Jedro

Po določbi 2. odstavka 10. člena ZDen je pristojni organ po uradni dolžnosti dolžan ugotoviti, ali je obstajala pravica do odškodnine od tuje države.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-128/2007/52 z dne 13. 1. 2011 se odpravi in se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka upravičencu do denacionalizacije A.A. za podržavljeno 1/15 parc. št. 37/1 in parc. št. 37/2, obe v času podržavljenja vknjiženi v zk. vl. št. ... k.o. ..., določil odškodnino v obliki obveznic SOD v vrednosti 26.418,014 DEM; v 2. točki izreka odločil, da se premoženje iz 1. točke te odločbe da v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere B.B.; v 3. točki, da je zavezanka SOD dolžna izročiti obveznice v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi navaja, da je bil denacionalizacijski upravičenec pred podržavljenjem solastnik do 1/15 premoženja, vpisanega v zk. vl. št. ... k.o. ... Premoženje mu je bilo podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembne komisije Maribor – okolica z dne 1. 3. 1946 opr. št. 815, 815 a, izdano na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino. Na podlagi sklepa Okrajnega sodišča Maribor – okolica opr. št. I 251/50-10 se je pri njemu lastni 1/15 zk. vl. št. ... k.o. ..., vknjižilo splošno ljudsko premoženje. Denacionalizacijski upravičenec A.A. je bil rojen dne 18. 10. 1908 v ..., ter se je štel za državljana LR Slovenije in jugoslovanskega državljana, od 28. 8. 1945 do 4. 8. 1948, ko mu je državljanstvo prenehalo zaradi pridobitve avstrijskega državljanstva. V zvezi z 2. odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) obrazlaga, da po Državni pogodbi o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije (v nadaljevanju ADP) ni bil upravičen do plačila odškodnine (kot tudi ne njegov pravni naslednik). Namreč na dan 13. 3. 1938 ter na dan 28. 4. 1945 ni bil avstrijski državljan. Upravičenje do denacionalizacije je nesporno izkazano. Vrnitev v naravi ni možna na podlagi določbe 3. odstavka 16. člena ZDen, zato denacionalizacijskemu upravičencu pripada odškodnina v višini, kot izhaja iz izreka sklepa.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja popolno ugotovljenemu dejanskemu stanju glede vprašanja, ali je imel upravičenec A.A. pravico do odškodnine od tuje države in sicer od Republike Avstrije. Tožena stranka se je postavila na stališče, da upravičenec in njegovi pravni nasledniki niso bili upravičeni do plačila odškodnine od Republike Avstrije, ker na dan 13. 3. 1938 in na dan 28. 4. 1945 ni bil avstrijski državljan. Tožena stranka je zavzela stališče, da okoliščine iz 2. odstavka 10. člena ZDen niso podane, glede na določbe ADP iz leta 1955. S tem se strinja tudi tožeča stranka, vendar pa opozarja, da ADP ni edina podlaga, po kateri so lahko avstrijski državljani pridobili odškodnino. Pri tem se sklicuje na „Pogodbo med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj na socialnem področju – Finančna in izravnalna pogodba“ iz leta 1961, sklenjeno med ZRN in Republiko Avstrijo. Po tej pogodbi je Zvezna republika Nemčija Republiki Avstriji namenila določen znesek za poravnavo škod, nastalih v zvezi z dogodki druge svetovane vojne ali zaradi posledic teh dogodkov. Kot možni upravičenci po tej pogodbi se tudi avstrijski državljani ali osebe nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom, pogodba pa se nanaša tudi na območje nekdanje FLRJ (priloga 1, razdelek C, točka 6). Pogoja za pravico do odškodnine od Republike Avstrije, določena v pogodbi sta: da gre za osebo, ki je avstrijski državljan ali nemški državljan ali pripadnik nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom, ki je imela na območju Republike Avstrije na dan 1. 1. 1960 stalno bivališče. Glede na listine v spisu (odločba Upravne enote Lenart, opr. št. 208-5/1995-201 z dne 23. 4. 2003, kopija listine o dodelitvi avstrijskega državljanstva z dne 14. 11. 2003 in kopije izseka iz knjige umrlih z dne 14. 11. 2003) je A.A. izpolnjeval omenjena pogoja. Iz listin je namreč razvidno, da je živel v Avstriji še preden je pridobil avstrijsko državljanstvo, nesporno pa je ob pridobitvi avstrijskega državljanstva dalje (to je od leta 1948 naprej) živel na območju Republike Avstrije in imel tam stalno bivališče, vse dokler ni v letu 1990 umrl v .... Po določbi 2. odstavka 10. člena ZDen je pristojni organ po uradni dolžnosti dolžan ugotoviti, ali je obstajala pravica do odškodnine od tuje države. Po ustaljeni sodni praksi (sodba Upravnega sodišča U 359/2002 z dne 6. 1. 2004) upravni organ to ugotovi z razlago mednarodnih pogodb oziroma sporazumov. Finančna in izravnalna pogodba med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo iz leta 1961 ter avstrijski zakoni, sprejeti za njeno izvedbo, nedvomno sodijo v okvir pravnih podlag iz določbe 2. odstavka 10. člena ZDen. Svoje navedbe utemeljuje tudi s pravnim mnenjem prof. dr. B.B. in dr. C.C., ki ga je pridobila konec oktobra 2010. V zadevi je tožeča stranka svoj zadnji odgovor podala dne 10. 9. 2010, torej še preden je prejela pravno mnenje in ga iz tega razloga toženi stranki ni posredovala pred izdajo odločbe. Pravno mnenje navaja, da je bilo za izvedbo pogodbe sprejetih več zakonov ter da so imeli preganjanci z območja nekdanje FLRJ, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ ter so na dan 1. 1. 1960 imeli stalno bivališče v Avstriji in bili 27. 11. 1961 avstrijski ali nemški državljani oziroma pripadniki nemške narodnosti, na podlagi predpisa UVEG (Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem) v povezavi s predpisom Anmeldegesetz (Zakon o prijavi škode) pravico do odškodnine od Republike Avstrije, naknadno pa tudi pravico do enkratne denarne pomoči. Iz same Finančne in izravnalne pogodbe, konkretno iz priloge 1, razdelek C, točka 6, pa tudi izhaja, da prejmejo tisti avstrijski državljani, ki so bili pregnani ali preseljeni z območja FLRJ, odškodnine po Zakonu o vojnih in pregnanskih odškodninah (KVSG). Iz vsega navedenega meni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, napačno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

Stranke z interesom odgovora na tožbo niso podale.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporna pravilna uporaba določbe 2. odstavka 10. člena ZDen. Po tej določbi niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Upravni organ je v okviru citirane določbe raziskal dejansko stanje le glede ADP. Pravilnost ugotovitve, da denacionalizacijski upravičenec po tej mednarodni pogodbi ni bil upravičen do odškodnine, med strankama ni sporna.

Tožeča stranka očita toženi stranki, da pa ni raziskala možnosti pridobitve odškodnine še glede na druge mednarodne pogodbe, konkretno se sklicuje na Pogodbo med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škode izgnancem, priseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj iz socialnega področja – Finančna in izravnalna pogodba, iz leta 1961, sklenjena med ZRN in Republiko Avstrijo. V tej pogodbi se je ZRN Republiki Avstriji zavezala izplačati določen znesek za poravnavo škod, nastalih v zvezi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov. Kot možni upravičenci po tej pogodbi so tudi avstrijski državljani ali osebe nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom, pogodba pa se nanaša tudi na območje nekdanje FLRJ (priloga 1, razdelek C, točka 6). Iz pogodbe izhajata dva pogoja za pridobitev pravice do odškodnine. Tožeča stranka zatrjuje, enako pa bi izhajalo tudi iz dejstev, navedenih v izpodbijani odločbi, da je denacionalizacijski upravičenec izpolnjeval oba. Po določbi 2. odstavka 10. člena ZDen je pristojni organ po uradni dolžnosti dolžan ugotoviti, ali je obstajala pravica do odškodnine od tuje države, zato bo dolžan v ponovnem postopku raziskati dejansko stanje tudi v smeri, na katero opozarja tožeča stranka. Pri tem sodišče še dodaja, da tudi zakoni, sprejeti za izvedbo mednarodnih pogodb, sodijo v okvir pravnih podlag iz določbe 2. odstavka 10. člena ZDen, kot se je stališče že ustalilo v sodni praksi.

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.