnika zavrne podredno pa da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in na njihovi podlagi pravilno zaključilo, da je upnik izkazal, da je podana ovira iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP za odpust obveznosti stečajni dolžnici. Pri tem je pravilno ocenilo, da je s prevzemom solidarnega poroštva za obveznost družbe T d.o.o. iz posojilne pogodbe SV 1185/08 z dne 22. 05. 2008 s podpisom te pogodbe in še s podpisom pogodb SV 1188/08 ter SV1187/08 ravnala lahkomiselno in neodgovorno in s tem oškodovala upnika oziroma njegovega prednika. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da upnik oziroma njegov prednik do izdaje izpodbijanega sklepa še ni prejel vračila posojila niti od posojilojemalca prav tako pa tudi ne od nobenega od porokov, torej tudi ne stečajne dolžnice, čeprav je terjal tako posojilojemalca kakor tudi vse poroke.

5. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je stečajna dolžnica s prevzemom solidarnega poroštva za dolg, ki je znašal ob prevzemu 120.000,00 EUR napram upniku prevzela obveznosti, ki so nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem, saj je ugotovilo, da dolžnica takrat ni imela premoženja, s katerim bi lahko izpolnila poroštveno obveznost. Hkrati pa da se je zavedala da prevzete obveznosti ni sposobna izpolniti, pa je kljub temu to obveznost prevzela. Pri tem je pravilno kot neupoštevno zavrnilo njeno zatrjevanje, da je štela prevzem poroštva zgolj kot formalnost. 6. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo navedeno stališče in se na njih sklicuje. Pri tem pa še dodaja , da bi stečajna dolžnica kot direktorica posojilojemalka morala vedeti, da glede na njegovo ekonomsko - finančno stanje posojila ne bo mogel vrniti. Nad njim je bil namreč začet stečajni postopek dne 21. 06. 2011. Nad posojilojemalcem je bil začet stečajni postopek dne 21. 06. 2011. Zato bi morala tudi ona bolj previdno pristopiti k poroštvu, zlasti zato, ker je sama zatrjevala v postopku na prvi stopnji, da ni imela, razen plače pri posojilojemalcu drugega premoženja.

7. Ne drži pritožbena trditev, da je stečajna dolžnica trdila, da je imela v času, ko je prevzela poroštvo premoženje v naložbah v štirih družbah v višini 75.1122,67 EUR. Iz vloge z dne 21. 02. 2011, s katero je nasprotovala upnikovemu ugovoru kaj takega ne izhaja. Na naroku dne 25. 02. 2011 pa je izrecno izpovedala, da v času prevzema poroštva ni imela premoženja. Pojasnila je tudi, da naj bi premoženje, ki naj bi ga je pridobila ob razvezi že leta 2006 investirala v štiri družbe, pri tem pa ni konkretizirala, v katere družbe in koliko premoženja v posamezno družbo, zaradi česar takšne izpovedi dolžnice v tem obsegu ni mogoče šteti kot zatrjevanje dejstva o obstoju premoženja. Sicer pa dolžnica o obstoju tega premoženja tudi v pritožbi ni dovolj specifična.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da dejstvo, da je upnik poleg poroštva dolžnice imel še druga sredstva v zavarovanje terjatve iz predmetnega posojila, ne vpliva na odgovornost stečajne dolžnice za prevzem poroštva, saj njena obveznost do upnika iz prevzetega poroštva zaradi tega ni nič manjša. Njeno ravnanje, da je prevzela poroštvo čeprav je vedela, da ga ne bo mogla izpolniti, ni zato nič manj neodgovorno do upnika, kljub temu, da je slednji imel še druga zavarovanja za isto terjatev. Dolžnica pa glede na vsebino poroštvene zaveze, ki je solidarna tudi po stališču pritožbenega sodišča ni imela podlage, za sklepanje, da se upnik od nje ne bo poplačeval. Drugačne pritožbene trditve ne držijo.

9. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, da ravnanje upnika oziroma njegovega prednika kot posojilodajalca ni bilo lahkomiselno in neodgovorno. Z razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo takšno oceno pritožbeno sodišče soglaša. Pritožnica pa s pritožbenimi trditvami ni uspela izpodbiti pravilne ocene sodišča prve stopnje. Dejstvo je, da je upnik, kot posojilodajalec v zavarovanje posojila zahteval poroštvo od različnih oseb, hkrati pa še zavarovanje z zastavno pravico na različnih nepremičninah in premičninah pomeni, da je tako poskušal zagotoviti izpolnitev posojilojemalčeve obveznosti do njega. Zato mu ni mogoče očitati lahkomiselnosti, ko je zahteval poroštvo tudi od stečajne dolžnice.

10. Glede na navedeno ne drži pritožbena trditev, da so ugotovitve sodišča prve stopnje glede dejstva, da je upnik imel svojo terjatev zavarovano z več sredstvi same seboj v nasprotju.

11. Pritožbene trditve, da stečajna dolžnica ni prevzela poroštev napram upnikoma F d.o.o. in S d.o.o., ker naj bi dolžnico na vse dokumente podpisal njen oče niso pomembne, saj iz končnega seznama preizkušenih terjatev izhaja, da je prijavljene terjatve navedenima upnikoma stečajna upraviteljica priznala. To pa pomeni pomeni, da štejejo za ugotovljene. Iz končnega seznama je tako razvidno, da znašajo vse priznane terjatve kar 440.775,98 EUR, kar ni zanemarljiv znesek za nekoga, ki v času zadolževanja ni imel premoženja.

12. Zmotno je pritožbeno stališče, da je upnikov ugovor zgolj pavšalen, saj je izkazal, da mu stečajna dolžnica dolguje znesek 199.518,87 EUR. Prav tako je izkazal, da od drugih porokov kakor tudi od ostalega zavarovanja še ni poplačal svoje terjatve.

13. ZFPPIPP je v 399. členu predpisal ovire za odpust obveznosti. Te pa so stroge za dolžnike. V 4. točki tega člena je kot ovira za odpust obveznosti opredeljena okoliščina, da je dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki niso sorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem. Takšno ravnanje dolžnice pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

14. Pritožbeno sodišče glede na navedeno na preostale pritožbene trditve, ki se ne nanašajo na zgoraj navedena pravnopomembna dejstva ni posebej odgovarjalo.

15. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 121. člena ZFPPIPP).