Jedro

Pasivno je legitimiran, kdor vznemirja lastnika v izvrševanju njegove lastninske pravice. Poleg neposrednega motilca je toženec lahko tudi tisti, ki nekomu drugemu naroči, naj vznemirja lastnika v njegovi pravici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki N. V. in J. V., oba G. 2, dolžni opustiti vsako poseganje v solastninsko pravico, ki jo imajo tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 829/3 – v naravi njiva v izmeri 145 m2, vpisani v z.k. vložku št. 811 k.o. Z., še posebej sta dolžni opustiti hojo in vožnjo preko njive v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Toženima strankama je še naložilo, da sta dolžni tožečim strankam nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 1.172,62 EUR v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo sta se pritožili toženi stranki iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da so tožeče stranke že leta 2005 dovolile njunemu najemniku M. D. uporabo poti za odvoz sena. Enako naj bi izhajalo tudi iz izpovedi tožeče stranke A. D.. Toženi stranki še dodajata, da ni izkazan dejanski stan iz 1. odstavka 99. člena Stvarnopravnega zakonika glede na to, da ne hodita in ne vozita po zemljišču tožečih strank. Pravni predniki toženih strank so pot po zemljišču v lasti tožečih strank uporabljali, ker je to v naravi edina dostopna pot do zemljišča parc. št. 808/3 k.o. Z., ki je v lasti drugotožene stranke. Trdita, da dostop do zemljišča parc. št. 808/3 k.o. Z. ni mogoč z občinske ceste s parc. št. 1351 k.o. Z., ker te ceste v naravi ni, saj je bila zaradi plazu porušena in sanacija ni mogoča. Sodišče bi lahko z ogledom na kraju samem preverilo, ali je dostop do zemljišča parc. št. 808/3 k.o. Z. mogoč le preko zemljišča v lasti tožečih strank. Prav tako bi moralo sodišče prve stopnje vpogledati v spis opr. št. IV P 1571/2002 Okrajnega sodišča v Ljubljani. Pritožujejo se tudi zoper odmero stroškov.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da toženi stranki brez dovoljenja posegata v solastninsko pravico, ki jo imajo tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 829/3 – v naravi njiva in toženim naložilo, da so dolžne opustiti vsako poseganje v solastninsko pravico tožečih strank, zlasti opustiti hojo in vožnjo preko njive.

1. odstavek 99. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) določa, da, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in prepoved nadaljnjega vznemirjanja.

Da so tožniki lastniki nepremičnini (njive) niti ni sporno. Tožena v pritožbi trdi, da ni elementa protipravnosti, saj so tožniki dovolili M. D. uporabo zemljišča za odvoz sena, toženca pa po zemljišču ne vozita in hodita. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede pravilnosti odločitve, da sta toženi stranki protipravno posegali v solastninsko pravico tožečih strank ter da morata zato opustiti vsako nadaljnje poseganje vanjo. Da so tožeče stranke dovolile M. D. uporabo poti za odvoz sena za dve ali tri leta dvakrat letno, izhaja iz izpovedi tožečih strank. Sam toženec pa je izpovedal, da je najemniku M. D. rekel, naj vozi po parc. št. 829/3, ker je le tam možen dostop. Pasivno je legitimiran, kdor vznemirja lastnika v izvrševanju njegove lastninske pravice. Poleg neposrednega motilca je toženec lahko tudi tisti, ki nekomu drugemu naroči, naj vznemirja lastnika v njegovi pravici. Tožencema ni uspelo dokazati, da bi imela na stvari tožnikov kakšno pravico, ali da bi bila na nepremičnini tožnikov kakšna omejitev. Pritožbena trditev o tem, da ta pot predstavlja edino možno pot do zemljišča 808/3 k.o. Z., je neupoštevna in ne vpliva na odločitev v zadevi, v posledici tega tudi ni potreben ogled na kraju samem, ki ga ponavljajo v pritožbi. Tudi pritožbena trditev, da so pot uporabljali pravni predniki tožencev in toženci nemoteno do postavitve rampe leta 2002, ko sta toženca vložili tožbo zaradi motenja posesti, ne spremeni pravilnosti ugotovitev prvostopnega sodišča o protipravnosti vznemirjanj. Absolutna narava lastninske pravice daje lastniku pravico, da od vsakogar zahteva prenehanje kakršnegakoli posega v njegovo lastninsko pravico in nima ničesar skupnega s provizorno zaščito, ki jo daje tožba zaradi motenja posesti.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper stroške postopka. Res je prvi tožnik R. A. umaknil tožbo zoper toženi stranki, vendar so na tožeči strani še vedno trije tožniki, ki so s svojim tožbenim zahtevkom uspeli, zaradi česar je tožeča stranka upravičena do stroškov kot tudi do stroškov nastalih zaradi zastopanja več strank.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Toženi stranki nista uspeli s pritožbo glede glavne stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo, ki so ga vložile tožeče stranke, pa ni pripomogel h končni odločitvi, zato tudi tožeče stranke same krijejo stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).