Jedro

Pri zaključku, da tožeča stranka vzročne zveze med škodljivim dejstvom in škodo ni uspela dokazati, sodišče prve stopnje ni uporabilo prestrogega dokaznega standarda in je tudi pravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, ki je za ta element neposlovne civilne odškodninske odgovornosti na strani tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov odškodninski tožbeni zahtevek proti toženi stranki za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, za katero je trdil, da mu je nastala v posledici zastrupitve z zaužitjem ledenega čaja s pretečenim rokom trajanja, kupljenega pri toženi stranki dne 28. 2. 2009. Proti sodbi se tožnik pravočasno pritožuje. Kot pritožbena razloga uvodoma navaja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je neživljenjska, nepravilna, materialnopravno zmotna in protispisna. V pritožbi izpostavlja, da so za razsojo pomembna nesporna in dokazana naslednja dejstva: da je tožnik pri toženi stranki dne 28. 2. 2009 ob 16.46 med drugimi živili kupil tudi ledeni čaj S. W. t., ki je imel pretečen rok uporabe za več kot štiri mesece; da ga je tožnik okoli 18.00 ure zaužil, okoli 20.00 ure zvečer mu je postalo slabo, zato ga je N. I. odpeljal na nujno medicinsko pomoč, kjer je dežurni zdravnik na izvidu ob 20.50 uri navedel zastrupitev s hrano; da je tožnik, ko je prišel domov še večkrat bruhal, da se je pojavila tudi driska, bruhal pa je tudi v nedeljo naslednjega dne; da je pri tožniku izkazana nematerialna škoda; da je bilo ugotovljeno in dokazano protipravno ravnanje tožene stranke, saj je v nasprotju s 27. členom Pravilnika o splošnem označevanju pred pakiranih živil imela na prodajnih policah v poslovalnici v N. v. v C. ledeni čaj z več kot štirimesečnim potekom roka uporabe; da je angažirani izvedenec prof. dr. F. S. v izvedenskem mnenju z dne 30. 6. 2011 na strani 4 navedel in ugotovil, da bi pri tožniku glede na potek težav lahko šlo za zastrupitev s hrano oziroma pijačo ter da vzročne zveze med zaužitim ledenim čajem in kasnejšimi težavami pri tožniku ni mogoče izključiti. Na podlagi tega je tožnik potrditvi pritožbe uspel dokazati obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Nerazumljivo je sklepanje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka vzročne zveze med zaužitjem ledenega časa s pretečenim rokom uporabe in nastalimi zdravstvenimi težavami tožnika ni uspela dokazati s stopnjo zanesljivosti. Ob pravilni uporabi teorije o adekvatni vzročnosti bi moralo kot vzrok za nastanek škode upoštevati vse tiste vzroke, ki v konkretnem primeru niso nenormalni in ki po življenjski izkušnji lahko štejejo kot možna posledica kakšnega dogodka, kaj se šteje za normalno, pa bi sodišče prve stopnje moralo presojati ne le glede na vzrok, ampak tudi glede na posledico. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da se vzročna zveza v pravdi ugotavlja s stopnjo gotovosti oziroma zanesljivosti, ampak zgolj stopnjo prepričanja, ko o resničnosti določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek, element vzročne zveze pa se ugotavlja torej s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične. Sodišče mora najprej oceniti dokaze v skladu z napotilom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), če pa se ne more zanesljivo opredeliti o dokazanosti ali nedokazanosti kakšnega dejstva, pa mora uporabiti pravila o dokaznem bremenu. V konkretnem primeru bi moral toženec po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu dokazati, da obstoji ekskulpacijski razlog, torej, da zaužitje ledenega čaja s pretečenim rokom uporabe ni povzročilo škode pri tožniku, tega pa toženec z ničemer ni dokazal, temveč je vse svoje ugovore in ekskulpacijske razloge le pavšalno navedel. Toženec bi moral, da bi se izognil svoji odgovornosti, dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, ko je ocenilo, da tožnik ni uspel dokazati obstoja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo in s tem je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Po trditvi pritožbe dokazni postopek in prepričljiva tožnikova izpoved nedvomno kažeta na obstoj vzročne zveze z izkazanim nedopustnim protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo, ki jo je toženec utrpel. Toženec je namreč prepričljivo izpovedal, da je tistega dne za kosilo zaužil pico mexicana, da večer pred nezgodo ni pil alkoholnih pijač, da nikoli pred tem dogodkom ni imel nobenih težav z zaužitjem hrane kot tudi, da ni imel težav s prebavo, torej je edina možna in dopustna razlaga ta, da je za njegove zdravstvene težave krivo zaužitje ledenega časa s pretečenim rokom uporabe. Ravno tako je pri tem pomembna izpoved priče K. E., do katere se sodišče prve stopnje ni zadostno dokazno opredelilo. Ta priča je izpovedala, da ledeni čaj, ki ga je zaužil tožnik, ni bil poslan na analizo, kot tudi, da ledeni čaj ni bil pregledan mikrobiološko, kar kaže, da bi v ledenem času lahko bili mikrobiološki organizmi, ki jih s samo analizo niso zajeli, ker tega niti niso pregledali, lahko pa bi prisotnost teh mikroorganizmov povzročila bolezenske težave pri tožniku. Četudi bi prvostopenjsko sodišče svojo odločitev glede vzročne zveze presojalo po teoriji ratio legis vzročnosti, je odločitev v izpodbijani sodbi napačna, pa tudi, če bi upoštevalo teorijo o naravni vzročnosti, po kateri je vsak vzrok, brez katerega posledica ne bi nastala, že samostojen vzrok, za katerega stranka odgovarja, bi moralo zahtevku ugoditi. Za odločitev o odškodninski obveznosti so zato pravno pomembne še druge okoliščine, ki skupaj z neposrednim vzrokom v rednem teku stvari običajno in praviloma pripeljalo do škode, kar je že pojasnjeno zgoraj. Zato bi bilo potrebno pogledati na življenjskost situacije in življenjske izkušnje s stališča povprečno izkušenega človeka. Gre za adekvatnost, kot jo poimenuje povprečen izkušen opazovalec in zagotovo vse okoliščine in dogodki (zaužitje ledenega čaja s pretečenim rokom uporabe na prazen želodec, po dveh urah pojav simptomov slabosti, bruhanje, nato pregled na urgenci-diagnoza alimentarna intoksikacija, nato še močnejša slabost, večkratno bruhanje, driska), ki so privedli do škodnega dogodka in sam nastanek škode pomenijo relevantne vzroke oziroma okoliščine, ki so pripeljale do posledic pri tožniku in ki bi pripeljale do posledic tudi pri vseh povprečnih ljudeh in reagiranje tožnika ob zaužitem ledenem času zagotovo ni netipično in nenormalno reagiranje glede na normalnega človeka. Zaključki sodišča prve stopnje v obrazložitvi so po prepričanju tožeče stranke neutemeljeni in nepravilni, zato je treba sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in tožbenemu zahtevku ugoditi oziroma jo razveljaviti in vrniti v ponovno odločanje, v katerem bo potrebno na podlagi izvedenih dokaznih predlogov in ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabiti materialno in procesno pravo, kar pomeni ponovno otvoritev obravnave. Sodišče prve stopnje se ni utemeljeno in prepričljivo opredelilo do izvedenih dokazov oziroma je te pavšalno sprejelo in jih neutemeljeno in napak tolmačilo in na tej podlagi napravilo napačno dokazno oceno izvedenih dokazov. Zmotno je uporabilo materialno pravo ter storilo tudi absolutno in relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, zlasti 14. točke 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti in izrek sodbe nasprotuje sam sebi ter razlogom sodbe, kot tudi po 15. točki 339. člena ZPP, saj je na podlagi celotnega dokaznega postopka nasprotje v tem, kar se navaja v razlogih sodbe v zapisnikih o zaslišanju strank, prič ter samimi listinami. Zato pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, podredno pa, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa v plačilo naloži vse stroške pravdnega postopka, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik priglaša tudi pritožbene stroške.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba sodišča prve stopnje je pregledno in temeljito obrazložena in ima jasne razloge o vseh pravno pomembnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo, izrek sodbe tudi ne nasprotuje samemu sebi, kot tudi ne razlogom sodbe. Pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve postopka po 15. točki drugega odstavka člena 339. ZPP, tako imenovana protispisnost, pa je premalo opredeljen, da bi ga pritožbeno sodišče sploh lahko preizkusilo. Pritožba namreč ne pove določno, v čem vidi nasprotje med razlogi sodbe o tem, kar so izpovedale priče in stranke in vsebino samih zapisnikov o zaslišanju le-teh. V kolikor pa pritožba s tem meri na dokazno oceno in dokazne zaključke sodišča prve stopnje, s katerimi se ne strinja, pa to ne predstavlja bistvene kršitve postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi temu pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni pritrditi. Pritožba očitka o relativnih bistvenih kršitvah postopka povsem določno ne opredeljuje, v kolikor pa pri tem meri na uporabo prestrogega dokaznega standarda kot relativne bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s členom 215 ZPP, pa tudi temu očitku ni pritrditi. Dokaznih standardov ZPP vsebinsko ne definira, v teoriji in sodni praksi pa je v zvezi z dokazanostjo dejstev, ki so vezana na uporabo materialnega prava, sprejet dokazni standard stopnje prepričanja, ko o resničnosti določenega pravno relevantnega dejstva ne dvomi noben razumen človek. Sodišče prve stopnje pri presoji obstoja obveznih elementov civilne odškodninske odgovornosti in ob tem pri zaključku, da tožeča stranka vzročne zveze med škodljivim dejstvom in škodo ni uspela dokazati, ni uporabilo previsokega dokaznega standarda. Gre za eno od kumulativno določenih štirih materialnopravnih predpostavk neposlovne civilne odškodninske odgovornosti in ker gre torej za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, je pravni standard stopnje zanesljivosti sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo in tudi pravilno uporabilo. Pri tem je pravilno uporabilo tudi pravilo o dokaznem bremenu, ki je glede obstoja vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo na tožeči in ne na toženi stranki, obrnjenega dokaznega bremena, ki velja za krivdo kot element splošne civilne odgovornosti, pa ne gre zamenjevati z elementom vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo. Le za krivdo odgovorne osebe po določbi prvega odstavka 131. člena OZ velja obrnjeno dokazno breme. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo tako nepravilno uporabo dokaznega bremena, kot tudi uporabo prestrogega dokaznega standarda.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita, prepričljiva, logično obrazložena, s čimer je tudi pravilno in popolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, na katerem temelji materialnopravna zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tako izpoved tožnika kot tudi izpoved priče K. E. ob trditveni podlagi strank in glede na pravilna materialnopravna izhodišča ustrezno in skladno z napotilom v členu 8 ZPP dokazno preizkusilo in ju upoštevalo tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Ob izvedenih dokazih in pri tem zlasti opirajoč se na strokovne zaključke in ugotovitve izvedenca medicinske stroke je v točkah 13 do 18 obrazložitve sodbe utemeljeno in dokazno podprto zaključilo, da tožeči stranki vzročne zveze kot enega od obveznih elementov civilne odškodninske odgovornosti ni uspelo dokazati in razlogom sodišča prve stopnje ob tem v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožba ob tem neutemeljeno očita zmotno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti, ravno tako pa tudi s sklicevanjem na uporabo teorije o naravni vzročnosti in ratio legis ne more uspešno izpodbiti prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje o nedokazanosti vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da zgolj teoretična možnost, ki jo dopušča izvedenec medicinske stroke v svojem mnenju, da bi lahko bile v ledenem čaju kake druge strupene snovi, ki bi povzročile težave, kot ji navaja tožnik in z njegove strani prav tako dopuščena majhna verjetnost, da so se v ledenem čaju pojavile bakterije, zaradi katerih so se pri tožniku pojavili simptomi zastrupitve, ki je poleg vsega vezana še na poškodovano embalažo, ki ni bila zatrjevana, še ne zadoščata, da bi sodišče lahko z zanesljivostjo ugotovilo vzročno zvezo med zaužitjem ledenega čaja s pretečenim rokom uporabe in poslabšanjem zdravstvenega stanja pri tožniku, ki ji tožena stranka tudi nasprotuje. Ob tem ne gre spregledati, kot je pravilno in utemeljeno poudarilo sodišče prve stopnje, da sam pretečeni rok uporabe še ne pomeni, da je živilo, v konkretnem primeru ledeni čaj zastrupljeno, prav tako pa ni mogoče mimo dejstva, da ledeni čaj tisti dan ni bilo edino živilo, ki ga je tožnik na ta dan zaužil, kar nenazadnje izhaja tudi iz njegove izpovedi, ki jo posebej izpostavlja pritožba.

Ob obrazloženem je zaradi pomanjkanja enega od obveznih elementov splošne civilne odškodninske odgovornosti, to je vzročne zveze med škodljivim dejstvom in nedopustno škodo, za katerega je dokazno breme na tožniku, sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določbe člena 131/I Obligacijskega zakonika (OZ) tožbeni zahtevek pravilno in utemeljeno zavrnilo.

Stroškovne odločitve pritožba vsebinsko posebej ne izpodbija. Ker tožnik s tožbenim zahtevkom v pravdi proti toženi stranki ni bil uspešen, ji mora po določbi člena 154/I ZPP povrniti tudi njene potrebne pravdne stroške.

Ob obrazloženem se tako pritožba tožeče stranke pokaže za neutemeljeno. Ker pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP), je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspešen, bo moral svoje pritožbene stroške nositi sam (člen 165/I v zvezi s členom 154/I ZPP).